Asteroid, ki je s sveta izbrisal dinozavre, je sprožil tudi uničujoč cunami

Po padcu asteroida so zanihale globalne temperature, v zraku so se nabrali oblaki aerosolov, saj in prahu, ko so goreči kosi materiala, ki so v zrak poleteli po trku, ponovno prišli v ozračje in padali po svetu, so se začeli gozdni požari. V 48 urah je cunami obkrožil ves svet – in bil je tisočkrat močnejši od sodobnih cunamijev, ki jih povzročajo potresi.

Raziskovalci so se odločili, da bodo poskušali s pomočjo modeliranja bolje razumeti cunami in njegov doseg. S preučevanjem 120 jeder oceanskih usedlin z vsega sveta so našli dokaze, ki podpirajo njihove ugotovitve o poti in moči cunamija. Študija, ki podrobno opisuje ugotovitve, je bila v torek objavljena v reviji American Geophysical Union Advances.

Po navedbah avtorjev gre za prvo globalno simulacijo cunamija, ki ga je povzročil udar Chicxuluba, objavljeno v recenzirani znanstveni reviji. Glede na študijo je bil cunami dovolj močan, da je sprožil več kot kilometer in pol visoke valove ter oceansko dno razdrl več tisoče kilometrov od mesta, kamor je priletel asteroid. Cunami je tako izbrisal sedimentni zapis dogajanja pred in med dogodkom, je povedala glavna avtorica Molly Range, ki je na študiji začela delati kot dodiplomska študentka, zaključila pa jo je v obliki magistrske naloge na Univerzi v Michiganu.

Raziskovalci ocenjujejo, da je bil cunami do 30.000-krat močnejši od cunamija v Indijskem oceanu 26. decembra 2004, enega največjih doslej, ki je ubil več kot 230.000 ljudi. Energija trka asteroida je bila tudi vsaj 100.000-krat večja od energije vulkanskega izbruha Tonga v začetku tega leta, poroča CNN.

Z računalniškim programom ustavili simulacijo prvih 10 minut po padcu asteroida

Brandon Johnson, soavtor študije in izredni profesor na univerzi Purdue, je uporabil računalniški program, imenovan hydrocode, s pomočjo katerega je ustvaril simulacijo prvih 10 minut po udarcu Chicxuluba, vključno z nastankom kraterja in začetkom cunamija.

Vključil je velikost asteroida in njegovo hitrost (ocenjeno je bilo, da se je gibal s hitrostjo 43.200 kilometrov na uro) ter prikazal trk ob granitno skorjo in plitve vode polotoka Jukatan. Manj kot tri minute kasneje so kamenje, sedimenti in drugi ostanki potisnili vodno steno stran od udarca in glede na simulacijo ustvarili 4,5 kilometra visok val. Val se je polegel, ko je eksplodirani material popadal nazaj na Zemljo. Medtem ko so ruševine še padale, so nastajali še bolj kaotični valovi. Deset minut po trku je val v obliki obroča, visok dober kilometer, v vse smeri potoval več kot 220 kilometrov. 

Simulacijo so nato vnesli v dva različna modela cunamijev, MOM6 in MOST. MOM6 se sicer uporablja za modeliranje globokomorskih cunamijev, MOST pa je del napovedovanja cunamijev v centrih za opozarjanje na cunamije Nacionalne uprave za oceane in atmosfero. Zanimivo je, da sta oba modela pokazala skoraj popolnoma enake rezultate in za raziskovalno skupino ustvarila časovnico njegovega poteka.

Eno uro po padcu asteroida je cunami preko Mehiškega zaliva dosegel severni Atlantski ocean. Štiri ure po trku so šli valovi skozi Srednjeameriško morsko pot v Tihi ocean. Srednjeameriška morska pot je nekoč ločevala Severno in Južno Ameriko. V 24 urah so valovi, potem ko so potovali čez Tihi in Atlantski ocean, z obeh strani dosegli Indijski ocean. In 48 ur po udarcu so veliki valovi cunamija dosegli večino zemeljske obale.

Spreminjajoče se oceansko dno

Podvodni tok je bil najmočnejši v severnem Atlantskem oceanu, Srednjeameriški morski poti in južnem Tihem oceanu, saj je presegel hitrost 643 metrov na uro, kar je dovolj močno, da razstreli usedline na oceanskem dnu. Medtem so bili Indijski ocean, severni Pacifik, južni Atlantik in Sredozemlje zaščiteni pred najhujšim cunamijem, saj so tam morsko dno dosegli manjši podvodni tokovi.  

Ekipa je analizirala informacije iz 120 usedlin, ki so večinoma izhajale iz prejšnjih znanstvenih projektov vrtanja v ocean. V vodah je bilo več nedotaknjenih plasti usedlin, zaščitenih pred cunamijem. Medtem so bile vrzeli v evidenci usedlin za severni Atlantik in južni Pacifik. 

Raziskovalci so bili presenečeni, ko so ugotovili, da je bila usedlina na vzhodnih obalah severnega in južnega otoka Nove Zelandije močno motena. Sprva so znanstveniki menili, da je to posledica aktivnosti tektonskih plošč, toda novi model kaže, da so bili ti sedimenti, čeprav so od mesta trka oddaljeni 12.000 kilometrov, neposredno na poti cunamija. "Menimo, da so te usedline posledice udarnega cunamija in to je morda najbolj zgovorna potrditev pomena tega svetovnega dogodka," je dejala Rangeova.

Ekipa sicer ni ocenila vpliva na obalne poplave, toda model kaže, da so severnoatlantske obalne regije in pacifiško obalo Južne Amerike verjetno prizadeli valovi, višji od 20 metrov. Ko so se približevali obali, so valovi naraščali in tako povzročili erozijo ter poplave, še poroča CNN.

Po besedah še enega soavtorja študije in profesorja Univerze v Michiganu ter oceanografa Briana Arbica bodo prihodnje raziskave modelirale obseg globalnih poplav in pokazale, kako daleč na kopno je segal vpliv cunamija. "Največje poplave so bile verjetno najbližje mestu udarca, a tudi daleč stran so bili valovi verjetno zelo veliki," je dejal Arbic.