Kako ocenjujete nastope oziroma komuniciranje prvakov strank?
Med velikimi sedmimi junaki teh volitev je pet starih mačkov in dva bolj in manj neizkušena novinca. Peterica izkušenih je vkalupljena in so takšni kot so bili v preteklosti ali celo slabši. In vendar se med seboj dokaj močno ločijo tako po dobrih kot tudi po slabih lastnostih. Tudi v prihodnje bodo ostali enaki, saj se nimajo kje učiti in vprašanje je, če so sploh motivirani za takšno dejanje.
Dejan Židan (SD): Ne govori veliko ali preveč, a vse, kar pove, pove s poudarkom, a preveč zapleteno in na koncu ne moreš ponoviti ene jasne misli oziroma sporočila.
Miro Cerar (SMC): Prej je bil bolj plah in precej tih. Sedaj je bolj napadalen in glasen. To izhaja iz njegove ocene, da so naredili veliko. Posledično je prepričan, da bodo dobili toliko glasov, da bodo dobili mandat za dokončanje začetih projektov.
Karel Erjavec (DeSUS): Je naredil še največji premik, a žal v negativni smeri in tako kaznoval samega sebe. Volivci so prepoznali, da je novi politik Erjavec neavtentičen, tako na Instagramu kot na soočenjih. Takšnemu ni mogoče zaupati svojih glasov. Te so mu vsaj sodeč po anketah odtegnili podporo.
Janez Janša (SDS): Je ostal nespremenjen, a je sočasno izrazito zaostril svoj nabor besed. Ključna negativna čustva vzbuja s celotnim naborom tem s polja begunske problematike. Strankarski kolegi ga tukaj podpirajo s še bolj zaostrenimi ter lažnimi trditvami.
Kako pomemben je prvak za uspeh stranke?
Prvak stranke je ključnega pomena za njen uspeh na trgu političnih idej. Je obraz stranke, je njen voditelj, vsi ostali člani so njegovi sledilci. Kot tak kaže pot, motivira, navdušuje svoje pristaše za aktivnosti, potrebne za doseganje zastavljenih ciljev. Torej je odgovoren tudi za zmage ali relativno najboljše rezultate na volitvah. Kasneje pa za podporo vodenju države ali v primeru delovanja v funkciji opozicije usmerjati aktivno nasprotovanje slabim rešitvam za državo in družbo.
Lahko kaj rečete o fenomenu Janeza Janše? Mu negativne novice res ne škodijo?
Logika, da Janezu Janši negativne novice ne škodijo je urbani mit. Kot tak je nedvomno netočen, celo v svojem bistvu zgrešen. Ne upošteva namreč preprostega dejstva, vlaganj, ki jih mora vsak politik vložiti v vsak naslednji korak, da ohrani v očeh svojih pristašev enako ali celo izboljša svojo obstoječo podobo. Narejena škoda se vedno kumulira v glavi vsakega volivca in v nekem trenutku lahko prebije dno. Morda bo najlepši primer tega zakona odhod Zahovića, športnega direktorja iz NK Maribora. Klubu je prislužil milijone evrov, ga dvignil skoraj do mednarodnih zvezd, a sedaj mora izstopiti, ker so odnosi med člani povsem porušeni torej nevzdržni. Voditelja SDS opazujte bolj podrobno in dlje časa in boste opazili vrzeli v voditeljevi podobi.
Kaj pa novi obrazi oziroma konkretno Marjan Šarec?
Marjan Šarec je igralec o tem ni dvoma. A ni posebno dober igralec, je zgolj povprečen. Navkljub temu bo obveljal za najboljšega med politiki in politika se je povsem potopila v nastopanje. Ne gre več za intelektualno moč, temveč predvsem za umetnost zapeljevanja, prepričevanja, zavajanja, doseganja lastnih ciljev, zato so žrtve drugotnega pomena. Doslej ni pokazal kakšnih jasnih signalov, da bo to vlogo zmogel bolje odigrati kot kakšno v domači drami Hlapci ali Matiček se ženi.
Kdo je najbolj prepričljiv, najmanj?
Prepričljivost ni ravno nedvoumen kriterij za ocenjevanje politikov, njihovih nastopov ali celotnih kampanj. Zelo težko boste našli najbolj prepričljivo osebo, politika ali stranko. Njihovo zmožnost vplivanja lahko ugotavljamo zgolj v primeru primerjanja enih z drugih.
Kakšno vlogo ima program?
Program je domača naloga, ki jo mora izdelati vsaka stranka. Dejansko je v sloganu skrito bistvo. Program imajo ponovno napisan tako kot na vsakih volitvah. Včasih se z njim tudi radi pohvalijo. A več kot to ga dejansko v letošnji kampanji ne uporabljajo.
Kako ocenjujete letošnje kampanje na splošno? Dolgočasne, brez posebnosti mogoče?
Očitno je, da so vse stranke vzele letošnje volitve zelo resno. Zanje so zbrale ali si sposodile visoke vsote denarja. Zato so kampanje relativno kompleksno zasnovane. Torej uporabljajo veliko število razpoložljivih orodij. Po drugi strani pa se zdi, da so jih v osnovi izdelali bolj ali manj kar v domači, interni produkciji. Izvedba je pogosto videti amaterska, kreativna zasnova je nekonsistentna in strategija ni dovolj enoznačno prenesena v izvedbo. Edino kar izrazito izstopa je delitev na dva pola. Meja med njima teče po vrsti in intenziteti čustev, s katerimi skuša vplivati na volivce. Ene stranke vzbujajo močna negativna čustva - strah in sebe predstavljajo kot rešitelje pred močnim pritiskom, invazijo tujcev. Drugi so bolj umirjeni in gradijo svoja sporočila na več in boljše delovanja tega, kar so delali že doslej. Slovenske volivke in volivci bodo torej lahko izbirali med dvema alternativama, leva - modra ali desna - črna. Med njima je le nekaj majhnih, nepomembnih ponudnikov eksotičnih alternativ.
