Niste čisti novinec na slovenskem političnem prizorišču, pa vendar se vas dojema kot nov obraz, ki se je pojavil ob tokratnih volitvah. Da se je pojavil nov obraz, se je pri nas zgodilo že zadnjih nekaj volitev. Kaj bo tokrat drugače?

Mislim, da je to, da se pojavljajo novi obrazi, lahko tudi odziv ljudi na to, da niso zadovoljni z obstoječo strankarsko ponudbo. Zakaj pa verjamem, da lahko mi ponudimo svežino, ki ne bo kratkega daha, ampak bo pripeljala do korenitih in strukturnih sprememb v tej državi? Ker skušamo zajeti dovolj širok nabor različnih ljudi, ki imajo v resnici izkušnje iz različnih družbenih podsistemov. Tudi sam imam izkušnjo ne le iz gospodarstva, ampak tudi iz poznavanja državne in lokalne politike. Hkrati nismo kontaminirani, zaznamovani s preteklimi odločitvami državne politike. Se pravi, prihajamo ljudje, ki vemo, kako politika deluje, nismo pa se še sami v njej preizkusili in nismo ujetniki preteklih napak. In meni se zdi ravno to, da lahko pridemo z neobremenjenim pogledom, najboljša garancija za to, da bomo dejansko skušali vpeljati nove stvari. Ne bomo, kot pravite, nov obraz, predvsem bomo nova politika.

 Toda vaša stranka je nastala v ekspresnem času. Je mogoče, da v tako kratkem času svoje kandidate spoznate tako dobro, da lahko jamčite za njih?

Ljudje se spreminjamo celo življenje. Tudi nekateri, ki jih poznaš, te presenetijo po desetih letih. Kandidate smo se potrudili spoznati čim bolje, vpeljali smo sistem, ko smo za vsako kandidatno mesto imeli tri kandidate. Nismo iskali enega, ampak smo imeli tri, med katerimi smo se odločali ne samo glede na to, kdo od njih je naredil najboljši vtis in kdo ne bil nezaznamovan v preteklosti, ampak tudi glede na to, kako lahko med seboj sodelujejo. Iskali smo torej dovolj širok nabor, raznolike ljudi, ki tvorijo neko delujočo celoto. Seveda. Če bi imeli še mesec, dva ali tri, bi lahko dobili še boljše rezultate, po drugi strani pa je enkrat potrebno potegniti črto in se odločiti. Tako da sem zadovoljen.

Še bolj pa sem zadovoljen s tem, kar boste videli po volitvah, torej z izvršno ekipo. Kajti v tem procesu se nismo ukvarjali samo z izbiro kandidatov za parlament. V resnici imamo še enkrat toliko ljudi, ki so pripravljeni poprijeti za izvršno funkcijo.

Podobno je leta 2014 govoril Miro Cerar, potem pa smo videli, kaj se je dogajalo z njegovo stranko, kaj je sledilo silovitemu vzponu. Pred dvema letoma je izstopil, rekoč da to ni več njegova stranka. Obstaja pri vas takšna bojazen?

Prihajam iz gospodarstva. In ko sem po petnajstih letih neprostovoljno izstopil iz gospodarstva, sem rekel, da je to še naprej moje podjetje. Gen-I je po petnajstih letih še vedno moje podjetje – tako čutim, v srcu je moje – nisem njegov lastnik in nikoli ne bom. In to je morda razlika. Gen-I je zrasel iz štirih zaposlenih v 2002 v 600 zaposlenih. Ko znaš zgraditi kolektiv in se z njim poistovetiti, se ti kaj takšnega ne more zgoditi.

Ste pa v svoje vrste sprejeli denimo Janjo Sluga in Jurija Lepa, ki sta pomagala postaviti aktualno vlado. Zakaj ste se za to odločili, kaj je sporočilo tega?

Te vlade nista postavila samo onadva, sta pa prva, ki sta tej vladi rekla ne. In to je bil ključni kriterij. Razumem, da človek naredi v življenju tudi kakšno napako. Tisti, ki zna napako čim prej priznati, sprejeti odgovornost zanjo in se potem postaviti na drugo stran ter jo začeti popravljati, ima v mojih očeh veliko vrednost kot človek. Marsikdo namreč raje ne prizna napake, samo da ne bi izpadlo, kot da jo je storil. In to so v resnici ljudje, ki danes to vlado ohranjajo pri življenju. Ne tisti, ki so napako priznali, ampak tisti, ki v njej še vedno vztrajajo. Skušajo celo ponovno, pod novimi imeni in krinkami priti v politiko.

Ampak zaradi tega se vam je menda odrekel Ivan Gale. Vam je zaradi tega žal?

Tisti "menda" je kar na mestu. Gospod Gale je imel odprta vrata v našo stranko, lahko bi izbral kar koli in postavil katero koli zahtevo. Ni postavil nobene zahteve, ampak se je odločil, kot se je, ne da bi pojasnil, zakaj. Pojasnila, da je za to kriva poslanka Janja Sluga, je začel dajati kasneje, ko ste ga začeli spraševati, zakaj se nam ni pridružil. Ko sem ga to spraševal sam, odgovora nisem dobil.

Kje pa se je v tej zgodbi izgubil Igor Zorčič?

Poglejte primer STA. Obstaja pomembna distinkcija, kdo se je boril proti vladi Janeza Janše in potem izstopil. In tukaj je distinkcija med enim in drugim. Ne bi zahajal globlje, ampak vedno moraš nekje potegniti črto in mi smo jo potegnili med Janjo Sluga in Igorjem Zorčičem.

Na primeru STA?

Na primer.

Pa je bilo del računice morda to, da ste z dvema poslancema prišli na soočenja na RTV?

Seveda ne. To je zdaj slučajno tako izpadlo. Mimogrede ponujali so se nam tudi drugi poslanci. Danes bi lahko imeli pet ali več poslancev. Pa nismo želeli razbijati nobene od strank KUL-a in nismo želeli sprejemati poslancev, ki so danes končali v stranki, ki ste jo že omenjali, v družbi z Ivanom Galetom. Hočem povedati, da smo bili selektivni. Zavrnili smo tiste, za katere smo ocenili, da v našo ekipo ne sodijo najbolje. To ne pomeni, da je z njimi kaj narobe, ampak mi smo sestavili ekipo, za katero računamo, da bo kohezivna in ne bo vsak izmed njih posamezno vlekel na svojo stran.

Koga konkretno ste torej zavrnili?

Sem nakazal, ne bi pa o imenih. Ko politika postane poimenska, in to je v Sloveniji žal prepogosto, takrat to ni več politika, ampak so to medosebni odnosi, obračunavanja in zamere. Jaz mislim, da je politika več kot to, da moramo vsi čez te osebne zgodbe in se ukvarjati s tem, kaj je dobro za državo in ljudi, ne pa s posamezniki z imenom in priimkom.

Zadnje ankete kažejo, da se bosta stranki LMŠ in SAB borili za vstop v parlament. Vas to skrbi? Če katera od strank KUL izpade iz parlamenta, bo koalicijsko dogovarjanje najbrž težje?

Vsi se borimo za vstop v parlament, ne samo oni. Zagotovo si pa zelo želim, da bomo po volitvah v stanju sestaviti stabilno in močno vlado. V interesu nam je, da pride čim več strank KUL, torej iz leve sredine, v parlament. To je naš skupni interes. Volivci pa se odločajo, kot se odločajo, na to ne moremo veliko vplivati. Nekateri, ki bodo mogoče volili nas, so morda v preteklosti volili katero od strank KUL. Marsikdo se bo odločil zadnji dan. Vem pa, da je večina naših volivcev tistih, ki so bili v preteklosti morda neopredeljeni ali pa so bili volivci strank, ki jih danes ni več zares na sceni. Zato sem prepričan, da bo ravno Gibanje Svoboda omogočilo, da bo levosredinska vlada stabilna in trdna. Kajti če se Svoboda ne bi pojavila, bi ti glasovi najbrž ostali doma ali razpršeni po spektru, mi pa bi spet imeli razmerje, podobno temu, ki ga imamo danes v parlamentu. Nekako pol-pol med vladajočo stranjo in opozicijo.

Računam, da bomo ravno s tem, da bomo pritegnili neopredeljene, ki so bili zasičeni s politiko enih in drugih, uspeli sestaviti stabilno vlado. V to res verjamem.

Torej 60 sedežev ali več?

Seveda, če gledamo ankete, kaže, da bi sama vlada imela udobno večino, nekje med 53 in 56 poslancev. Zakaj sam govorim o 60? Ker si želim, da bomo vsaj programsko uspeli sestaviti tudi koalicije, morda projektne koalicije za posamezne primere, ki bodo imele večjo večino kot sama vlada. Kdo pa pravi, da mora biti samo razmerje, ali si noter ali ne? Spomnimo se devetdesetih let in vlad Janeza Drnovška, ki je imel zelo različne statuse – projektno sodelovanje, programsko sodelovanje, pridružene članice v koaliciji. Vse to smo v Sloveniji že videli in s spoštljivim dialogom je to mogoče. Ko pa se postavimo naši–vaši, kar je današnja situacija, potem pa je samo ali si v vladi ali ne, ampak vladati se da na različne načine in interes ljudi je, da takrat ko bomo iskali širši konsenz za nek projekt, na primer volilni sistem, da bomo takrat iskali neko širšo podporo. Ne samo zato, ker moramo, ampak ker je to pravilno.

Koalicija KUL torej ni edina, ki je zanimiva za vas. Koliko je sploh zanimiva za vas? Pred kratkim ste dejali, da se boste pogovarjali tudi s strankami posebej. Katera vam je najbližje in koliko boste v teh pogovorih segali na desni politični pol?

Sporazuma s KUL nimamo. Zavrnili smo vstop v KUL in o tem se ne pogovarjamo. Vidimo jih kot tiste, ki so nam z vidika vrednot in programskih usmeritev najbližje. Zagotovo se bomo še kje razhajali, toda tudi med njimi so razlike. Želimo pa se pogovarjati z vsemi strankami, ki bodo v parlamentu, niso pa v današnji vladi. Kdo pa pravi, da se tja ne bo prebila še kakšna nova stranka? Ljudje bodo odločili, kdo bo v parlamentu.

S temi, ki so v vladi, bomo morda nekoč našli kakšno programsko ali projektno sodelovanje, ampak to bo pokazal čas.

Mislim, da je ključno, da vlada jasno postavi črto in reče – z dediščino sedanje vlade nimamo nobenega opravka, nobene kontinuitete in jo bomo prekinili. Zato nihče, ki je v današnji vladi, ne more biti v naši. Kaj bo namreč počel? Skušal bo zadržati privilegije, ki si jih je ustvaril. Pa je vseeno, kako se imenuje. Ali NSi, ki ne kadruje, pa so njihovi kadri povsod, ali Konkretno, ki je poštena, pa ima ne vem koliko preiskav … Skratka, vseeno je, kdo od njih si obeta, da bi prišel v naslednjo vlado in se zanjo ponuja. V naslednji vladi jih ne bo, saj bi tako naša vlada sprejela dediščino te vlade, to pa zavračamo v celoti.

Projektnega sodelovanja pa torej ne izključujete niti s strankami aktualne vlade?

Recimo, da bomo imeli projekt volilnega sistema. Ali ni logično, da bo vlada ponudila sodelovanje tudi strankam, ki jih ne bo v vladi? Že vnaprej vemo, kdo bo to zavrnil. Nič narobe, ne bomo jih pogrešali. Vemo pa, kdo je tisti, ki se danes ponuja kot povezovalni člen na projektih.

Torej Nova Slovenija?

Tisti, ki se bo tako odločil. Mogoče Slovenska nacionalna stranka.

Če se vrnemo h KUL … Pojavljajo se ugibanja v zvezi z mandatarstvom. Kako vidite to zadrego?

Nobene zadrege ne vidim. Seveda bo Gibanje Svoboda dobila največ glasov in seveda bo Gibanje Svoboda dala mandatarja in najverjetneje bom to sam.

Ljudje so danes, po anketah sodeč, zelo jasno odločeni. Če bodo takšna razmerja, potem ne bo zadrege za nikogar.

Kaj pa povolilno sodelovanje z nekaterimi strankami, na primer Levico. Vi imate v svojem programu modernizacijo Slovenske vojske, Levica napoveduje, da je to tema, ki bo na morebitnih koalicijskih pogajanjih najtrši oreh. Ste na to pripravljeni in koliko mora Levico skrbeti, da bo morda zaradi svojih stališč iz pogovorov izpadla?

Ne verjamem, da bi koalicija razpadla zaradi takšnih stvari. Po tej izkušnji, ki jo imamo v zadnjih dveh letih, ko smo tik pred tem, da zdrsnemo iz avtokracije v diktaturo, mislim, da smo se vsi naučili, še posebej sedanja opozicija, da je treba kakšne stvari gledati širše, tudi izbrati manjše zlo. Na tem konkretnem primeru pa ne vidim točke, kjer bi koalicija razpadla. Kajti tudi sam ne verjamem, da je povečevanje izdatkov za nakup oklepnikov ali letal prava stvar. Poanta ni v izdatkih za vojsko, ampak izdatkih za varnost. Vojska ni namenjena sama sebi. V nekem delu misijam v tujini, primarno pa varnosti naše države. Varnosti pa v tem času več ne gradiš skozi oklepnike, ki tudi Rusom v Ukrajini veliko ne koristijo. Kar je pomembno za varnost, so popolnoma drugi sistemi. Imamo civilno zaščito in reševanje kot pomemben del in kibernetsko varnost kot še bolj pomemben del. Potem imamo pa še specializirana orožja, kot so na primer droni. Imamo najboljšega izdelovalca lahkih letal na svetu, ampak tega znanja ne znamo povezati z vojaško industrijo. Hočem povedati, da lahko Slovenija na varnostnem področju veliko ponudi, če bomo varnostno vprašanje jemali kot naložbo v zagon specializiranega gospodarstva, ki bo imelo tudi svojo tržno nišo znotraj Nata, kar je danes celo zaželeno, potem bomo ubili tri muhe na en mah in s tem se bo strinjala tudi Levica, ker s tem orožjem ne bomo ogrožali ljudi, ravno obratno, večali bomo varnost in ustvarjali vrednost za državo, posledično pa bomo imeli več denarja za socialo.

Zakaj pa ste se odločili za kandidaturo v istem volilnem okraju kot Luka Mesec?

Ker so po naših analizah v Ljubljani trije okraji, kjer lahko dobimo največ glasov in tega smo se držali. Na izbiro smo imeli center in Šiško. Na koncu sem se odločil za dva okraja. Pa ne zato, da maksimiziram svoj osebni odstotek, ampak število glasov, ki jih bo dobilo Gibanje Svoboda. Sicer pa bi bil v vsakem okraju nekdo.

Predsedniki KUL so samo štirje …

Saj sem vam povedal, da s KUL nimamo sporazuma. S tem, da bi se izogibali drug drugemu, se nismo veliko trudili.

Kaj pa Zoran Janković? Prišel vas je podpret na konvencijo, potem smo slišali, da s Pozitivno Slovenijo nimate ničesar. Lahko to razumemo, kot da ste razumeli, da vam lahko njegova podpora škodi, še posebej izven Ljubljane?

Župan Janković je za Ljubljano naredil ogromno, tega mu ne more vzeti nihče. Res pa je, da je, ko sem se novembra pojavil na sceni, ponujal, da prevzamem Pozitivno Slovenijo. Tega nisem želel in tega ne obžalujem, saj smo želeli stvari postaviti na novo. Nismo želeli biti del preteklosti, hoteli smo novo zgodbo z novimi pogledi. To je politični del.

Tudi kasneje, ko je sam spraševal ali bi nam lahko izrazil podporo, sem dejal, da lahko kot posameznik in župan vedno izraža podporo. Ko smo imeli konvencijo, smo ga kot župana mesta, kjer smo imeli konvencijo, povabili v skladu s političnim bontonom in mu dali priložnost, da javno obrazloži svojo podporo. Vsakemu, ki nas je pripravljen javno podpreti, damo isto priložnost. Kdor koli nas bo javno podprl, ne da bi imel v ozadju želje po vrnitvi usluge, je dobrodošel. Zavračamo pa tihe podpore iz ozadja, ki so vedno povezane s protiuslugami. To, da nas je podprl javno, se mi tako zdi edini pravi način, da ne bomo sanjali o stricih iz ozadja. Tiste, ki nas podpirajo, želimo imeti javno znane.

Spomnimo se kongresa Pozitivne Slovenije pred kakšnim desetletjem, ko ste zaradi dogajanja s KPK dejali, da je treba kraljico, Jankovića torej, tudi žrtvovati. Po tem se je zgodila še afera farmacevtka. Kako sta se znova našla?

Saj se nisva. Ravno o tem govorim. Verjamem, da je župan Janković v naši stranki prepoznal element, ki lahko pozitivno vpliva na politično krajino v Sloveniji. Tako to dojemam. Drži pa, da je imela najina zgodovina vzpone in padce. Sva pa imela vedno iskren odnos in ko se s čim nisem strinjal, sem to povedal, tudi javno. Dva kongresa sta bila in na obeh sem povedal svoje poglede. Na prvem kongresu sem predlagal, da se moramo, glede na to, da sta bila z Janšo pod sumom korupcijskih tveganj, če se želimo znebiti Janševe vlade, ki je bila takrat kratkotrajna, odločiti, ali smo pripravljeni našega kralja, ne kraljico, žrtvovati. Ko smo se na naslednjem kongresu odločali, ali bomo podprli vlado Alenke Bratušek, pa sem podpiral vlado.

Nekoč smo tudi slišali, da ste na šahovnici skakač, ker radi skačete nenadzorovano levo in desno. Je temu še vedno tako? Kako naj to razumejo volivci? 

To je bilo pred desetimi leti, takrat sem hotel zelo jasno povedati, da sem bil znotraj Pozitivne Slovenije neodvisen in da sem lahko uporabljal poteze, ki so v resnici najmanj konvencionalne. Ravno skakač se premika najmanj premočrtno in najmanj konvencionalno. Ta del, da ne razmišljam linearno, zame še vedno velja. In ravno zato verjamem, da lahko začnemo večino problemov reševati na drugačen način.

Danes smo ujetniki zgodovine zadnjih 15, 20 let, ko večina vlad zelo premočrtno pristopa k vsem problemom – od zdravstva, pokojnin, mladih … Mi želimo ta pogled spremeniti, reči, tako je bilo do sedaj, zdaj bomo pa začeli iskati nove poti, ki bodo inovativne.

Kot eno od temeljnih vrednot poudarjate spoštovanje, zapisano imate tudi, da boste vzpostavili kulturni dialog in normalno, spoštljivo ter vključujočo komunikacijo na vseh ravneh družbe. Kako boste to dosegli na politično razgretem prizorišču? Razkol med desnico in levico je izjemno globok.

Začeti je treba drugje. Verjamem, da je politična scena danes razklana. Vendar hkrati vidim, da je med strankami, ki ne sodelujejo v vladi – pa celo z nekaterimi od njih je to mogoče – spoštljiv dialog nekaj povsem normalnega.

S KUL se spoštljivo pogovarjamo, enako s civilno družbo. In če smo se v stanju pogovarjati spoštljivo z navadnimi ljudmi, je to pravi temelj.

Pred volitvami je moderno poudarjati, kako bi se z vsemi povezovali. To je čisti blef. To ni spoštljivost, ampak laganje. Tisti, ki vam danes razlaga, da bi se z vsemi povezoval, seveda pod svojimi pogoji, ta laže. Mi smo jasno postavili črto, kdo so tisti, za katere verjamemo, da se bodo, ko nekaj izjavijo, tega držali in bodo v spoštljivem dialogu iskali rešitve.

Ključno pa je, da vzpostavimo spoštljiv dialog med ljudmi, ker se ta razklanost širi med ljudi in to je tisto, kar je škodljivo. Ne med strankami, problem je razklanost med ljudmi, med sosedi, sodelavci in to res želimo počasi, predvsem pa z rezultati in trdim delom, popraviti.

Marjan Šarec se je pred štirimi leti pred volitvami sestal z Janezom Janšo. Ste se vi? Bi se?

Mi na kraj pameti ne pade!

Kdaj sta se nazadnje pogovarjala?

Janeza Janšo sem v zadnjih desetih letih videl enkrat, lani jeseni na prireditvi o energetski prihodnosti. Bilo nas je 40 in predstavljal sem, kaj lahko Gen-I doprinese k energetski prihodnosti Slovenije.

Kaj pa po volitvah? Se bosta pogovarjala?

Jaz upam, da se bova še pred volitvami srečala na soočenjih. In to je to.

Vlada, ki odhaja, se je soočala s številnimi aferami, a ministri, ki so bili v središču teh dogajanj, so ostajali. Kakšna bi pa bila vaša toleranca do napak, spodrsljajev in nepravilnosti? Kaj za vas pomeni etika v politiki?

Se bom vrnil na tisto, o čemer smo že govorili. Da ima vsak pravico, da ko prepozna napako in se iskreno opraviči, dobi še eno priložnost. Je pa odvisno od napake. Niso vse napake enake. Tudi pri napakah obstaja črta. To lahko imenujete etika ali pravna država. So torej napake, ki se jih da popraviti, sam verjamem, da brez napak ne napreduješ. So pa napake, ki so tako velike in pomembne, da se je treba posloviti.

Z vsem tem sem se zadnjih 15 let srečeval že v gospodarstvu. Z vsemi sodelavci sem se učil na napakah, od nekaterih pa sem se zaradi napak poslovil. S tem nimam težav. Hitro slovo, ko nekdo po vrednotah ne sodi v ekipo, je najbolj učinkovito. Ne morem sodelovati z ljudmi, s katerimi se na temeljnem nivoju ne strinjamo, da je to, kar počnemo, pošteno in pravilno. Verjamem, da mi boste rekli, da je to v politiki naivno. Prav, bomo pa na začetku malo naivni. Ampak ravno skozi to bomo lahko vpeljali nove standarde. Začeli bomo s kulturo dialoga in verjamem, da bomo skozi to lahko vzpostavili etiko delovanja.

Še nekaj, v življenju nisem prejel evra podkupnine, glede tega imam ničelno toleranco.

Koliko denarja pa boste porabili za predvolilno kampanjo, ki je drag projekt. Kdo jo financira?

 Različno. Sredstva, ki jih imamo na računu, smo izbirali izključno z donacijami fizičnih oseb z imenom in priimkom. Tudi sam sem bil med donatorji.

Koliko pa bo tega denarja?

Nisem pogledal na račun, ampak če bi vedel, da bo to vprašanje, bi povedal točen podatek. Računamo pa, da bo kampanja stala okoli 400.000 evrov. Dobra novica, ne samo za nas, je, da večina računov vedno zapade po volitvah. In glede na to da nam ankete kažejo zelo dobro, lahko tudi porabo sredstev tempiramo glede na pričakovan rezultat. S tega vidika nimam skrbi.

Aleš Hojs je razkril, da na RTV-ju pričakujejo vašo dohodninsko napoved. Jo boste poslali, zakaj je ne bi? Ste imeli še kake druge dohodke kot iz naslova Gen-I?

Ne, nobenih dohodkov nisem imel. Sem pa bil presenečen, ko je minister za notranje zadeve prvič izpostavil, da se veselijo moje dohodninske napovedi. Najprej sem mislil, da se je veselijo na Policiji, kamor bi jo še najbrž res poslal. Ko pa sem ugotovil, da je na podlagi njegove intervencije te podatke začelo zahtevati uredništvo RTV, potem pa je spet minister Hojs povedal, da jih pričakujejo 'oni' – v prvi osebi množine – pa se mi je to zdelo grozljivo. Kako lahko policijski minister skupaj z uredništvom RTV pričakuje osebne podatke političnega konkurenta? In o tem govori v javnosti. To je policijska država. In zato: zaradi demokracije in pravne države mi na kraj pameti ne pade, da bi tem policijskim kolaborantom na RTV ali policijskemu ministru pošiljal svoje osebne podatke. Nimam pa česa skrivati in ko bo prišel čas, če bo potrebno, bom to tudi objavil. Mislim pa, da ne bo potrebno, ničesar ni, kar nismo že objavili na več mestih, med drugim tudi na vašem portalu. Ne mislim pa igrati po njihovih notah.

Gen-I bo, kot kroži v nekaterih medijih, odgovoril na namigovanja o plačevanju novinarjev v zadnjih letih. Kako bo odgovoril?  

V resnici je to še ena od zgodb, ko imamo na eni strani opravka z več televizijami, ki denar za delovanje dobivajo od neznanega vira iz tujine in to se jim zdi v redu. Televizija je na Googlu zakupila oglase za ime naše stranke. Nova 24TV. Potem pa nekdo od njihovih satelitov, ki ga ne bom imenoval, da mu ne naredim reklame, zavrti domnevno zgodbo o financiranju enega od neodvisnih portalov, ki pa je velik trn v peti ravno vladi in njenemu predsedniku. Verjamem, da bo Gen-I odgovoril v skladu z zakonskim rokom in zakonskimi obveznostmi. Kar pa jaz vem in vam lahko povem na to temo, pa je, da letos ne Gibanje Svoboda ne Gen-I nista imela z omenjenim portalom ničesar. Nobene pogodbe ali posla, noben denar se ni prelil.

Kak pa bo vaš prispevek k neodvisnosti medijev, če pridete na oblast? Se boste uspeli upreti skušnjavi oblasti, da si jih skuša podjarmiti? 

 Absolutno. Tukaj bo naš prispevek največji. Verjamem, da je kolektiv toliko močen in toliko dober, kolikor sprejme odgovornosti in kolikor je opolnomočen. Opolnomočenje kolektiva je najboljši način, da kolektiv izpolnjuje svoje poslanstvo. Druge poti ni. Pri javni televiziji to pomeni opolnomočenje njihovega kolektiva. Programska shema, programski svet – to mora prihajati od znotraj, ne od zunaj in v Gibanju Svoboda bomo to ne le podprli, ampak bomo vztrajali, da bodo to sprejele tudi ostale koalicijske stranke. Da se bodo znale upreti skušnjavam.

Napovedali ste, da boste nagrado Gen-I za lansko leto podarili nekaj nevladnim organizacijam …

To sem že storil.

Kdo pa so prejemniki?

Nihče je še ni dobil, ker formalno o nagradi odloča skupščina, s tem ko potrdi letno poročilo. To je vedno konec junija in takrat bo uradno znano, ali nagrada bo in kako visoka bo. In ker ne želim, da bi kdo špekuliral ali na to vplival, sem se vnaprej, januarja, pri notarju v celoti odpovedal tej nagradi, kakršna koli že bo. Znesek bo nakazan humanitarnim organizacijam.

Katerim?

Devetim. Ne bom pa o njih govoril, dokler ni znano, kakšen je znesek. Raje jih presenetim, ko bodo dobili, kot da bi jih zdaj nepotrebno spravljali v zadrego. Ni pa treba, da špekulirate v politične vode. Bo pokazal čas. Nihče od njih pa ne ve, da je na seznamu.

Spisali ste dva programska dokumenta, enega volilnega in enega dolgoročnega. Nekatere druge stranke so volilni program že imele, ko je vaša stranka šele začenjala politično pot. Sta ta dva dokumenta nekaj, na kar ste ponosni? Kaj je v njih tisto, kar bo Slovenijo pripeljalo na nek nov nivo? 

Noben dokument držav nikamor ne popelje. Dokument je samo usmeritev. Če sem na kaj ponosen, sem na ljudi, tudi na ljudi, ki so ta dva dokumenta pripravljali. Zakaj pa dva? Prvi je dolgoročen, govori o viziji 2030 in o tem, kakšna družba želimo postati. V tem dokumentu govorimo o tem, da bomo odprta družba, svobodna družba in socialno pravična družba, ki bo solidarna med seboj. Volilni dokument pa je živ. Zunanje okoliščine v svetu se hitro spreminjajo in postaviti se v času in reči, to je moj program, ki se ga bom držal pet let, kot sem se naučil v poslu, to ne obstaja. Imeti moraš živ dokument, s katerim se približuješ idealom, ki si jih zastavil za naslednjih 10 let. Ideali so znani, nanje smo ponosni. Imamo pa živ dokument, s katerim bo ekipa upravljala naslednje korake, kako bomo te cilje dosegli.

V volilnem dokumentu so tri nujne točke. Prva je zdravstvo. Od tega ne bežimo. To ni točka enega ministra, ampak velike ekipe, ki bo predstavljena še pred volitvami, in tudi predsednika vlade. Druga točka je podnebna akcija, ki prav tako ni stvar enega ministrstva, tudi ta točka je ključna, če želimo družno, ki planeta ne bo uničevala, ampak ga bo ohranjala za svoje otroke. Tretja pa je solidarnost med generacijami. Staramo se. Vedno več nas bo v pokoju, vedno manj bo naravnega prirasta tistih, ki bodo po pretočnem sistemu izpolnjevali naše pokojninske zahteve. Zato je treba najprej poskrbeti za mlade, da se bodo počutili spoštovane in bodo lahko dom ustvarili v Sloveniji. Da torej ne bodo bežali v tujino, ampak obratno, da bodo iz tujine prihajali k nam. Potem bomo vedeli, da bomo lahko poskrbeli za varno in dostojno starost. Če ne bomo najprej poskrbeli za mlade, ne bo nič.

Žal nam to, da imamo danes polno zaposlenost, produktivnosti in dodane vrednosti pa nismo dvignili, ne bo pomagalo pri zapolnitvi te vrzeli. Delovna mesta z nizko dodano vrednostjo vrzeli ne zapolnjujejo, kvečjemu jo povečujejo. Edina pot iz začarane spirale je, da dvignemo dodano vrednost. To tisti, ki prihajamo iz gospodarstva, znamo. Gen-I ima 250.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, v Sloveniji imamo pa 40.000. Večina delovnih mest je med 20 in 30 tisoč. S tistim delovnimi mesti ne bomo nikoli prešli v vizijo 2030, ki bi bila svetovno konkurenčna in socialno pravična, ker ne bomo generirali dovolj denarja.

Kandidat za vašega zdravstvenega ministra naj bi bil  Danijel Bešič Loredan, kdo pa še bo v vaši zdravstveni ekipi?

V ponedeljek imate na vaši televiziji soočenje o zdravstvu, pa bom takrat povedal še več, ekipa pa bo predstavljena na okrogli mizi na temo zdravstva, ki bo 19. aprila.

Kako pa ocenjujete delo zdajšnjega ministra Janeza Poklukarja? Ste se z njim morda pogovarjali o sodelovanju?

Ne. Z nikomer iz te vlade se nismo pogovarjali o sodelovanju, nimamo tega namena. V oceno njega osebno se ne bom spuščal, bom pa povedal nekaj drugega. Pri nas smo bili upravičeno ponosni na svoje zdravstvo. Ko greste v tujino, v ZDA, vidite, kako dobro zdravstvo smo nekoč imeli. Vendar pa se je s časom, s covidom, to še pospešilo, izgublja svoj ugled, moč in dostopnost. Če ne bomo naredili radikalnih sprememb in obrnili trenda, bomo ostali brez javnega zdravstva. Morda je to interes koga, moj zagotovo ne. Moj je, da imamo močno javno zdravstvo, ne pa, da vsako leto bolj peša.

Minister Poklukar je napovedal, da bo predlog programa cepljenja za leto 2022 prepustil nasledniku. Slovenija je pri cepljenju obstala pod 60 odstotki. Vi pravite, da niste za obvezno cepljenje. Bi pa podprli obvezno cepljenje v posameznih skupinah? In kako bi se pripravili na morebiten novi val novega koronavirusa?

Odkar se je začela vojna v Ukrajini in se je predsednik vlade začel motati po vzhodnih krajih, je covid-19 kar naenkrat čudežno izginil iz Slovenije. To je po svoje dobro, saj se je situacija v družbi precej sprostila. Kajti če je kaj bil razlog, da nimamo visoke precepljenosti, je ravno ta psihoza v družbi, ki jo je ta vlada vzpostavila. Obstajajo analize, ki jasno pokažejo, da kjer koli po svetu na odstotek precepljenosti vpliva zaupanje v vlado. Če imamo nizko precepljenost, to pomeni popolno nezaupanje v vlado. Kaj je naredila vlada najprej, ko se je začel covid-19 – poleg mask in izgubljenih kamionov? Obglavili so NIJZ. Na eni strani imamo nekompetentnost vlade, ob tem pa so obglavili vrhovno strokovno inštitucijo na tem področju, pojasnjevanje in krepitev zaupanja pa so dali v roke Jelku Kacinu. Rezultat je tukaj. Nobena opozicija ne more med ljudmi narediti toliko škode, kot jo lahko nekompetentna vlada.

 Se mi pa zdi, da imamo vsi veliko srečo, da se je pojavil sev omikron. Upam, da bo pri tem ostalo, da bo virus ostal manj smrtonosen za gostitelja. Se pa prenaša zelo hitro in noben od obstoječih ukrepov ne varuje pred okužbo. Ne cepljenje z obstoječimi cepivi, niti nošenje mask ne, vsaj ne na način, kot jih nosimo navadni ljudje. Zato je govoriti, da bi bilo obvezno cepljenje pri sevu omikron koristno, po zagotovilih stroke preuranjeno, nestrokovno … Tudi sam v to ne verjamem. Če primerjamo ultra precepljen Izrael in Dansko ter nizko precepljeno Slovenijo, vidimo, da so podatki o okuženosti najprej poskočili v teh dveh državah. Cepljenje na Danskem ni preprečilo okužb. Sam sem cepljen. Poznam pa primere ljudi, ki so bili cepljeni trikrat in so bili v že dvakrat okuženi z omikronom. Obvezno cepljenje torej, dokler imamo opravka s temi sevi, zagotovo ne. Če se bo pojavil nov sev, nova bolezen, se bo stroka odločala takrat.

 Desna roka predsednika vlade je finančni minister. Kdo bi bil vaš?

 To bomo razkrili po volitvah. Sva dogovorjena, da o tem ne govorimo.

 Ga pa torej že imate?

 Da.

 V javnem sektorju so pričakovanja od nove vlade zelo velika. Tudi v finančnem smislu. Kako boste krmarili v odnosu z njimi? Kakšen je vaš odnos do enotnega plačnega sistema. In na drugi strani – kako zagotoviti višje plače in boljše pogoje v gospodarstvu?

 Zakaj bi bila višja plača nekaj, kar pride samo od sebe? Jaz verjamem, da si vsi zaslužimo višje plače. Ampak ustvarjati moramo višjo vrednost, delovanje vlade mora biti primarno usmerjeno v ustvarjanje višje vrednosti. Potem bo za vse dovolj. Danes govoriti o tem, da so cilj višje plače v javnem sektorju, pa ne gre. Lahko pa v javnem sektorju znotraj obstoječega sistema opazimo ogromno krivic. In že zaradi teh krivic bomo v kratkem času vzpostavili tisto, česar ta vlada ni: socialni dialog. Spoštljivo se bomo sestali z vsemi sindikati in se pogovarjali, ali želijo, da ostane enoten javni plačni sistem. Najprej se morajo glede tega izjasniti oni. Potem pa bomo najverjetneje prišli do točke, ko bomo ugotovili, da je temelj lahko skupen, potem pa bo treba stvari ločeno reševati po področjih, ker so področja med seboj tako raznolika. Danes s tem, ko med področji nimamo razlik, ustvarjamo krivice. Najlepši primer je znotraj zdravstva, kjer imamo med medicinskim osebjem in zdravniki – pa celo med zdravniki po starosti – totalne krivice. In če jih ne bomo naslovili, ne bomo nikoli prišli do plačnega sistema, ki bo pošten. Sedanji je nepošten do tistih, ki imajo najmanj. Najprej bomo odpravili krivice, vmes bomo ustvarjali vrednost, potem pa bomo na novem temelju lahko novo ustvarjeno vrednost delili. Samo ta pot je prava. To, da si nekdo, ki je že danes privilegiran, želi, ker je dobro povezan z obstoječo vlado, pred volitvami zase iztržiti še nekoliko več, je zame nemoralno.

 Napovedujete univerzalni otroški dodatek. Kakšna bi bila višina takšnega dodatka in o kakšnih finančnih učinkih na javne finance govorimo? 

 Najprej se moramo vprašati, kaj je namen tega. Namen je, da noben otrok ne sme biti lačen. In v točki, ko so naši otroci v šoli lačni, se ne sprašujemo o javnih financah. Poskrbeti moramo, da bo ta denar namensko porabljen. Žal imamo primere, ko se otroški dodatki danes ne porabljajo za dobrobit otroka, ampak za druge namene. To je treba urediti. Žal imamo še vedno primere, ko materam samohranilkam, socialno ogroženim in celo tistim, ki delajo, morda tik nad »minimalcem«, zmanjka, da njihovi otroci ne bi bili lačni, da jih ne bi zeblo. Temu bo namenjen otroški dodatek. Moramo poskrbeti za otroke, da bodo imeli varno in preskrbljeno mladost, to je dolžnost naše družbe.

 Kaj pa področje zunanje politike? Kam bi se pozicionirali? Kakšne odnose bi gradili z Madžarsko, Rusijo in aktualnimi velesilami?

 Treba je ločiti med državami, narodi, vladami in politikami, ki jih te vlade izvajajo. Tudi v Sloveniji imamo vlado, na katero veliko ljudi ni najbolj ponosnih. Zato ni nič čudnega, če se tudi s kakšno drugo vlado malo manj strinjamo. Verjamem, da je treba imeti dobre odnose z vsemi, verjamem pa tudi, da je Slovenija del Evropske unije in da je ta naša zaveza primarna. Mislim pa pri tem na to, da smo del skupnosti, ne solo akter, ne tisti, ki ustvarja težave in ves čas provocira, ampak tisti, ki tvorno, spoštljivo sodeluje in soustvarja EU.

 Bi se pa morala zunanja politika profilirati še na dveh področjih. Prvo je gospodarsko. Imeti gospodarske atašeje v državah, kjer je gospodarstvo močno, bi bila nuja. Na drugi strani pa se moramo aktivno vključiti v teritorialno sodelovanje. Včasih smo imeli Alpe-Adria. Tudi na tem področju moramo okrepiti sodelovanje z našimi najbližjimi sosedi, da bomo znotraj geografskega območja lažje našli nekatere rešitve – kako na primer doseči samozadostnost na prehranskem nivoju in kako doseči samozadostnost na energetskem nivoju. Ravno makroregije so območja, znotraj katerih je mogoče doseči samopreskrbo na področjih, kjer tega sami ne moremo doseči.

 Za konec. Kako odgovarjate na očitek, da ste v politiko šli, ko ste izgubili stolček?

Vam bom dal dva odgovora. Prvi je materialni. Očitki so najprej bili, da sem ostal brez plače. Še vedno imam plačo, ki ni dosti nižja od tiste, ki sem jo imel prej. Tudi nagrado imam še vedno dovoljeno.

Bolj pomembno pa je naslednje. Vsak človek se znajde na razpotjih, ima določena sidra. Moje sidro je bilo, da sem bil odgovoren za podjetje, ki sem ga ustvaril in vodil. Neodgovorno s strani katerega koli direktorja bi bilo, da bi se namesto z vodenjem podjetja, ukvarjal z vodenjem ali agitiranjem za politiko. In dokler sem bil zadolžen za podjetje, sem se izogibal javnim nastopom in angažmajem v politiki. Kar pa ne pomeni, da morda nisem bil v ozadju zelo dobro informiran in povezan. Zato je bila odločitev toliko lažja. 

Sem pa računal, da nas bo več. Ko sem bil še direktor, so k meni pristopali različni ljudje, kar nekaj jih je bilo, in vsi so govorili, skupaj bomo nekaj naredili. Potem pa je prišel 15. november in sem ugotovil, da ne bi, da ne morejo ... Skratka vsem se je bilo težko izpostaviti temu, kar zdaj vidimo, meni pa ne. Ker verjamem, da je izključno ena stvar, zaradi katere smo se v zgodovini vedno postavili zase: to je, ko ti poskušajo vzeti dostojanstvo. To ni maščevanje. Svoboda družbe in dostojanstvo posameznika so tisti cilji, zaradi katerih so se borili moji predniki, sam sem nanje ponosen, in se borim tudi jaz.