Predvolilne obljube: kdo bi tajkunom zaplenil premoženje in kdo ocenjeval, kako dolg mandat si zaslužijo sodniki

Teorija – oziroma izjava predsednic in predsednikov slovenskih sodišč, spisana maja letos – sicer pravi, da so "temeljne vrednote slovenskega sodstva neodvisnost in nepristranskost, odgovornost, integriteta in poštenost, sojenje v optimalnem in predvidljivem času ter zagotavljanje kakovostne storitve za stranke v sodnih postopkih. Glavna merila uspešnega sodišča in sodnika pa so postopkovna pravičnost, kakovost sodne odločbe ter sojenje v optimalnem in predvidljivem času".

Pa vendar se je v praksi očitno nekje zalomilo. Še pred afero in obsodbami v zadevi Patria. Sodiščem, sodnikom in odvetnikom namreč ob zdaj glasnih politikih, že nekaj let ne zaupajo več niti „navadni“ ljudje. Po nekaterih podatkih naj bi sodiščem zaupala le še četrtina Slovencev, spet po drugih podatkih še manj! Odvetniki pa so se po eni od raziskav znašli na repu zaupanja vrednih poklicev – v rangu prodajalcev avtomobilov.

Da njihov ugled pada, se zavedajo tudi v sodstvu, pri tem pa presenečeno ugotavljajo, da je imelo pri nas sodstvo najvišji ugled leta 2000. Torej v času, ko je po njihovi lastni oceni nastalo največ sodnih zaostankov, zastaralo največ zadev, sodni postopki so bili najdaljši, delovanje sodnega sistema pa najslabše.

In medtem, ko v sodstvu pravijo, da so od leta 2000 do danes zelo popravili svojo učinkovitost, odpravili vrsto pomanjkljivosti, sodni zaostanki so se skrajšali – je njihov ugled v javnosti padal. Iz izjav je razbrati, da razloga za to večinoma ne vidijo na lastnih hodnikih, ampak v zunanjih dejavniki.

Denar najbrž ni eden pomembnejših med njimi, saj podatki Evropske komisije in Sveta Evrope, ki so bili objavljeni lani, kažejo, da Slovenija za pravosodni sistem nameni 86,9 evra na prebivalca, medtem ko je evropsko povprečje 41,7 evra na prebivalca.

Sodni svet je aprila v izjavi zapisal, da je vzpostavitev demokratične pravne države bolj odvisna od zgodovinskega razvoja in politične kulture kot pa od ustavnopravne in zakonske ureditve. Torej - če je politična kultura na zelo visokem nivoju, je potrebnih le malo zakonskih in ustavnih varovalk, da se zagotavlja neodvisnost sodstva in obratno – nižja kot je politična kultura, več varovalk je potrebnih.

Zapisali so tudi, da je sodnik lahko neodvisen sodnik takrat, "ko odloča tako kot misli, da je prav in v skladu z zakonom in ne tako, da bo ustregel določeni politični eliti, ker se bo bal, da bo ta čez leto ali dve odločala o njegovem imenovanju, napredovanju, plači ali razrešitvi."

Drugačnega mnenja je politika. Po njihovi samooceni sicer res drži, da je pri nas politična kultura zelo nizka. A vir večine težav sodstva naj bi bil v sodstvu samem.

Medtem ko en pol politike zelo glasno opozarja na pristranskost sodnikov in sodišč, posledice neizvedene lustracije in s prstom kaže na sodnike, ki se zabavajo s simboli nekdanje države in se spogleduje idejo o evropskem nadzoru sodišč, pa je dejstvo, da niti drugi pol politike sodstva ne ocenjuje kot odlično delujočega. Politične stranke smo namreč prosili, da slovensko sodstvo po šolsko ocenijo z oceno od 1 do 5. Odgovorila je večina strank, še najboljša ocena pa je bila 3.

Zato je politika odločena, da so potrebne spremembe in jih za nov mandat tudi napoveduje. Nekatere stranke opozarjajo – sodniška služba sama po sebi še ne pomeni strokovnosti ali nepristranskosti, zato bi nekatere stranke uvedle točno to, česar si sodniki ne želijo – namesto trajnega začasni mandat. Menijo, da bi tako povečali motivacijo sodnikov, ti pa trdijo, da bi bili s tem pod političnim pritiskom in prisiljeni odločati politično "primerno", če bi želeli obdržati službo.

Spet druge stranke si želijo povečati osebno odgovornost zaposlenih v sodstvu, da bi razbremenili najbolj obremenjena sodišča pa bi na novo delili pristojnosti in pospeševali alternativno reševanje sporov.

Bi pa dala politika sodiščem v roke tudi kakšno novo orodje za učinkovitejše delo. Sodnikom obljubljajo razbremenitev in možnost, da pravosodni organi zaplenijo nezakonito pridobljeno premoženje.

Politika se je torej odločila za nekaj sprememb v eni od neodvisnih vej oblasti, pa čeprav je iz sodstva slišati tudi kakšen očitek, da so javni dvomi javnih oseb v delovanje pravne države neprimerni.

Stranke smo vprašali, kako nameravajo te spremembe izvest v 3. korakih.