'Če ima kdo predlog, kaj je boljše od Nata, sem se z njim pripravljen pogovarjati'

Kandidat za predsednika republike Vladimir Prebilič se že več let spogleduje z državno politiko, na mestu župana Kočevja pa je že od leta 2010. Na tem položaju ga niso spremljale večje afere. Njegov zadnji mandat sta zaznamovala visoka precepljenost v občini in tragična nesreča v Melaminu. Zaradi visoke precepljenosti si je prislužil tudi očitke nacionalnega koordinatorja za cepljenje Jelka Kacina, ki je trdil, da je kočevska občina porabila več cepiva, kot ji je pripadalo. 

Pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami je z drugimi neodvisnimi župani znova preigraval možnost nastopa na strankarskih volitvah, vendar je načrt padel v vodo. 

Prebilič je član predsedstva Združenja občin Slovenije in Skupnosti občin Slovenije. Slovenijo zastopa tudi v več mednarodnih telesih, med drugim je član delegacije v Svetu regij pri Evropski uniji. Na državnem nivoju je član predsedstva Združenja občin Slovenije, član predsedstva Skupnosti občin Slovenije, član Vzhodne kohezijske regije kot predstavnik jugovzhodne Slovenije. Nekaj časa je bil tudi osebni svetovalec Boruta Pahorja za področje notranjih zadev, ko je bil ta še predsednik stranke SD. Do leta 2009 je bil tudi član Socialnih demokratov.

Kandidaturo je napovedal julija 2022 in jo vložil 20. septembra s podporo stranke Vesna in nekaj več kot 3000 volivcev. Podpirajo ga tudi županski kolegi iz Kluba neodvisnih županj in županov.

Predvolilne ankete vam ob začetku predsedniške kampanje kažejo okrog štiriodstotno podporo. Ob naznanilu predsedniške kandidature ste si zadali cilj, da pridete v drugi krog. Je ta po vašem mnenju še dosegljiv? Sploh sedaj, ko je v predsedniško tekmo vstopil še en kandidat, ki ima podporo dveh močnih strank.

Menim, da ankete trenutno merijo samo prepoznavnost kandidatov in kandidatk. Prihajam iz lokalnega okolja, morda sem zato v tem kontekstu manj prepoznaven. Prepričan pa sem, da bom skozi soočenja in skozi vsebinske utemeljitve svojega programa marsikoga prepričal. Pravilno ugotavljate, gre tudi za strankarske kandidate. Menim pa, da si ljudje na poziciji predsednika Republike Slovenije želijo človeka, ki ni član političnih strank. Ne bi dajal prevelike teže tistim kandidatom, ki to podporo imajo. Menim, da tisti, ki je nimamo, lahko celo lažje pridemo do uspešnega rezultata.

Pri kandidaturi vas podpirajo župani in stranka Vesna. Kako so vam pomagali pri zbiranju podpisov in kako vam bodo v nadaljevanju kampanje? Ste jim kaj obljubili v zameno za pomoč pri kandidaturi?

Župani in županje so mi predvsem pomagali pri zbiranju podpisov. Seveda je popolnoma logično, da je težko zgraditi mrežo, ki pa so jo postavili prav oni. Na ta način smo uspešnejše zbrali podpise. S stranko Vesna sem se srečal že v preteklosti. Sam sem povezan s trajnostnim razvojem. V naši občini smo tudi tako usmerjeni. Ko smo se seznanjali skozi programske usmeritve, smo videli, da se medsebojno dopolnjujemo. To dopolnjevanje je obrodilo sad te podpore. Mislim, da so vsebine, ki so povezane s trajnostjo tiste, ki so premalo izpostavljene v naši državi. To je tudi namen moje kandidature - da bodo nekatere vsebine, ki so preslišane ali pa sploh neomenjene, dobile neko vsebino in poudarek.

Če boste izvoljeni ... v čem boste drugačni od Boruta Pahorja?  

Gospod Pahor opravlja svojo funkcijo dostojanstveno. V mednarodnem okolju se je dokazal kot zelo uspešen. Mislim pa, da vsebinsko, zlasti na domačem parketu, pogrešam več odločnosti in jasne drže. Predsednik republike je moralna avtoriteta, ker ta funkcija je, kar je, torej neposredno voljena. Zato je predsednik tudi prvi obraz naše države. Bi pa moralno avtoriteto nadgradil tudi v smislu politične avtoritete. Menim, da v tistih trenutkih, ko Slovenija ali pa politika zaide v neke težave - žal smo imeli to izkušnjo v polpretekli zgodovini naše države - je potreben nek kolektivni element. In tukaj vidim vlogo predsednika, da opozori, ne glede od kje napake prihajajo, da določene stvari niso sprejemljive. V tem kontekstu se mogoče da narediti kaj več v prihodnje.  

Lahko daste nekaj konkretnih primerov, v katerih bi se kot predsednik države v zadnjih dveh letih oglasili s svojim kritičnim stališčem?

Epidemija in z njo povezani ukrepi so jasno zarezali v človekove pravice. Seveda je to na nek način lahko normalno, v kriznem upravljanju se te pravice seveda lahko na nek način zmanjšujejo. Menim, da je šlo pri zmanjševanju teh pravic predaleč. Predvsem imam v mislih svobodo medijev, kjer mislim, da se je politika preveč vtikala v to, na kakšen način in kako mediji poročajo. Nekateri ukrepi, kot je denimo omejevanje gibanja ljudi na občine, so bili kontraproduktivni. Pokazalo se je, da je bil naš pravni red kršen, in tukaj bi moral predsednik republike jasno povedati in poizkušati ustavljati takšne ukrepe s svojim jasnim stališčem in svojo prezenco.

V času, ko je bil Borut Pahor predsednik stranke SD, ste bili njegov svetovalec za področje notranjih zadev. Kakšno je bilo to sodelovanje, lahko podate nekaj stališč, ki ste jih predlagali Pahorju?

Takrat je bila najbolj aktualna tema odhod Slovenije v Afganistan. To je bilo obdobje, ko se je SV prvič odločala za to, da bomo poslali vojake in vojakinje na misijo pod okriljem Nata. Moja stališča so bila takrat zelo jasno komunicirana z njim. Ampak sva nekje prišla do razhajanj, kar je povsem normalno in legitimno. V nadaljevanju sem ugotovil, da gredo nekatere stvari vsaka k sebi. Razumem, da mora politika vedno iskati kompromise, "kvadraturo kroga", če želite. V nekateri stvareh pa je potrebna tudi določena drža. Za nekaterimi stvarmi moramo stati in biti jasni. To sem takrat malo pogrešal. Tudi v tistem kontekstu, pred mojim izstopom, je bilo premalo demokratičnosti znotraj stranke. To so bile tudi tiste stvari, zaradi katerih sem se odločil, da se od stranke poslovim.

V kabinetu nekdanjega kabinetu predsednika Danila Turka so zanikali, da ste bili vi med leti 2008 in 2011 svetovalec za področje domoljubja in veteranskih organizacij. Ste svetovali ali ne?

S kabinetom predsednika Turka sem sodeloval dve leti, na obeh področjih, ki ste jih omenili. Sodelovanje je bilo zelo plodno. Nikoli pa nisem trdil, da sem bil zaposlen v kabinetu. Sodelovanje je obrodilo marsikateri sad. Veliko smo storili v aktualizaciji med mladimi, predvsem na osnovnih šolah. Prav tako smo naredili pomembno konferenco za veteransko organizacijo na mednarodnem nivoju. To sem delal popolnoma brez plačila. Ampak sem razumel, da ni potrebno biti plačan, da lahko dobiš naziv svetovalec.  

Ko smo že ravno pri domoljubju, kaj vam pomeni oz. kaj je za vas domoljubje?

Je intimno čustvo. Tista stvar, ki jo preveč pogrešamo med vsemi. Ga pa ne smemo zamenjevati z nacionalizmom, kar se rado zgodi v naši družbi. Domoljubje pomeni ljubezen do domovine, ne do države, ker je država institucija. Je ljubezen do naroda, ki ga vsi tvorimo v tem prostoru, jezika, kulture, tradicije, tudi dela naše zgodovine.  V tem kontekstu smo morda tudi premalo ponosni. Čeprav po drugi strani so trenutki, ko znamo stopiti skupaj. To je bil primer naše osamosvojitve, tako je tudi, ko naši športniki uspešno zastopajo našo državo po svetu.  

Lahko izpostavite še kakšno domoljubno dejanje izven tega?

Najbolj modro, državotvorno in domoljubno dejanje je plačevanje davkov. Na ta način, ko plačujemo davke, omogočamo nekaterim izobraževanje, drugim, da je zdravstveni sistem dostopen, tretjim, da imajo pokojnino, četrtim, da lahko izživijo svoje sanje. To so stvari, ki jih pri nas premalo podčrtamo. V tujini so na te stvari izjemno občutljivi. Če bi samo vzeli primer ZDA, najtežje kazni sploh niso izrečene za tiste, ki kršijo zakone, ampak za tiste, ki ne plačujejo davkov.  

Bili ste kandidat za mandatarja Gibanja za Slovenijo, letos ste s Klubom neodvisnih županov preigravali idejo, da bi se vključili v državnozborske volitve, zdaj kandidirate za predsednika. Zdi se, da ste zelo ambiciozni, vam državniški položaji veliko pomenijo?

Mislim, da s samo ambicioznostjo ni nič narobe. Moram pa vas malo popraviti. Povežimo Slovenijo me je vabila, da postanem njihov kandidat za mandatarja. Za to se nisem odločil iz preprostega razloga, ker sem ugotovil, da bi potrebovali drugačno vsebino, predvsem pa drugačne ljudi. Kar se tiče povezovanja županov. Mislim, da je to pravilna odločitev. Klub je smiseln, kajti vse več je neodvisnih županov in je prav, da si med seboj pomagamo. Žal pa se je izkazalo na predvečer volitev, da imajo tudi posamezniki znotraj tega kluba drugačna pričakovanja. S tem ni seveda nič narobe. Ko sem to ugotovil, smo od te pobude odstopili. Sam pa menim, da lahko nekatera znanja in veščine, ki sem si jih pridobil na lokalni ravni in akademskem svetu, ponudim in z njimi dodam nekaj k funkciji predsednika Slovenije.  

Če vas popravim, ni šlo za Povežimo Slovenijo, ampak za Gibanje za Slovenijo leta 2013 ...

No, to je pa že dolgo nazaj. Takrat je bila ideja, da bi nastopili že takrat skupaj z župani. Tudi takrat je umanjkala ta vez med nami, ki bi nas v lokalni samoupravi poenotila, da bi bolj strjeno nastopili. Žal do tega ni prišlo tudi takrat.  

Kako vi vidite funkcijo predsednika države? Kako bi ji razširili pristojnosti?

Mislim, da sama zakonska širitev pristojnosti niti ni tako potrebna. Velja pa po 30 letih premisliti tudi to ureditev, ki jo imamo. Gre za edino neposredno izvoljeno funkcijo, če odmislim župane. Uživa izjemno visoko stopnjo legitimnosti. Nemara bi lahko dobil kakšna dodatna pooblastila. To je za premisliti in za razpravo. Že znotraj tega okvira pa obstaja prostor za jasnejše izražanje mnenj in jasnejše nastopanje napram političnemu 'establishmentu'. Prepričan sem, da je predsednik republike na nek način skrbnik pravnega reda ali pa političnega sistema. Predstavlja kolektivni element. Znotraj tega je bolj odvisno od karakterja osebe, ki to funkcijo opravlja, do kje si upa. Mislim, da si lahko sam drznem malo več od trenutnega predsednika.  

Se v primeru neuspeha na predsedniških volitvah vračate v lokalno politiko?  

Zaenkrat o tem ne razmišljam. Kot sem povedal že večkrat, sem popolnoma osredotočen na volitve predsednika republike. Kaj se bo dogajalo kasneje, bomo videli. Sem že v kontaktu z osebo, za katero si želim, da bi vstopila v boj na naši listi v občini Kočevje. Zato zaenkrat velja, da se v lokalno politiko ne vračam.

Volitve si bodo namreč sledile kar hitro ...

Drži. Tega se zavedam. Ravno zaradi tega sem že predstavil človeka, za katerega menim, da bi lahko vstopil v prostor, katerega zapuščam.

V enem od intervjujev ste citirali rek, da "oblast kvari sama po sebi, popolna oblast pa kvari popolnoma", več kot 10 let ste že župan, vas je oblast, četudi lokalna, pokvarila?

To bi morali vprašati ljudi v Kočevju. Težko je samoocenjevati sebe. Tega se zelo zavedam. Trudim se, da bi bil popolnoma nespremenjen. Mislim, da sem pri tem uspel. Za mano ni nobenega škandala oz. koruptivnih elementov. Delamo transparentno, neodvisno in nestrankarsko ter po principu 'kaj je dobro za našo lokalno skupnost, v kateri živimo'. Mislim, da je preboj, ki ga je naša lokalna skupnost storila v zadnjih desetih letih, tako velik.

Prihajate iz Kočevja, ki je še ena od občin na jugu države, ki se že vrsto let ukvarja z romsko problematiko. Kako ocenjujete svojo uspešnost pri tem, pri integraciji Romov, tudi v odnosu do drugih občin na jugu države? Omenjali ste sistemski pristop. Ste lahko bolj konkretni glede tega?  

Kadar se pogovarjamo o Romih in sobivanju z njimi, sistemski pristop pomeni, da moramo na državni in lokalni ravni z roko v roki. V lokalni skupnosti recimo nimamo vseh pooblastil, recimo na področju javnega reda in miru. Ko prihaja do kršenja, mi preko redarstva ne moremo poseči v te zadeve. Za to je pristojna Policija, ki je pod okriljem države. Če bomo torej pri obeh stvareh sodelovali, potem lahko probleme na hitro naslovimo in jih odpravimo.

Kar pa se tiče učinkovitosti minulega dela, pa mislim, da smo zelo uspešni. Z mrtve točke smo premaknili tri stvari. Prva je, da smo z Romi dosegli dogovor o integraciji. Vsi Romi pri nas plačujejo položnice, ki jih niso plačevali vso polpreteklo zgodovino. Mislim, da je to dobra stvar. Pri nas želimo, da ni razlik med tem, kdo je kdo, ampak, da smo vsi občanke in občani. Iz tega izhajajo pravice in dolžnosti. Drugi velik korak naprej je vključevanje v osnovno šolo. Toliko, kot jih hodi sedaj v šolo, jih še ni hodilo. Vzpostavili pa smo tudi vrtec, ravno s tem namenom, da bi otrokom omogočil čim lažji prehod, ko pridejo v prvi razred OŠ. Pokazalo se je, da je velik problem jezik - otroci, ki pridejo v prvi razred zelo slabo govorijo slovensko in zelo težko sledijo pouku z ostalimi otroki. Mislim, da je ta tečaj, ki poteka že tretje leto, uspešen in da imamo prve sadove na vidiku.  

Vaš zadnji županski mandat sta najbolj zaznamovala dva dogodka – hitra in visoka precepljenost in pa tragična nesreča v Melaminu. Pri slednjem očitki civilne iniciative letijo tudi na vas, in sicer, da so vas občani že dolga leta opozarjali na to, da gre za ekološko bombo. Jim lahko po takem dogodku odgovorite, da ste opozorila jemali resno? In ali bi lahko kot župan storili kaj več?  

Melamin je delniška družba in občina Kočevje ni solastnica tega podjetja in kot takšna ne more vplivati na to, kaj in kako se lastniki odločajo, kaj se bo v podjetju dogajalo. Smo pa ves čas iz varnostnega vidika preučevali, kako obvladovati nesrečo, če bi do nje prišlo. Ponosen sem na naše gasilke in gasilce, na civilno zaščito. Intervencija, ki ste jo lahko vsi spremljali, je bila dejansko zelo dobra. V nekaj minutah smo stvar spravili pod kontrolo, ni prišlo do večje nesreče. Naš doprinos, usposabljanje gasilk in gasilcev in delovanje celotnega sistema za zaščito in reševanje, je bil tako pomemben, da ni prišlo do nečesa slabšega.  

Vprašali ste, kaj lahko storimo. V naslednjem tednu bomo predstavili, kje bo ta nova bolj varna lokacija za selitev podjetja. Strinjamo se, da to podjetje s to aktivnostjo ne sodi več v mesto. Je pa res, da se je mesto razširilo. V preteklosti je bila ta tovarna na robu mesta, danes je že v mestu.  

V javnosti se pojavljajo ugibanja, da je bila nevarnost podjetja javna tajna. Ste vedeli za to šibko varnost, ki naj bi bila v podjetju?

Ves čas sem bil v kontaktu z direktorjem podjetja, ki je vedno zagotavljal, da imajo vse potrebne certifikate in da so vsi usposobljeni za rokovanje z določenimi kemikalijami, ki jih podjetje uporablja. Nadzor je tudi pokazal, da je temu tako. Seveda je tukaj vedno tudi človeški faktor, ki ga ni mogoče nikoli izvzeti. Takrat sem verjel in zaupal, da vse teče, tako kot mora. Ampak, saj veste, nikoli se teh stvari ne more popolnoma izkoreniniti. Resnično in iskreno mi je žal, da je prišlo do takšne tragedije. Samo podjetje je sicer družbeno odgovorno in veliko sponzorira tudi v našem lokalnem okolju. Do sedaj je imelo popolnoma čisto zgodovino. Sedaj obračamo list, podjetje moramo preseliti na bolj varno lokacijo. Upam, da se to zgodi čim prej in da se povrne zaupanje ljudi, ki v Kočevju živimo.

Omenjali ste tiho centralizacijo države. Kako se ta manifestira in kako jo ustaviti?  

Vse vlade doslej temu vprašanju niso namenjale dovolj pozornosti. Na nek način nas odpravijo s tu in tam nekimi sredstvi ali nekim projektom. V resnici tu nekega iskrenega namena ni. Če bi si zares želeli decentralizirati Republiko Slovenijo, potem bi po mojem lahko storili dvoje. Prvič, lahko bi speljali regionalizacijo. To pomeni, da bi država imela operativne regije, in na njih bi bilo smiselno prenesti določena pooblastila. Zakaj je potrebno, da se o vsaki stvari stvari pogovarjamo z ministri, ki so preobremenjeni z vsakodnevnim delom. Mislim, da bi se lahko stvari rešile nivo nižje. In to se nekako ne zgodi. Druga pomembna stvar pa, če bi katerakoli vlada resnično mislila, potem bi nekatera ministrstva lahko preselili v kakšna druga mesta. Covid nam je lepo pokazal, da lahko delamo od doma ali na daljavo. Nobenega razloga ni, da se vse zliva v Ljubljano. Verjamem, da bi si tudi Ljubljana oddahnila v trenutku, ko bi se kaj od tega prerazporedilo kam drugam.

Med očitki, da se v Sloveniji dogaja razgradnja javnih sistemov, ste v tem kontekstu omenili tudi nacionalno varnost. Pravite, da je ugled vojske skrhan, da mnogi mladi gledajo nanjo, kot da je odvečna. Kaj se je zgodilo ali pa se dogaja, da je do tega prišlo? In kaj se mora zgoditi, da se ta trend obrne?  

Tukaj moram biti res jasen. Ne gre zato, da bi vojakinje in vojaki slabo opravljali svojo nalogo. Vsa poročila, ki jih dobivamo iz tujine, s strani naših partnerskih držav, kažejo na njihovo visoko usposobljenost. Težava je pri vmešavanju politike v nacionalno-varnostni in tudi obrambni sistem. Tukaj je bila storjena škoda, da so politične stranke ali vedno znova problematizirale članstvo v Natu ali problematizirale obstoj SV in problematizirale tudi vire, ki jih zagotavljamo za SV. Bolj pošteno bi bilo opraviti nek odkrit družben pogovor o tem, kakšno vojsko si želimo, kako velika naj bo in katere naloge naj bi ta vojska opravljala. Kaznovati vse tiste, ki so v sistemu, z načinom politizacije žal načenja podobo SV. Mladi težjo vstopajo v sistem, ki se ga drži nek negativen predznak, ravno zaradi prej omenjenih dejstev. Zakaj vstopati v sistem, ki se ukvarja z najbolj preprostimi vprašanji, kot je zagotavljanje virov za opravljanje nalog. Znajdemo se v res paradoksalni situaciji, kjer se od nekoga pričakuje, da opravlja neko nalogo, ne zagotovimo mu pa virov, da bi to nalogo opravil. Mislim, da bi predsednik moral biti ena avtoriteta, da bi sledil družbenemu dogovoru, kakšno vojsko želimo. Od tu dalje mi teh vprašanj ne bi smeli več načenjati.

Odstop od pogodbe za nakup boxerjev je: napaka, tragedija, pravilna odločitev? Zakaj?

Mislim, da je pravilna odločitev. Vsak nakup orožja mora biti izpeljan karseda transparentno. Ljudje imajo pravico vedeti, zakaj se denar davkoplačevalcev troši. Zdaj kaže vedno bolj, da transparentnosti manjka v tem nakupu. Še bolj pomembno pa je naprej - torej, kaj bomo imeli, če ne bomo imeli boxerjev. Sam bi svetoval aktualnemu ministru, da premisli, katere bodo tiste enote, ki jih bomo ponujali v nabor zaveznikov, in ko se bomo odločili, katere bodo te enote, dajmo za božjo voljo priti tudi na točko, ko bomo tem enotam zagotovili materialno-tehnične vire. Ker naša verodostojnost partnerja v mednarodnem prostoru je že hudo skrhana in mislim, da smo na točki, ko potrebujemo presečno odločitev in na podlagi te odločitve izpeljati nakup nakup karseda transparentno. Brez nakupov v prihodnje preprosto ne bo šlo.

Koalicijska stranka Levica si prizadeva za izstop iz Nata in od tega ne odstopa. Kako bi vi kot vrhovni poveljnik ta odnos uravnavali, glede na to, da bi morali tudi z vlado sodelovati, kar se tega tiče?

Kolegice in kolege iz Levice preprosto vprašam - kaj je alternativa izstopu iz Nata? Nato, ne glede na to, da ni popoln, česar se vsi zavedamo, zagotavlja določeno stopnjo varnosti in brez te varnosti bo naše življenje v Sloveniji drugačno. Moje vprašanje je, kaj potem? Vedno bolj se govori o nevtralni drži. Tistim, ki govorijo, da bi Slovenija lahko bila nevtralna država, jasno sporočam - v Evropi imamo dva primera nevtralnih držav, Avstrijo in Švico. Oba primera na temeljita na obveznem služenju vojaškega roka in izdatnih investicijah v vojsko. Tukaj se lahko ujamemo v lastno past. Dvomim, da so danes mladi fantje pripravljeni na vpoklic v SV, in tudi dvomim, da ima SV vire, da lahko sploh izpelje usposabljanje mladih rekrutov, in tudi nimamo materialno-tehničnih virov, da bi usposabljanje tako preprosto izpeljali. Mislim, da preden gremo v nek korak, ki bi lahko bil nepovraten, si moramo postaviti vprašanje, kaj potem. Osebno še nisem slišal predloga, kaj bi bilo boljše od članstva v Natu. Če ga nekdo ima, sem se z njim z veseljem pripravljen pogovarjati.

Ne samo, da vojne v Ukrajini po sedmih mesecih ni konec, ta se še dodatno zaostruje. V Rusiji je razglašena delna mobilizacija in na zasedenih območjih potekajo referendumi o priključitvi Rusiji, v Ukrajino se zliva zahodna vojaška pomoč, Putin omenja uporabo vseh sredstev, če bo ogrožen obstoj Rusije. Bili ste eden od tistih, ki ste že na predvečer vojne pozivali k diplomaciji, dogovoru med Evropo in Rusijo. Tega pravzaprav ni bilo. In tudi danes ni resnih pozivov ali pa volje za končanje konflikta. Podpredsednik komisije Josep Borell je na eni točki celo dejal, da se vojna lahko konča samo z vojaškim porazom Rusije. Vi pa ste na drugi strani omenjali mirovno konferenco v Sloveniji, kritizirali ste tudi našo zunanjo politiko, ki da ni storila najbolj optimalnih korakov. Kaj lahko še naredi Slovenija in ali tako polarizirajoče razmere, ki so zelo nevarne, hkrati tudi odpirajo priložnost naši državi, da nekako izstopi iz geopolitične nepomembnosti in prevzame pobudo za mir? 

Mislim, da gre za zelo dobro priložnost, ravno za to, kar ste sami omenili. Mir je univerzalna in brezčasna vrednota. V ustavnem redu Republike Slovenije smo  tudi zavezani k temu, da stremimo k miru. EU se je ujela v neko past, ki je primerljiva času pred prvo svetovno vojno, ko so vsi govorili o miru, v resnici pa so pozivali na vojno. Mislim, da moramo biti v tem kontekstu proaktivni in zahtevati, da se o miru kaj reče. Nadaljevanje vojne nas pelje v zelo tragično smer.  

Če na hitro samo povzamem, naslednji koraki so lahko: Ruska federacija bo izpeljala referendum do konca, potem bodo rekli, da so to njeni teritoriji, in si jih bo priključila. Ko bo to storila, bo potem nenadoma Ukrajina napadala rusko ozemlje. V ruski ustavi je pa jasno zapisano, da je predsednik skrbnik teritorialne celovitosti RF. V tem trenutku to pomeni, da Ukrajina po tej logiki napada na Rusijo. Zato pa ima potem Putin na razpolago vse vire. Evropa se je tako ujela v eno past, kjer mislim, da smo premalo pozivali k mirnemu reševanju konflikta. Ob tem nikakor ne govorim, da Rusija dela karkoli prav s tem, ko napada Ukrajino. Daleč od tega. Ampak vendar, že od otroštva naprej so nas učili: 'Saj ne boš isti kot on, če je on slab'. Se pravi, mi moramo biti boljši. In tukaj mislim, da je Evropa padla na izpitu. Premalo smo se o tem pogovarjali. In navsezadnje, Evropa tudi nima virov, da lahko vzdržuje to vojno stanje.  

Torej, Slovenija mora jasno in glasno povedati, da nadaljevanje vojne, podpihovanje, hujskaštvo ni rešitev v nobenem primeru. Za prvi korak vsaj pozvati k premirju. Namreč, dokler govori orožje, diplomacija ne more govoriti. Mislim, da smo vsi na točki, kjer se moramo teh naporov zavedati.

Če pogledamo tudi v našo soseščino, verjetno obstaja nekaj glasov, ki bi stopili na to stran ...

Jaz sem prepričan, da bi hitro našli zaveznike recimo v Avstriji, ki je kot država vedno bila nagnjena k temu, da išče rešitve po diplomatski poti. Tudi Italijani bi se hitro priključili k temu vozu in še kdo. Mislim, da bi s to pobudo kmalu dobili zaveznike v Evropi in EU. Malo diplomatskega in drugega poguma nam v tem kontekstu manjka. Povedati je treba, da se vojne v realnosti ne da zmagati in da v vojni vsi izgubljamo, sedaj pa je prišel čas, da se začnemo pogovarjati.  

Ampak k premirju morata pristopiti obe strani. Je Putin sogovornik, ki se ga da prepričati v pogovor?

Tega danes ne vemo, ker tudi nismo poskusili. Osebno menim, da ne bi bilo nič narobe, če mi pozovemo in poskušamo vzpostaviti kratko premirje, tudi teden dni. Toliko, da zajamemo zrak, da se začne iskati neko rešitev, da se morda ponovno revidira in pogleda tudi dogovor iz Minska, ki po mojem mnenju ni bil nikoli slab, ampak tudi nikoli izvajan, na obeh straneh. Res mislim, da je vseeno čas, da se začnemo več pogovarjati. Tudi ruska stran je že malo utrujena od vojne in si želi nekako izstopiti iz tega začaranega kroga. Bodimo mi tista trezna stran in dajmo priložnost.

Vojna v Ukrajini vpliva na razmere na zahodnem Balkanu. Tu so odnosi precej skrhani. Predsednik Pahor je začel s pobudo Brdo-Brijoni. Kakšna bi bila usoda pobude pod vašim predsedovanjem?

To pobudo bi absolutno nadaljeval. Če kaj potrebuje zahodni Balkan, so to odprte diplomatske poti, pogovarjanje, delitev izkušenj, ki v tem prostoru nastajajo. Mislim, da bi lahko to gibanje nadgradili v kontekstu blagega pritiska na EU. Namreč, evropska prihodnost zahodnega Balkan je v resnici prihodnost te regije. Vse tenzije in problemi, ki so na tem prostoru, bodo dobile drugačno težo tudi v državah zahodnega Balkana, v kolikor in če bodo te države postale članice EU. Tukaj je Slovenija tista, ki mora neutrudno in ves čas ponavljati, da je to regija, ki jo potrebujemo znotraj EU, tako geostrateško, geopolitično kot tudi v smislu stabilizacije regije. Temu naporu verjamem, da bi se dalo še dodatno težo z nadaljevanjem tega procesa, ki ga je začel aktualni predsednik.  

Mladi so izključeni ali pa se izključujejo iz političnega življenja, v njem ne sodelujejo. Izjema sta morda dogodka v času zadnje vlade Janeza Janše – referendum o vodah in parlamentarne volitve. Vi pa ste rekli, da si to želite spremeniti. Kako torej doseči večjo politično participacijo mladih? Samo nagovarjanje, ki ga večkrat slišimo, očitno ni dovolj.

Strinjam se z vami. Mladi pričakujejo nekaj 'otipljivega'. Vsakega prepričevanja: 'Saj ste del naše družbe', 'na mladih svet stoji' in podobno smo se že naposlušali. Sam se prišel z zelo jasnim predlogom. To je znižanje starostne meje volilne pravice iz 18 na 16 let. Tukaj sem naletel na odpor etablirane politike. Prav posebej nihče ni bil navdušen. Menim, da bi to bil dokaz, da mislimo resno. Pomembno se mi zdi, da mladim dajemo priložnost. Demografsko se slovenska družba stara. To pomeni, da je mladih vedno manj in starejših vedno več. V tem kontekstu, da bi pritegnili mlajše k odločanju in aktivaciji, bi bila ta poteza dobra. Trdim, da so mladi odgovorne in dobro informirane osebe. Vse tiste, ki so me vmes nagovarjali, češ da se na mlade da vplivati in da nimajo izoblikovanih stališč in vpogleda v te stvari, zavračam in trdim, da je ravno obratno. Resnično si želim, da bi ta vsebina dobila neko materijo in da bi storili korak naprej. Nenazadnje, najbolj moderne evropske države to že imajo - Avstrija, Nizozemska, Nemčija. To so države, ki so te stvari prepoznale in želijo z dejstvi in s pravimi koraki prepričati mlade, da se vključijo v politiko. Politika je zelo pomembna, odločitve, ki jih v njej sprejemamo, bodo deležni mladi, ne stari, ki smo že nekako v odhajanju.  

Kakšno je vaše stališče glede pravic istospolnih partnerjev in kakšno glede splava?

Splav je neke vrste civilizacijska pridobitev sodobne družbe. Tukaj ni veliko prostora, da se o tem razpravlja. Ves čas govorimo o pravici do splava. Pozabljamo, da moramo pustiti možnost, da si ljudje sami izbirajo, kakšno družino, kako številčno bi želeli in kako si jo bodo oblikovali. Mislim, da je prav, da država tukaj stori korak nazaj in pusti prostor tistim, ki se jih to tiče. Omejevati karkoli se mi zdi preveliko vmešavanje države. Kot sem rekel, gre za civilizacijsko normo.  

Kar pa se tiče istospolnih, pa mislim, da sta država in družba dozoreli do tega, da je nepotrebno kakorkoli krajšati ali omejevati pravice. Mislim, da smo vsi na isti strani. Vsi smo državljanke in državljani, kar pomeni, da veljajo pravice in dolžnosti za vse v naši družbi, ne oziraje se na to, kako je nekdo politično, spolno ali versko usmerjen. Tukaj ni nobene potrebe, da bi nadaljevali z izključevanjem. Ravno obratno, dokažimo vsem, da zmoremo prenašati drugačnost in da nas te stvari ne omejujejo.

Politiki in kandidati radi omenjate združevanje in sodelovanje. Kako to doseči, če pa so protislovja, vsaj na kratki rok, bolj profitabilna, požanjejo večjo vključenost javnosti, več reakcij, imajo večji odmev? Kako boste torej združevali narod ali gre pač samo za eno običajno floskulo, ki jo skorajda mora izreči vsak kandidat?  

Ne bi rad bil samovšečen, pa vendar. Preteklo obdobje v naši občini je dokazalo ravno to. Politično in ideološko obremenjenost smo popolnoma izključili iz naše občine. Sodelujemo z vsemi, vključili smo popolnoma vse in skupaj smo ustvarili napredek. Prepričan sem, da se to izkušnjo da prenesti raven višje. Vsi mi poskušajo povedati, da je to težko in da se to ne da, je pa to po mojem mnenju odvisno od karakterja osebe. Osebno se imam za nekonfliktno osebnost. Vedno sem se pripravljen pogovarjati z vsemi. Argument mora prevladati zaradi lastne teže in ne, kdo ga prinese. Da pa si lahko pri tem karseda konsistenten, je dobro, da nisi vpleten v politično stranko, omrežje ali kaj drugega. Jaz tega nahrbtnika nimam. Sem svobodomiseln, orientiran v prihodnost, takšnega me poznajo kolegice in kolegi na fakulteti. Prepričan sem, da bi z držo, ki sem jo pokazal že na lokalni ravni, to prinesel tudi na državno.  

Res je, kar ste omenili. Povsod so neke igre in preigravanja. Jaz se tega nikoli nisem šel. Osebnostno mislim, da je to predvsem karakterna lastnost - ali to imaš ali nimaš. Kot do sedaj bom tudi naprej zagovornik človeka. Ta je začetek in konec vsega. Potem pa se lahko pogovarjamo še o drugih vsebinah. Postavimo človeka v prvo vrsto.

Ampak, ta teza: moč argumenta, nad argumentom moči ... Se vam ne zdi to tudi malo idealističen pogled, realnost pa vemo, da je malce drugačna ...

Zato pa bom mogoče v tem kontekstu drugačen predsednik. Se strinjam z vami. Včasih je resnično težko. Se mi zdi, da če se bomo res poenotili o tem, kaj je dobro za Slovenijo, slovenski narod, državljanke in državljane, potem se mi zdi, da je prostor za dogovor vedno odprt. To je moja naloga. S te funkcije moram pozivati vse nosilce oblasti, da vedno znova postavimo v ospredje dobrobit vseh, ki živimo v tej državi, ne posameznikov. Mogoče bom kdaj v tem kontekstu povedal kaj marsikomu v tej družbi in tega me ni strah. Mogoče bom kdaj očrnjen iz različnih strani. Ampak to je naloga predsednika in tega se ne bojim.

Omenili ste politični nahrbtnik. Bili ste član stranke SD in tudi v nekakšnem sporu s poslancem Jankom Vebrom. Kakšen je danes vaš odnos s stranko SD? Glede na to, da je sedaj veliko kandidatov, ki se umeščajo v levo sredino, me zanima, kakšno drobitev glasov pričakujete in kje vidite prednosti sebe kot kandidata?

Zgodovina spora z gospodom Vebrom je malce nenavadna. Ampak takrat je šlo za, po domače povedano, nek politični boj. Stranka SD je na vsak način želela ohraniti župana in poslanca v naši občini. Kar je popolnoma legitimno. Osebno sem menil, da je čas, da se to prekine. Zato sem tudi kandidiral s podpisi volilk in volivcev in zmagal. Ampak nikoli, res nikoli, se nisem šel nobene revanšistične politike s stranko SD, ki je takrat pred mano postavljala neke ovire. Iščemo korake dalje, razvoj in prihodnost in ne gledamo nazaj.

Kar se tiče nahrbtnika in sredinske usmeritve. Mislim, da je prav, da volivke in volivci skozi soočenja, ki nas čakajo, izluščijo, kaj je tisto, kar je v resnici levo-sredinsko. Osebno sem bil vedno naklonjen socialni pravičnosti in demokratičnim vrednotam, kar me je ves čas definiralo. Naj ljudje presodijo sami, kdo v resnici je neodvisen, kdo je nestrankarski. Mislim, da so ljudje zelo preudarni pri svojem odločanju, zato nas po mojem še čaka nekaj sprememb v smislu merjenja moči. Drobitev bo, to je dejstvo. Želim si samo, da bi nabral dovolj glasov, da bi vstopil v drugi krog.

Morda še eno vprašanje. Odpoklic veleposlanika Toneta Kajzerja. Bi ravnali enako kot aktualni predsednik države Borut Pahor?

Odpoklic je bil zaradi ravnanja gospoda Kajzerja logična posledica. Me pa motita dve stvari. Prva je ta, da moramo za prihodnje zelo jasno doreči, kdaj je odpoklic tisti, ki se ga poslužimo. In drugo, kar je še bolj pomembno, pogrešam sodelovanje med predsednikom republike in vlado, ki je odpoklic tudi napovedala. Občutek sem imel, da je bilo tega sodelovanja premalo. Mislim, da je treba formalizirati postopek in vključiti oba deležnika v ta proces. Neresno je videti, če se o tem potem v javnosti pogovarja. O teh stvareh se moramo pogovarjati za zaprtimi vrati, sprejeti neko odločitev in potem nastopiti čim bolj enotno. Diplomacija je zelo pomembna stvar vsake države in mislim, da si zasluži malo več pozornosti in manj podobnih deviacij, kot smo jim bili priča.

Če bi bila ta odločitev neusklajena s predsednikom republike in bi bil jaz v tej vlogi, je preprosto ne bi podpisal.