AK-47 'Kalašnikov' – orožje, ki je spremenilo potek 20. stoletja

Mihail Kalašnikov je bil rojen 10. novembra 1919 v sibirski vasi Kurja, nedaleč od meje z Mongolijo, in je bil že 17. otrok v kmečki družini. Je skoraj tipična "propagandna" zgodba iz sovjetskih časov, ko "revni kmet posveti življenje domovini in doseže nemogoče". Njegovo otroštvo se je začelo slabo, saj so skoraj vso družino leta 1930 med Stalinovo diktaturo deportirali, saj je kolektivizacija zahtevala žrtve, Stalin jih je pa rad dajal. Tako se je moral z družino preseliti v sibirsko pokrajino, kjer je odkril ljubezen do igranja z mehaničnimi aparaturami in lovom, ki je omogočal, da je družina jedla meso.

Mihail je imel dovolj življenja, ki ni ponujalo veliko prihodnosti, zato je pri vsega 13 letih odšel nazaj v Kurjo. Nekateri trdijo, da je Mihail do rodne vasi, ki je bila oddaljena približno 1000 kilometrov, pešačil in štopal. Dobil je službo v postaji za traktorje, kjer je še dodatno izuril svoje čute za popravljanje in izboljšave mehanskih  naprav. Leta 1938 je moral v vojsko, saj so njegova leta narekovala obvezno vojaško služenje. Ker je bil precej majhen in dober z motorji in orožjem, je dobil mesto tankovskega mehanika, pozneje je postal tudi poveljnik.

Kot je sam trdil v intervjujih, je navdih za AK-47 dobil že leta 1941, ko je bil že poveljnik tanka T-38 (občasno tudi T-34, saj se zgodbe razlikujejo). Ta sicer majhen amfibijski tank ni imel veliko možnosti proti nemškim tankom, in Kalašnikov je to tudi doživel, ko je bil ranjen v tankovski bitki. Za Independent je kot ključne opisal dneve v bolnišnici: "Bil sem v bolnišnici in vojak v postelji poleg mene je vprašal: Zakaj imamo samo puško na nekaj vojakov, Nemci pa imajo že avtomatsko orožje? – Ravno zato sem se odločil, da izumim novo avtomatsko orožje. Z nekaj popravki je leta 1947 nastala AK-47." Kot večina lahko domneva iz dizajna orožja, ni bila popolnoma nov koncept in tudi Kalašnikov je večkrat trdil, da bi bilo potratno vsakič znova izumljati kolo, in v zgodbi se  med drugim pojavi nemška jurišna puška Sturmgewehr 44 (StG 44). Ta je na sovjetske vojake naredila vtis, saj je tudi najmanjšim enotam omogočala hitro, natančno in uničujoče avtomatsko streljanje z naboji, ki so omogočali večjo prebojnost, kot je imelo večino takratnih avtomatskih osebnih orožij v sovjetski vojski.

Posebnost je bil predvsem naboj, ki ni bil ne pištolski, ne tisti za puške; bil je nekakšen hibrid med obojim. Nemci so ga imenovali 7,92x33 mm Kurz. Ta je avtomatskemu orožju dajal odlično prebojno moč, zmanjšal je težo in gibanje zaklepa, kar je pohitrilo cikličnost strelskega mehanizma. Izumitelji so v roke dobili sovjetski naboj, ki je postal najbolj izdelan naboj v drugi polovici dvajsetega stoletja – 7,62 x 39 mm.

Ko so Sovjeti izumiteljem orožij proti koncu vojne pokazali StG 44 in naboj, so jim obljubili nebesa, če izumijo kaj podobnega (oblikovanje orožij in letal je bila ena redkih "kapitalistično-tržnih panog" v Sovjetski zvezi). Kalašnikovu je to uspelo in po številnih popravkih leta 1946 je v Kremelj poslal Avtomat Kalašnikova AK-46. Puška je bila hibrid med M1 Garand, Remington Model 8 in Stg44 in ni bila preveč uspešna, a že zelo podobna končni verziji. Med testiranjem leta 1946 je njegov asistent Aleksander Zajcev predlagal nekaj večjih sprememb na puški, s katerimi se je Mihail strinjal, in leta 1947 naredil nov prototip – AK-47, kot ga poznamo še danes. Zgodbo o sprejetju, spremembami in mukami, s katerimi so se soočali proizvajalci in Mihail naslednja leta, si zaslužijo zgodbo zase, a pomembno je to, da je leta 1959 svet ugledala izboljšana in popravljena jurišna puška AKM (Modernizirovani Avtomat Kalašnikova), ki je tudi najbolj razširjena varianta te puške. Na njeni osnovi je bila narejena tudi jugoslovanska licenčna kopija Zastava M70.

Princip delovanja

Video je v angleškem jeziku.

Kot vedo vojaki, je kalašnikov orožje, ki je narejeno za bojevanje v vseh razmerah. Orožje je preprosto sestavljeno, nima veliko delov, možnost za zastoj pa je zmanjšan, ker so med posameznimi deli precej velike tolerance. Slednje zmanjša njeno natančnost, a so vsi moderni testi pokazali, da je puška dovolj natančna za bojevanje do razdalje 300 metrov. Za primerjavo – ameriška jurišna puška M-16 je veliko bolj natančna, a je imela v prvih letih številne težave, ki kljub njihovi odpravi niso izboljšale pridobljenega slovesa. M-16 je danes po zanesljivosti primerljivo orožje kot AK-47, če je le vojak primerno izurjen in natančen, kalašnikov pa omogoča, da orožje vojak "obvlada" že v nekaj urah. Prav tako je kalašnikov cenejši, ti dve lastnosti – enostavnost uporabe in cena – pa sta pomagali, da je postal najbolj razširjeno orožje v 20. stoletju. 

S kalašnikovom so se osamosvojile številne države

Ker je bil kalašnikov narejen v Sovjetski zvezi, so ga morale hitro sprejeti tudi države Varšavskega pakta. Tako se puško vse bolj pogosto opazi na Češkoslovaškem, Vzhodni Nemčiji, Bolgariji, kasneje tudi izven varšavskega pakta na Kitajskem in Vietnamu. Ravno v džungli Mekonga sta se za prevlado borili dve orožji, kalašnikov in M-16, zaradi okolja in pogojev pa je zmagala ravno sovjetska jurišna puška. Imela je več nabojev, imeli so večjo prebojnost v goščavi (M-16 je imela naboj 5.56 mm) in tudi neizobraženi prebivalci Vietnama so hitro lahko postali eksperti z njo. Vietnamci so imeli taktiko, da so počakali do zadnjega trenutka, in potem z vsem orožjem in avtomatskim ognjem napadli ameriške enote (tudi zato, da bi se izognili smrtonosnim ameriškim topniškim zapornim in obrambnim ognjem) in nato pobegnili, saj v nasprotnem primeru niso imeli veliko možnosti za preživetje. Kalašnikov se je v teh bojih izkazal za boljšega, saj prostora za napake v teh hipnih borbah ni bilo, kar so spoznali tudi posamezni ameriški vojaki. "Vse lastnosti puške so privedle do tega, da so kalašnikov v vietnamski vojni uporabljale tudi ameriške izvidniške in diverzantske enote za izvajanje posebnih operacij v Severnem Vietnamu, Laosu in Kambodži, kjer ameriška vojska uradno ni bila vključena," je dejala doc. dr. Jelena Juvan s katedre za obramboslovje na FDV.

Kalašnikov je bil, kot smo že videli, relativno poceni in je enostaven za uporabo, zato je v petdesetih, šestdesetih in predvsem sedemdesetih letih postajal vse bolj zaželeno orožje za borce v različnih protikolonialnih vojnah in vojnah za osamosvojitev. "Danes npr. kalašnikov uporabljajo tudi somalski pirati ob napadih na ladje, ki plujejo ob obalah Somalije oz. v zahodnem Indijskem oceanu," doda Juvanova in s tem spomni, da se kalašnikov uporablja že skoraj 70 let, tudi v rednih vojaških enotah. "Približno 20 držav sveta danes proizvaja to puško, pri tem pa je največja proizvajalka Kitajska. Na svetu naj bi bilo v uporabi med 75 in 100 milijonov pušk kalašnikov, vsakoletno pa ubijejo četrt milijona ljudi." 70 let po njenem nastanku jo kot uradno puško uporablja več kot 50 rednih oboroženih sil na svetu.

Puško še vedno uporablja tudi Slovenska vojska, in sicer Zastavino varianto, ki jih je podedovala še iz nekdanje skupne države, Zastava M70 AB2, vseh pušk v rezervi je nekaj tisoč.Ta je bila v Zastavi tudi dopolnjena oziroma rahlo spremenjena, najbolj očitna razlika pa so tri hladilne odprtine na ročaju in dejstvu, da cev ni kromirana, kar ji izboljša natančnost, a poveča potrebo po rednem vzdrževanju. Kot pravijo v Slovenski vojski, je puška še vedno operativna, a "jo stalna sestava sicer ne uporablja več. Se pa občasno z njo usposablja oziroma strelja. Uporabljajo jo nekatere enote rezervne sestave, ki pa tudi prehajajo na F 2000.V skladiščih so še vedno variante M70, M70 A, M70 AB, M70 B, M70 B1, M70 B2 in M70 B1. Za namen oboroževanja vojaške strateške rezerve."

Takšen je tudi dolgoročen načrt za prihodnost.

Juvanova poudarja, da kalašnikov sicer ni spremenil taktike vojskovanja, tako kot jo je iznajdba eksploziva, saj so osebna avtomatska orožja vojske poznale že od 30. let in jih tudi uvajale v taktike bojevanja. Spremenil pa je marsikaj drugega. V času hladne vojne in bitki za politično prevlado so namreč tako ameriški kot sovjetski politiki pošiljali orožja na območja, ki bi lahko povzročala vsaj regionalno destabilizacijo nasprotnikom. "Zahodne države so se prvič srečale s puško kalašnikov leta 1956, ko je Sovjetska zveza nasilno zatrla revolucijo na Madžarskem. Nekateri viri navajajo, da so ZDA s prikritimi operacijami CIA s puškami kalašnikov oskrbovale Afganistan, v času sovjetske invazije."

Kalašnikov je bil v času hladne vojne orožje izbora za borce za svobodo, plačance in druge, v devetdesetih letih pa postane orožje simbola pobojev in državljanskih vojn po razpadu socialističnih sistemov v Evropi in Aziji. Kalašnikov je vedno imel obe plati, temno in slabo, te pa so v zadnjih letih življenja začele skrbeti tudi Mihaila Kalašnikova.

Kaj sem storil?

"Ni moja krivda, da se puška uporablja tam, kjer se je ne bi smelo. To je krivda politikov, ne oblikovalca. Izdelal sem jo, da bi z njo branili meje domovine," se je večkrat zagovarjal Mihail. Orožje je namreč prepogosto padlo v roke ljudem in borcem, ki niso upoštevali pravil vojskovanja. Vojne v Afriki, ki so imele vse elemente genocida in etnocida, so se nadaljevale tudi v 21. stoletje, poboji v Kongu in Ruandi pa so zaznamovali vse slike in posnetke po svetu, upornike pa se je najpogosteje videlo s kalašnikovim. Z njim so se na Hrvaškem in Bosni izvajali zločini, številni še danes niso razrešeni.

Kalašnikov je tudi med najbolj zaželenimi orožji na črnem trgu, saj jih s 100 milijonov izdelanih ne primanjkuje. Ker pa številne države, ki so izdelovale to puško, ne obstajajo več, je sledenje veliko težje. Tudi države nekdanje Jugoslavije so prodajale viške kalašnikova, ki jih zaradi profesionalizacije vojsk niso potrebovale. Slovenija je v Irak poslala kar 15.000 teh pušk, številne so po porazu in razpadu iraške vojske v bitki za Mosul leta 2014 pristale v rokah Islamske države. Kalašnikovi, ki so bili uporabljeni v terorističnemu napadu leta 2015 v Bataclanu v Parizu, v katerem je umrlo več kot 80 ljudi, so prišli iz naslednic Jugoslavije, najverjetneje iz Bosne.

Mihail se je vsega tega zavedal, in čeprav se je ločeval od političnih posledic njegovega orožja, ga ta ne zapusti in začel je tudi iskati odrešitev, saj se je bal, kaj se bo zgodilo v onostranstvu. Močno je obžaloval, za kaj vse je bilo uporabljeno njegovo orožje: "Dlje ko živim, pogosteje mi to vprašanje pade na pamet, globlje grem v svoje misli in ugibanja, zakaj je Vsemogočni dovolil ljudem hudičevo željo po zavisti, pohlepu in agresiji," je rekel Kalašnikov. Patriarha ruske pravoslavne cerkve je v pismu prosil za odpuščanje, in na koncu je videti, da je že močno obžaloval dejstvo, da jo je izumil. Patriarh mu je odgovoril, da ima cerkev jasno določena pravila, kdaj se orožje lahko uporabi, tudi v obrambo domovine, in takrat to podpira. Mihail je v zadnjih letih rad rekel: "Oh, kako bi raje videl, da bi izumil nekaj, kar bi potrebovali kmetje. Recimo kosilnico." Umrl je leta 17. novembra 2013, star je bil 94 let.