Covid za tri leta poveča tveganje za infarkt ali kap

Tveganje za srčni infarkt ali možgansko kap je povečano še tri leta po prebolelem covidu. To je pokazala obsežna študija, objavljena v strokovni reviji Atherosclerosis, Thrombosis, and Vascular Biology, v prevodu Ateroskleroza, tromboza in vaskularna biologija.  

Primerjali so podatke iz zdravstvenih kartotek približno četrt milijona ljudi, zbranih v podatkovni zbirki UK Biobank. Raziskovalci so izločili 11.000 posameznikov, ki so bili v letu 2020 pozitivni na koronavirus. Med njimi jih je 3000 potrebovalo bolnišnično zdravljenje. Za primerjavo so vzeli 222.000 drugih posameznikov, ki v tem časovnem obdobju niso imeli zabeleženega obolenja za covidom, poroča CNN.

Glavna ugotovitev je, da so imele osebe, ki so za covidom zbolele leta 2020, torej še pred razvojem cepiv, še tri leta dvakrat višje tveganje za srčni infarkt, možgansko kap ali celo smrt od tistih, ki niso bile okužene. Nevarnost je bila večja za ljudi, ki so bili hospitalizirani, kar pomeni, da so imeli težji potek bolezni. V tem primeru je bilo tveganje za omenjene zaplete enako kot pri obolelih za sladkorno ali periferno arterijsko boleznijo. 

Raziskovalce je presenetilo, da se tveganje sčasoma ni zmanjševalo, kar je posebnost covida-19, je za CNN povedala kardiologinja z znamenite klinike Mayo dr. Patricia Best, ki pri študiji ni sodelovala. "Že nekaj časa vemo, da okužbe povečajo tveganje za srčni napad, tako da, če imate gripo, če dobite kakršno koli okužbo ... ne glede na to, ali je bakterijska ali virusna, to poveča tveganje za srčni napad. Toda to po navadi izgine precej hitro po okužbi," je dejala in dodala, da je covid pri tem očitno drugačen.

Točnega odgovora, zakaj je tako, raziskovalci še nimajo, predvidevajo pa, da je to posledica uničujočega vpliva, ki ga ima koronavirus na stene krvnih žil. Pretekle študije so namreč že pokazale, da napada celice, ki se nahajajo tam. "Morda obstaja nekaj, kar covid naredi stenam arterij in žilnemu sistemu, ki ostane trajno poškodovan," predvideva dr. Hooman Allayee, profesor biokemije in molekularne genetike na Medicinski fakulteti Keck na Univerzi v Južni Kaliforniji, ki je eden od avtorjev študije.