35 dni ležanja v imenu znanosti: izkušnja takrat 29-letnega Jurija Bizjaka

Pred dvema tednoma se je na družbenih omrežjih pojavil oglas, ki je k sodelovanju vabil prostovoljce, ki bi bili pripravljeni 60 dni mirovati v postelji. Kmalu se je izkazalo, da gre za tako imenovano 'bed rest' raziskavo, ko morajo prostovoljci v določenem obdobju ves čas ležati. Evropska vesoljska agencija tovrstne raziskave izvaja že vse od leta 2001. Tudi pri nas je podoben poskus že potekal, a je bilo obdobje mirovanja krajše, glavnina raziskav pa je potekala v Valdoltri. Tokrat pa bo Institut Jožef Stefan, pod okriljem katerega bo potekala jesenska raziskava, poskus izvajal v posebnem Laboratorij za gravitacijsko fiziologijo v Planici, kjer imajo t. i. človeško centrifugo. 

Raziskava bo potekala od septembra do decembra 2023. K sodelovanju vabijo moške, stare od 18 do 45 let, težke do 95 kilogramov in v dobrem zdravstvenem stanju. Plačilo, ki ga prostovoljcem ponujajo, znaša 12.000 evrov bruto. Namen raziskave je najti čim boljši način, kako preprečiti izgubo mišične in kostne mase ter še vse ostale zdravstvene težave, ki prizadenejo astronavte med daljšim bivanjem v vesolju, ko so izpostavljeni breztežnosti, ki negativno vpliva na večino telesnih funkcij. V tokratnih raziskavah bodo ovrednotili, kakšen je vpliv posebnih človeških centrifug, v katerih s pomočjo vrtenja dosegajo 'zemeljsko' težnost 1G,  saj upajo, da bodo te pomembno izboljšale bivanje astronavtov v vesolju.

Leta 2007 je podobna raziskava potekala v bolnišnici Valdoltra, tudi takrat pod okriljem IJS in s ciljem ovrednotiti vpliv simuliranega breztežnostnega stanja na različne človeške fiziološke sisteme, le da takrat še ni bilo laboratorija s človeško centrifugo, prav tako je bilo obdobje mirovanja 'zgolj' 35 dni. Je pa bilo takrat v projekt prav tako vključenih 10 preiskovancev, na katerih so v času raziskave izvajali različne teste. In eden izmed njih je bil tudi naš sogovornik Jurij Bizjak, ki je z nami delil svoje izkušnje. 

Za kakšno raziskavo je šlo v vašem primeru?

Cilj projekta, ki je potekal pod vodstvom in koordinacijo Inštituta za kineziološke raziskave, Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem in Instituta Jožef Stefan iz Ljubljane, je bilo ovrednotiti vpliv simuliranega breztežnostnega stanja na različne človeške fiziološke sisteme. Raziskava se je odvijala leta 2007, večji del v Valdoltri, posamezna testiranja pa na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani.

Koliko vas je bilo vključenih v raziskavo?

Glavna naloga 10 preiskovancev, kolikor nas je takrat sodelovalo v raziskavi, je bila 35-dnevno mirovanje v postelji, kar je predstavljalo prej omenjeno simulirano breztežnostno stanje. Pred, med in po mirovanju smo bili podvrženi najrazličnejšim testiranjem – testom v dekompresijski komori, elektičnemu simuliranju mišic, merjenju sestave in gostote kosti, vožnji sobnega kolesa pod različnimi obremenitvami, testiranju odriva na posebnih saneh, namakanju nog v ledeni vodi in biopsiji stegenske mišice. Za suhoparnimi opisi vaj se seveda skrivajo bolj kompleksne raziskave, saj smo bili pri vseh preiskavah povezani z vsemi mogočimi žicami in priklopljeni na razne naprave, ki so merile potrebne parametre.

Mirovanje ni bilo mišljeno kot strogo mirovanje, saj smo se v postelji lahko obračali vse naokrog, tudi noge je bilo dovoljeno pokrčiti, vendar ne pri ležanju na hrbtu. Položaj takratnega ležanja je bil horizontalen, torej brez nagiba, kar je z nekoliko dvignjeno glavo omogočalo tudi nemoteno branje in delo na računalniku.

Koliko ste bili takrat stari?

Takrat sem bil star 29 let in sem bil najstarejši med udeleženci.

Kako ste izvedeli za raziskavo in zakaj ste se odločili za sodelovanje?

Za raziskavo sem izvedel prek spleta, za sodelovanje pa sem se odločil zaradi veliko prostega časa in precej prazne denarnice. Leto prej sem namreč zaključil s študijem in sem bil v fazi iskanja prve zaposlitve, tako da je bilo za takšno avanturo tako rekoč idealno obdobje.

Kaj so si o vašem sodelovanju mislili vaša družina in vaši bližnji?

Družina in ožja družba sta me pri odločitvi podpirali, v širši pa se je našlo tudi nekaj vsevedcev, ki so zatrjevali, da prodajam svoje zdravje, da po eksperimentu nikdar ne bom več normalno hodil itd. Sam tovrstnih pomislekov niti za trenutek nisem imel, kar se je po koncu raziskave izkazalo kot pravilno.

Ko ste bili izbrani, kako ste se počutili? Vas je bilo česa strah?

Počutil sem se še bolj zvedavega kot prej, saj gre za raziskavo, ki si ji bržkone lahko priča le enkrat v življenju. Strahu nisem občutil, ekipi strokovnjakov sem popolnoma zaupal.

Kako je potekal vaš običajen dan med preiskavo? 

Običajen dan med mirovanjem je potekal dokaj rutinsko: ob 7. uri zjutraj je potekalo merjenje temperature in pritiska, oddaja urina in vzorca sline, vsakih nekaj dni pa tudi krvi in šopka las. Temu je sledil zajtrk in nato jutranja higiena, seveda v ležečem položaju. Do kosila, ko je bilo še nekaj jutranjega hladu, smo se pogosto pustili zapeljati na teraso, kjer smo bodisi prebirali dnevno časopisje bodisi prisluhnili le valovanju bližnjega morja. Sem in tja smo sicer v malce hendikepiranem položaju odigrali tudi kakšno namizno igro in hkrati jezili študente, ki so nam služili kot pomočniki za vse naše želje. Po tem se je že bližal čas za kosilo, ki mu je sledil prosti čas za dremež, obiske, igranje iger ali ogled filma na računalniku. Proti pričakovanjem je popoldanski čas minil dokaj hitro, tudi želodček je že malce zakrulil, zato je bila bližajoča se večerja kar dobrodošla. Po obedu smo si kot zajčki v reklami kmalu umili zobe, švignili pod odejo in se s slušalkami na glavi zazibali v zaslužen spanec.

Rutino so vsakih nekaj dni presekale tudi preiskave, ki so bile predvidene za čas, ko smo bili v ležečem položaju, dogodek v mestu Gogi pa je zagotovo predstavljala vožnja z vojaškim reševalnim vozilom v Ljubljano, sicer ne na sproščen izlet v Tivoli, ampak na ponovno testiranje v komoro na IJS. Prav tako je bilo na nekaj dni poskrbljeno za masažo in fizioterapijo, saj je bilo treba nekoliko raztegniti zakrčene dele telesa in pregnesti poležano kožo. Na dotike nežnih ženskih rok smo komajda čakali in se jih vedno znova razveselili.

Kaj vam je bilo najtežje? 

Za razliko od dotikov iz prejšnjega odgovora je bilo meni osebno najbolj neprijetno neprestano dotikanje vseh možnih oseb, saj je bilo ob vsakem testiranju na moje telo treba pritrditi nešteto elektrod, obližev, nastavkov, cevk, trakov in drugih rekvizitov. Čez čas se tega navadiš, vzameš v zakup in se zaveš, da si s tem namenom tam. Tudi horizontalnega stranišča in tuša, ki v tem primeru predstavlja eno in isto stvar, se navadiš, saj druge izbire nimaš.

Kakšni so bili odnosi med sodelujočimi in osebjem? 

Odnosi med preiskovanci in osebjem so bili res odlični. Zaželeno je bilo tudi, da o samih preiskavah čim več sprašujemo, odgovore na vse smo dobili brez kakršnih koli zadržkov. Tudi prisotnost mojega fotoaparata med preiskavami ni nikogar motila, blog, kjer sem sproti beležil dogajanje, je znotraj ekipe postal prava uspešnica. Z medsebojnimi pogovori smo si izmenjevali informacije, kako je kdo doživel kakšen preizkus, ali je nemara kaj bolelo, koliko časa kaj traja, ali je ob poskusu morda prisotna kakšna čedna študentka in podobno.

Ste med raziskavo imeli kakšno krizo ali želeli predčasno zaključiti raziskavo?

Resne krize res nisem doživel, sem in tja pa so razumljivo nastopili trenutki, ko ti mirovanje preseda in ti misli okupira pohajkovanje po hribih, obisk koncerta ali večerno posedanje na pijači. O odstopu nisem razmišljal, tudi morebitne posledice v tem primeru mi niso znane.

Kako ste si lajšali dneve med ležanjem? Z glasbo, s filmi, pogovori s prijatelji, z branjem knjig ali s čim drugim? 

Z vsem naštetim, tudi obiski so bili vsak dan dovoljeni. Pri obiskih so bili predvsem zanimivi odzivi, saj so bili ob prvem vstopu v sobo njihovi obrazi precej mrki in tudi obnašanje v začetnih trenutkih malček zadržano, češ tako nekako se spodobi obnašati na obisku v bolnišnici. Šele na moje pojasnilo, da sem zdrav kot dren in nisem v bolnišnici zaradi poškodbe ali bolezni, so se bolj razvedrili in je vzdušje postalo bolj prešerno.

Z ustvarjanjem bloga sem si sam skrajšal marsikatero urico, saj je urejanje fotografij, pisanje in montaža posnetkov terjalo kar nekaj časa. Zagon mi je dal tudi dober odziv tako med ekipo kot tudi med nekoliko širšim krogom bralcev.

Za krajšanje časa pa smo včasih izbrali tudi kakšno bolj bizarno idejo. Ena teh je bila npr. medcimrsko tekmovanje, kdo bo nalulal večjo količino. Nacejanje z vodo in čajem je dalo končni rezultat dobrih 11 litrov v enem dnevu, čemur je sledil komentar italijanskega doktorja Giancarla: "Do it twice, your kidney down!"

Ko je bilo poskusa konec in ste lahko zapustili posteljo, kako ste se počutili? 

Prvi stik s tlemi je bil nenavaden, kar je po 35 dneh breztežnosti razumljivo. Po takratnih informacijah osebja je bilo ob prvih trenutkih na nogah moč pričakovati več simptomov, kot so npr. dvojni vid, vrtoglavica, zamegljenost, tresenje, hladen pot in mravljinci po telesu. Nekaj od teh občutkov sem tudi sam doživel, vendar je bilo vsak naslednji trenutek stanje bolj normalno. Ob prvih trenutkih je tik ob tebi tudi kdo od ekipe, ki bi v primeru morebitne izgube ravnotežja preprečil udarec ali padec.

Daljše obdobje ležanja povzroča veliko težav. Katere ste opazili pri sebi? 

Resnih ali bognedaj dolgotrajnih posledic nisem občutil, saj sem v staro formo prišel po nekaj tednih zmerne vsakodnevne vadbe. Sem so všteta razgibavanja, sprehodi in postopna hoja v hrib. S tem sem raztegoval ahilovo tetivo, ki je bila po ležanju precej zakrčena, pridobival pa sem tudi izgubljeno mišično maso. Kost naj bi v času mirovanja izgubila nekje do enega odstotka gostote, kar pa se popolnoma povrne v enem letu. Vendar je to parameter, ki ga sam ne občutiš, ampak je merljiv le z inštrumenti.

Izkušnjo ste po koncu na svojem blogu označili za pozitivno. Jo danes še vedno tako ocenjujete? 

Mnenje o izkušnji še vedno ostaja pozitivno, saj je vse slabo – česar sploh ni bilo veliko – pozabljeno, dobro pa je trdno zasidrano v spominu.

Bi se še enkrat prijavili na takšen poskus?

Za ponovno prijavo tudi tokrat ne bi imel zadržkov, navsezadnje še vedno ustrezam vsem razpisanim pogojem. Vendar pa bom zaradi drugačnih življenjskih okoliščin tokratno prijavo izpustil in mesto prepustil drugim astronavtom.

Kaj bi svetovali vsem, ki razmišljajo o sodelovanju pri raziskavi IJS oziroma so se nanjo že prijavili?

Za lažje prestajanje vseh nevšečnosti naj imajo v mislih, da so del nečesa velikega, saj tovrstne preiskave pripomorejo k dognanjem, ki bodo na takšen ali drugačen način pomagala celotnemu človeštvu. Predhodnih priprav sam nisem prakticiral, vsekakor pa je pomembna psihološka pripravljenost, saj je izkušnja precej intenzivna. Za vrnitev na stara kondicijska pota pa je najbolje poslušati telo in vadbo postopoma stopnjevati. Tudi upoštevanje strokovnih nasvetov ekipe ne more škoditi.

Več o tem, kako je potekalo 35-dnevno mirovanje, si lahko preberete na Jurijevem blogu: http://bedrestgagarin.blogspot.com/