Call of Duty: Modern Warfare – najboljša in najbolj kontroverzna različica doslej

Avtor teh vrstic se je v času praznikov odločil, z enotedensko zamudo, da kupi in odigra najnovejšo različico Call of Duty, ki v preteklosti niso nikoli razočarale, a tudi ne tako razburjale javnosti. Razvoj iger se je iz Duke Nukem, v kateri je bila želja uničiti čim več grdih in nevarnih čudnih bitij z orožarno, ki bi si jo lahko zamislil samo dr. Strangelove, do tistih FPS (prvoosebna strelska video igra), ki so skozi leta vse bolj razvijale zgodbe in odzivnost igralca skozi igro. Če je Red Alert (strategija) med prvimi uvedel več koncev igre, ki so odvisni od igranja in igralca, je Call of Duty bila med prvimi, ki je zgodbo postavila na enako raven pomembnosti, kot je bila samo igralska izkušnja.

A dolgo že ni bilo igre, ki bi na spletu razburjala toliko ljudi in "spletnih bojevnikov", kot je bil novi Modern Warfare. Infinity Ward se je zelo dobro naučil iz predhodnih iger Call of Duty in v nasprotju z EA ni delal revolucije, ampak evolucijo, Modern Warfare pa je posledica premišljenega pristopa. Izbrali so najboljše iz serij Modern Warfare, Call of Duty, med drugim se kot osrednji lik ponovno pojavi legendarni stotnik John Price, ki je zamenjal druge junake, ki povezujejo zgodbe med seboj.

Igra je močno osredotočena na način, kako predstaviti zgodbo, odločitve ljudi, njihova ozadja in preteklost, ki so jih pripeljala do tega trenutka in odločitev, ki so pogosto moralno sporne.

Po besedah Infinity Warda so vsebino za določene misije in posebnosti dobili iz naslovnic in poročanja medijev o vojnah in spopadih po svetu. "Nihče ne sprašuje, ali bi moral obstajati film, kot je Sicario, nihče ne sprašuje, ali bi moral obstajati Joker, gre za zgodbe in raziskovanje tematike," je rekel glavni vsebinski producent pri Infinity Wardu Taylor Kurosaki. Kot pravi, so pri razvoju pazili, da so zgodbe verjetne in lahko tudi resnične. Tako igrate Faro Karim, poveljnico upornikov nekje na meji z Rusko federacijo, ki močno spominjajo na Kurde, in to ne samo v njeni odrasli "obliki", ampak tudi kot deklica, ki preživi rusko bombardiranje, napad ruskega vojaka, ki ga zelo mlada Fara ubije, in še različne druge misije, ki vam dajo močno misliti.

Natančnost pri izdelavi igre, grafična podrobnost in zgodba so tako dobre, da ima igralec na trenutke občutek, da gleda zadevo na televiziji, in ne preko računalniškega (PS4) ekrana. Razvijalci so bili pozorni na podrobnosti, ker so vedeli, da ravno te pokvarijo ali izboljšajo celotno igralsko izkušnjo. Preseneča, da so igralski vložki med misijami, ki so narejeni, da povežejo zgodbe, krajši in manj pomembni kot v prejšnjih izvedbah Call of Duty. Za te vložke uporabljajo grafiko od igre same, sama igra pa postane neodtujljiv del teh zgodb. Enostavno ni možnosti pogledati filmskih vložkov in dobiti občutek o poteku igre. Razvijalci so vrhunsko opravili svoje delo.

Vrata se lahko uničijo, eksplozije razdejajo okolico, gibanje likov je neverjetno podobno človeškemu. Tudi obrazne poteze so tako dobre, da so videti resnične in na trenutke, ko ne boste pozorni (predvsem misije v noči in z očali za nočno opazovanje), bodo tako resnične, da bo večina za trenutek pomislila, da posnetek ni resničen. Tudi težavnost igranja je zanimiva, saj tudi na najnižji stopnji (Regular) ni tako enostavno, kot je bilo v preteklih različicah. Do zdaj je le redki igri uspelo ujeti resnični kaos (tudi slogan), kot ga lahko doživimo v igri, kaos je vedno nevaren, zato tudi misije niso enostavne. Težje je ločiti med napadalci, civilisti in policisti in ravnotežje težavnosti so v igri dobro zajeli.

Če se spomnite misije No Russian iz ene od prejšnjih Modern Warfare iger, ko kot terorist igralec ubija civiliste na letališču, se v novem Modern Warfare več kot polovico časa preživi v takšnih misijah. Nekateri kritiki so to strogo obsodili, drugi pa pohvalili razvoj zgodbe in povezanost likov in virtualnega ubijanja, ki ga nekako humanizira, zato ga na koncu igralec želi manj. Mimogrede, Rusi niso preveč navdušeni nad igro.