VOL17VE: Kako ustaviti morijo na naših cestah?

Število dejavnikov, ki vplivajo na prometno varnost v posamezni državi, je izjemno visoko. Od kakovosti cestne infrastrukture, izboljšav na področju aktivne in pasivne zaščite avtomobilov pa vse do razpoložljivosti javnega prometa, sistema nujne medicinske pomoči ter hitrega posredovanja in naposled tudi vozniške kulture.

In ko se dejavniki seštejejo, je Slovenija pod evropskim povprečjem. Statistika, ki jo v svetu jemljejo kot merodajno za ocenjevanje prometne varnosti, je število žrtev na milijon prebivalcev. Lani je tako na naših cestah umrlo 63 ljudi na milijon prebivalcev, evropsko povprečje pa je 51. A bolj kot odmik od povprečja skrbi, da precej zaostajamo za prometno najbolj varnimi državami Evrope, ki v zagotavljanje prometne varnosti namenjajo usmerjajo vse svoje sile. Veliki Britaniji je denimo z desetletji intenzivnega dela število uspelo spraviti na 28, Švica, evropska rekorderka, celo na 25 mrtvih na milijon prebivalcev. Da je mogoče delati dobro, dokazuje Španija, ki se ji je z evropskega repa (135 mrtvih na milijon prebivalcev leta 2001) uspelo pomakniti ob bok prometno najbolj varnih držav. Lani je v Španiji na milijon prebivalcev umrlo le še 39 ljudi. A kot rečeno, je dejavnikov več.

V Sloveniji smo zadnja desetletja intenzivno vlagali predvsem v prvi del. Z izgradnjo avtocestnega križa se je promet množično preselil na praviloma bolj varne ceste. Kljub večjim hitrostim je na avtocestah nesreč s smrtnim izidom praviloma manj. Manj je izsiljevanja prednosti ali voženj v napačno smer, ki pomenijo precejšen delež v skupnem številu prometnih nesreč. Tudi zato je število smrtnih žrtev na cestah z dograditvijo avtocest vztrajno padalo. A na račun vlaganja v avtoceste so hudo trpele regionalne cestne povezave, ki so danes v naravnost katastrofalnem stanju. Na osrednjih prometnicah, kjer je najvišja dovoljena hitrost 90 kilometrov na uro, je asfaltna podlaga neprimerna in celo nevarna za vožnjo. Številni mostovi so dotrajani do te mere, da so morali na njih hitrost omejiti celo na 40 kilometrov na uro, na nekaterih pa celo prepovedati vožnjo za tovornjake. Vse to v zadnjih letih terja svoj davek. Število mrtvih na teh cestah v zadnjih letih znova počasi narašča.

Tudi sistem javnega prometa v Sloveniji je daleč od idealnega. Če so sistemi mestnega javnega prometa v nekaterih velikih krajih, denimo Ljubljani, lahko zgled in so odlična kombinacija vseh oblik javnega prevoza, posebej linijski promet pri nas umira na obroke. Železniške povezave so počasne, o drugem tiru med Divačo in Koprom se pogovarjamo desetletja, javni avtobusni promet med kraji čas vožnje podaljša za nekajkratnik v primerjavi z avtomobilom, sistemi deljenja stroškov vožnje, denimo prevozi.org, pa na koncu postanejo tarča inšpekcijskih postopkov zaradi morebitnega dela na črno.

Sistemu hitre pomoči na cestah bomo po desetletjih zanemarjanja prav tako morali posvetiti več pozornosti. Slovenija še vedno čaka namenski helikopter za prevoz bolnikov in reševanje. Posebej v primeru prometnih nesreč je prevoz hudo poškodovanih do bolnišnic ključnega pomena, danes pa to počnemo skoraj izključno po cestah, kjer največ časa reševalci izgubijo s prebijanjem do kraja nesreče in potem transportom na urgenco ali v bolnišnico. Kjer ne pomagajo niti vozniki, ki se po več letih intenzivnih obveščevalnih akcij še vedno ne znajo razvrščati tako, da bi omogočili reševalni pas.

In prav vozniška kultura je nekaj, kjer lahko naredimo največji napredek. Bodimo iskreni – vozniška kultura v Sloveniji je na psu. Izsiljevanja prednosti so vsakdanji pojav, sebična vožnja po prehitevalnem pasu prav tako. Skoraj ni voznika, ki ne bi dnevno doživljal nestrpne vožnje brez primerne varnostne razdalje, ustavljanje pred prehodi za pešce pa je za večino nepotrebna izguba časa. Predsednik države kot moralna avtoriteta tu lahko prevzame pobudo in z zgledom pomaga pri izboljšanju vozniške kulture pri nas. Pa so kandidati pripravljeni na kaj takšnega? Kaj bi oni storili za izboljšanje prometne varnosti?