Večer, ki je Sloveniji prinesel Svobodo

Zgodba o angažiranosti Aleksandre Marjanovič iz Velikih Lašč se je začela pred štirimi leti, ko je napisala peticijo za sladkorne bolnike, saj je takrat zbolela njena hči. "Peticija je uspela in takrat sem videla, da lahko tudi navaden človek kaj naredi," pojasnjuje, zakaj se je odzvala na pobudo za sodelovanje z Gibanjem Svoboda.

"Moj 22-letni sin mi je dejal, da vedno kritiziram, nikoli pa ničesar sama ne naredim. Očital mi je, da sem taka kot selektorica s kavča. Zato sem se premaknila in se aktivirala, kljub temu da sem v enoti, ki zaradi tamkajšnje tradicije SDS-a ni izvoljiva," pravi. "Ampak nič hudega, pomembno je, da smo začeli nekaj novega. Star pregovor namreč pravi, da bomo, če ne bomo spremenili smeri, res prišli tja, kamor gremo. In Slovenci so pokazali, da niso zadovoljni s to smerjo," je zaploskala ob razglasitvi rezultatov vzporednih volitev, ki so njeni stranki namenili kar 42 poslanskih sedežev.

"Demokratično smer smo nekoč že imeli, vendar smo jo očitno jemali za preveč samoumevno in se nam je vse podrlo," dodaja. "Zdi se mi, da je prišel ta čas, ko je tako, kot je rekel nekdanji ameriški predsednik John F. Kennedy – da se ne smemo vprašati, kaj lahko država stori za nas, ampak kaj lahko mi storimo za državo," poudarja. 

Ko se je Aleksandra angažirala, pa je opravila še en klic: "Luci, veš, sem se odločila, da bom šla v politiko," se smeji njena nečakinja Lucija Ana Vrščaj. Ideja je začela mikati tudi 30-letnico in nazadnje je pristala celo na kandidatni listi v volilnem okraju Grosuplje. Kot mlada raziskovalka dela na Fakulteti za farmacijo, je na polovici poti do doktorata, dobila je tudi jabolko navdiha predsednika republike, letos pa nagrado prometej znanosti kot članica skupine Science mama vaccine forum. "Veliko smo komunicirale z javnostjo in ugotovile, da je zelo veliko nezaupanja v politiko, medije. Zato se mi je zdelo pomembno, da preprosto poskušam kaj spremeniti, čeprav mi z izvoljivostjo kaže približno tako kot moji teti," hudomušno doda. 

Jožica Derganc se je v parlament prebijala iz centra Novega mesta. Kot zaposlena v vrtcu trenutno zastopa sindikat za vso Dolenjsko: "Govorim seveda o nadaljevanju stavke, ampak mi smo vedno dejali, da je stvar lahko rešljiva, če dobimo pravega sogovornika. Doslej je bila komunikacija največji problem, ni se dalo pogovarjati, na drugi strani nismo dobili sogovornika," svojo vlogo v stranki vidi prav na področju sociale.

Slovenska javnost pozna predvsem očeta 44-letnega Roka Bulca, ki je kandidiral v Ivančni Gorici. Sin znanega turističnega novinarja Draga Bulca ni bil še nikoli v politiki. Nekoč je bil rokometaš, tudi sam je po izobrazbi novinar, zdaj pa vodi lastno agencijo s športnim turizmom. Bil je poleg, ko se je ustanavljala originalna stranka Z.dej z Juretom Lebnom, ki je v ospredje postavila zeleno idejo. Nato pa je prišla združitev z Robertom Golobom in nenadoma se je iz člana neznane majhne nadobudne stranke prelevil v kandidata take, ki je naskakovala sam vrh parlamenta. "Ko so se začeli zbirati kandidati za državnozborske volitve, so me porinili zraven. S svojim življenjepisom sem prišel v ožji izbor med več kot 300 kandidati in nazadnje pristal med temi 86, ki smo bili na listi, in zdaj sem tukaj," se smeji.

Čeprav je zaradi že prej omenjenih razlogov tudi on dvomil o svoji izvolitvi, je bil jasen glede tega, kaj bo treba spremeniti: "Predvsem način komuniciranja – kot novinar zagovarjam absolutno, popolno svobodo medijev, brez pritiskov in uredniških politik, ki so strankarsko dirigirane. Kot nekdanji športnik poudarjam tudi več vlaganja v šport nasploh – nedopustno je, da ima tako športni narod, kot smo Slovenci, predebelo mladino," pravi.

Pri oblikovanju programa za šport se je Golob sicer obrnil tudi na predsednika Atletske zveze Slovenije Romana Dobnikarja, s katerim se poznata že iz poslovnega sveta. "Verjamem, da bo Gibanje Svoboda podprlo šport najmanj za dvakrat – govorimo o finančnih sredstvih – to je bilo tudi uradno povedano in zapisano. Predvsem pa razumejo tako vrhunski kot tudi rekreativni šport ter povezavo z zdravjem in zdravstvenim sistemom, pa tudi turistično priložnost kot gospodarstvo," pojasnjuje sogovornik.

Strinja se tudi najbolj znan športni obraz na Golobovi listi: "Sodelovanje je vzajemno, pomembno je, da država pomaga športu, ker tudi športniki pomagajo državi pri prepoznavnosti. To je najcenejša promocija in doseže največje število ljudi. Vse, kar je vloženo v šport, je smiselno," je prepričan boksarski šampion Dejan Zavec, novopečen poslanec.

Danes upokojeni Marjan Mačkošek je bil 20 let direktor jeklarne Štore in prepričan je, da mora nova vlada najprej narediti revizijo ukrepov, ki so povezani z delovanjem gospodarstva: "V smislu, da se uspešno pripravimo na krizo, ki je hočeš nočeš pred vrati in je zaradi vojne v Ukrajini prišla še bistveno prej. Gospodarstvu je treba omogočiti take razmere, kot so v drugih zahodnoevropskih državah."

Nikoli prej ni bil v politiki, bil je pa je aktiven v gospodarskih vodah, med drugim tudi kot neprofesionalni predsednik gospodarske zbornice. "Takrat časa za politiko ni bilo in nisem niti odobraval tega, da se gospodarstveniki preveč politično izpostavimo, iz preprostega razloga  – mi moramo ustvarjati, da lahko vsi ostali družbeni podsistemi delujejo in se napajajo iz tega, kar ustvarimo," pripoveduje izkušeni poslovnež, ki je sicer prav tako dvomil, da bo prišel na poslanski stolček. A v nasprotju s prejšnjimi sogovorniki je menil, da mu "napoti" stoji poslanec z istega pola. Kot je dejal, je namreč v Laškem že vrsto let zelo močan poslanec iz vrst SD-ja Matjaž Han, ki se je nazadnje tudi res znova uvrstil.

Precej bolje pa je za izvolitev kazalo Golobovemu ljubljanskemu kandidatu Miroslavu Gregoriču, ki je volivce nagovarjal v volilni enoti Moste-Polje II. In kateremu dosedanjemu poslancu bi želel biti podoben nekdanji dolgoletni direktor Uprave za jedrsko varnost, ki je preprič(ev)al prebivalce Fužin in Štepanjskega naselja? "Ne vem, ali imam kakšen model. Debate v parlamentu sem spremljal bolj z nejevoljo, velikokrat so bile pod vsakim nivojem," se je pridušal mož, ki je kot strokovnjak več let služboval na Dunaju, pa tudi v Iraku in na Balkanskem polotoku. "Takrat sem domačo politiko doživljal kot igrico v peskovniku, ko so se ljudje igrali z nepomembnimi stvarmi, pomembnih pa niso počeli," zmajuje z glavo.

"Pošten bom, zagotovo ne bom koruptiven, ker mi do zdaj ni bilo treba biti in niti zdaj ne bom postal. Mediji morajo biti svobodni, Policija mora biti nestrankarska, enako velja za vojsko in državno upravo, vsi omenjeni morajo služiti vsem prebivalcem, narodu. Upam, da ne bomo naredili nobene kravje kupčije. Ampak zavedam se, da politike brez kompromisov pač ne more biti. Kompromis pa je dober takrat, ko so žalostne vse vpletene strani," je bil jasen glede politične prihodnosti.

"Predvsem poštena. Samostojna, s svojim glasom. Ampak takrat, ko se moraš oglasiti, ne za brezzvezne stvari," napoveduje tudi Katarina Štravs, ki se je v žolčnih razpravah kot kranjskogorska svetnica kalila v občinskih vodah, zdaj pa je iz jeseniškega volilnega okraja napredovala na državno raven. Čeprav izvolitev zanjo ni bila popolno presenečenje, občutke opisuje kot neverjetne. Zaveda se, da jo čaka večja medijska izpostavljenost, a vseeno misli, da nimaš velikih težav, če delaš dobro. Po izteku mandata jo lahko povprašamo, ali je bilo res tako ...

Vsi zbrani pa niso bili kandidati; prišli so tudi podporniki Gibanja Svoboda, ki niso nameravali plesati na političnem parketu. Iz povprečja je štrlela skupina prijateljev – dobesedno. Gre namreč za nekdanje košarkarje različnih slovenskih klubov, ki se družijo tudi v jeseni življenja. "Pridružili smo se zaradi stanja v Sloveniji, ki je bilo res kritično. Rekli smo, da se bomo angažirali, če lahko kakor koli pomagamo, kajti to ni peljalo nikamor več. Demokracija je preprosto morala zmagati, ne pa maltretiranje novinarjev, prava in četrte veje oblasti nasploh. Vse to se je moralo končati, Slovenija mora postati normalna država," je nekdanji direktor Olimpije Rado Lorbek pojasnil, zakaj so nekdanji športniki prišli izkazat podporo. Sicer je niso izkazali s svojim imenom na kandidatni listi, ampak z zdravico in aplavzom.

Predsednik stranke, ki je bil bolniško odsoten, si je sicer že na začetku volilnega večera zaželel, da bi tudi plesali. Ko so pristojni pred 22. uro prešteli 80 odstotkov glasov, se je Robert Golob oglasil še enkrat in razglasil zmago, nato pa se je začelo slavje. Ob torti, prasketanju svečk na njej in pesmi We Are the Champions so se zmagovalci volitev brez zmagovalca zazibali v konec 24. aprila 2022.