'Izplačujem si plačo, s katero lahko preživim. Ni minimalna, ni visoka'

Nataša Pirc Musar je pravnica, ki je profesionalno pot začela kot novinarka in voditeljica na Televiziji Slovenija in kasneje na POP TV. Leta 2004 je bila v državnem zboru na predlog takratnega predsednika Janeza Drnovška izvoljena na mesto pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja. Funkcijo je opravljala dva mandata. V podjetniške vode se je podala leta 2014, ko je ustanovila svojo odvetniško pisarno. 

Kljub temu, da so jo že večkrat vabili v politiko, je to dolga leta zavračala. Kot pravi, ji izvršilna veja oblasti ne diši preveč. Drugače pa je s funkcijo s predsednika oz. predsednice. Za to pot, pravi, se je odločila po posvetovanju v družinskem krogu, kjer ji nudijo vso podporo. 54-letna Nataša Pirc Musar na volitvah nastopa kot neodvisna kandidatka z zbranimi več kot 5000 podpisi volivk in volivcev. Da v predsedniško tekmo vstopa brez "strankarskega nahrbtnika", si šteje za prednost pred ostalimi kandidati. 

Med ključnimi prioritetami njenega programa bo usklajevanje rešitev na štirih področjih, ki jih ocenjuje kot ključna za razvoj in socialno povezanost države. To so zdravstvena in pokojninska reforma, podnebna nevtralnost in zagotavljanje celovite varnosti. 

Ankete vam doslej kažejo dobro, v drugem krogu nakazujejo tudi možnost zmage. Ali se pogovarjava s prvo predsednico Slovenije?

Morda, ampak bo najprej treba počakati na 23. oktober, potem pa še na 13. november.

Ali vas pri tem kaj skrbi trend, ki vam je po vstopu Milana Brgleza v predsedniško tekmo občutno padel, za dobrih sedem odstotkov? Vemo, da kandidati vseeno pozorno spremljate analitiko ...

Prav pozorno ne. Se pa je gospod Brglez postavil na približno enake odstotke, kot jih je imela Marta Kos, ko je odstopila od kampanje, tako da je zame vse po pričakovanjih. Nas je pa v levem volilnem bazenu več kot v desnem. Zaskrbljena nisem. Svojo volilno kampanjo peljem naprej po tirnicah, ki smo si jih zarisali. Zagovarjam svoje vrednote, se pogovarjam z ljudmi.

Ampak da pa nič ne gledate na javnomnenjske ankete, vam pa ne verjamem ...

Nisem rekla, da nič, ne obremenjujem se z njimi. Seveda pogledam, saj iz vseh medijev kukajo ven, jih praktično ne moreš spregledati, tudi če bi jih hotel. Ne grem pa sama v podrobne analize. Da, pogledam in naslednji dan je naslednji dan volilne kampanje. Korakam iz dneva v dan do 23. oktobra.

"Boljši sem v zunanji politiki in bolje razumem notranjo politiko." Tako o primerjavi z vami pravi glavni konkurent na levi. Pa jo res?

Morda ljudje premalo poznajo in vedo, kaj sem delala na mednarodnem parketu. Kot informacijska pooblaščenka sem bila s strani kolegov imenovana najprej za podpredsednico, potem pa še za predsednico nadzornega odbora za Europol. Brez funkcije v tem nadzornem odboru je bilo enostavno zastopati stališča Slovenije. Ko postaneš podpredsednica in kasneje predsednica, je pa treba že vklopiti diplomatske veščine, se pogajati in pogovarjati predvsem takrat z največjimi državami članicami. Precej zahtevne naloge smo imeli. Pogajanja z državami, ki so želele izmenjavo podatkov z Europolom, med drugim tudi z Rusijo. Bila sem ena od glavni pogajalk na predlog takratne komisarke Viviane Reding po razkritjih Edwarda Snowdna. Sem skupaj z delegacijo EK odpotovala v Washington, se tam štiri dni pogajala s predstavniki ameriške varnostne agencije. 15 let sem že strokovnjakinja Sveta EU za temeljne človekove pravice. Morda je tega v medijih res manj, ampak tudi sama mednarodne izkušnje seveda imam.

Brglez potem ni nujno boljši?

Ne bom sodila drugih, vem, kje sem sama dobra.

Pri kandidaturi vas je v začetku odmevno podprl prvi predsednik Milan Kučan. Nato je to podporo razširil še na Vajgla in Brgleza. Češ, da se z vsemi vašimi stališči ne strinja nujno, z njunimi pa da se lahko povsem poistoveti. Kako to razumete? Morda kot tih umik podpore nekdanjega predsednika?

Ne gre za noben umik podpore. Podprla sta me dva nekdanja še živeča predsednika. Oba sta mi dala tudi podpis podpore. Predsednik Kučan je to storil tudi potem, ko je to povedal za gospoda Vajgla in gospoda Brgleza. Seveda si v marsičem delimo iste vrednote. Mu nič ne zamerim, da je povedal, da se z mano v kakšni stvari ne strinja, tudi jaz se s kakšno njegovo izjavo ne strinjam. Podpore vseh sem vesela. Ampak ne samo obeh nekdanjih predsednikov. Predvsem so mi ljube podpore akademikov. Dr. Draga Petrovca, dr. Alenke Šelih, herojev in herojinj današnjega časa iz humanitarnih organizicij – Anita Ogulin, Nina Kozorog, Biserka Meden Marolt, nenazadnje moj nekdanji kolega in prijatelj Slavko Bobovnik. Veliko se seveda izpostavlja oba nekdanja predsednika, ampak vseh 15, ki so mi dali podporo, mi je enako ljubih. Nataša Barbara Gračner, Milena Zupančič pa Boštjan Nachbar. Deliva si športno stran ter zavzemanje za sindikalne pravice. Tudi sama sem bila sindikalistka na RTV.

Torej potem to ni tihi umik naklonjenosti prvega predsednika?

Ne, zagotovo ne. Sem ponosna in vesela, da me oba nekdanja predsednika vidita kot dostojno naslednico.

Če vas primerjamo še z nasprotnim političnim polom; v čem bi bili vi drugačna predsednica od Anžeta Logarja?

Malce sva se v vodstvu izmenjevala, odvisno od ankete. Zagovarjam povsem drugačne vrednote. Tu sva si različna. Ideološko, čeprav ideologij sama ne maram ravno najbolj, sva si verjetno povsem na nasprotnih bregovih. Predvsem je pa ena pomembna razlika med mano in njim – jaz sem edina povsem nestrankarska kandidatka, nimam strankarskega nahrbtnika. Ne bom imela nadpredsednika, če postanem predsednica, ki bi mi lahko govoril, kako in kaj.

Torej bi ga on imel? Janeza Janšo?

Mislim, da tu ni dvoma. Njegov predsednik je Janez Janša.

Zakaj ste se med pavzo na nedavnem soočenju na naši televiziji tako razjezili na protikandidata Brgleza pri vprašanjih premoženja?

Jaz sem samo človek. Krivice in neresnice prizadenejo tudi mene. Sem pa tudi človek, ki takoj raje pove v obraz. Nikoli v življenju nisem nikomur zasadila noža v hrbet. Naj vas pomirim. Po oddaji sva si z gospodom Brglezom segla v roke, večkrat sva se srečala, tudi danes. Ni nobene zamere med nama.

Ste res "odvisni od tranzicijskega kapitala", kot je na kongresu SD grmel Milan Brglez?

Veste, kaj je moj tranzicijski kapital. Postavila sem na noge informacijskega pooblaščenca. 10 let mojega dela, 10 let boj za človekove pravice, ko sem delala v imenu ljudi in za ljudi. 10 let dela, ko sem videla, kako lahko država grobo zlorabi pravice posameznikov. In nikoli nisem bila tiho. To je moj tranzicijski in moralni kapital. Zaradi tega sem tudi šla v ta predvolilni boj in kampanjo, ker iskreno verjamem, da lahko, ne samo kot ženska, ampak tudi kot pravnica in nekdo, ki se 25 let ukvarja s temeljnimi človekovimi pravicami, marsikaj naredim. Sama sem svoje podjetje ustanovila iz ničesar. Izhajam iz revne družine. Vse, kar sem naredila v svojem življenju, so moje roke, moja glava, moja pamet. Mi je pa žal, da marsikdo v Sloveniji ne razume, kako zelo težko je to. Prekleto strah me je bilo, ko sem ustanovila svoje podjetje osem let nazaj. Zelo, zelo strah. Nisem vedela, ali mi bo uspelo ali ne. Tudi danes vem, kako zelo moram biti previdna in kako zelo težko je zaslužiti na trgu denar za plače zaposlenih. Skratka, to je moj tranzicijski kapital. Moja pamet, glava in minulo delo.

V imenu transparentnosti ste že ob najavi kandidature razkrili, da imate 30 tisoč evrov prihrankov, 243 tisoč evrov naložb, avto Mercedes, motor Kawasaki, 145 delnic Krke, večji del hiše v Radomljah in da ste lastnica treh podjetij. Glavna je seveda vaša odvetniška pisarna, kjer si izplačate plačo okoli 2000 evrov bruto na mesec, kot izhaja iz dohodninske odločbe za leto 2021. Kako človek zgradi takšno premoženje s takšno plačo?

Vsak posameznik, ki je kdaj ustanovil podjetje, ve, da so začetki težki. Od prvega dneva naprej sem želela uspešnost svojega podjetja z mojo partnerico vezati na uspešnost. Izplačujem si plačo, s katero lahko preživim. Ni minimalna, ni visoka. Vse, kar podjetje ustvari, pa seveda potem prelije v dividende. Izplačujem si dobiček, tudi moji partnerici si ga. In ko je podjetje uspešno, sem seveda vesela, da si lahko izplačam dobiček. Takrat plačam davek na dobiček, plačam davek na izplačilo in vse davke v Sloveniji plačujem redno in vestno. Naj povem še to. V naši odvetniški pisarni moje sodelavke vedno dobijo maksimalno visok regres in zadnjih nekaj let vedno dobijo tudi 13. plačo. Ne maksimiram poslovanja zgolj in izključno za dobiček, ampak svojim sodelavcem, skupaj s partnerico, nudiva maksimalno tisto, kar zaposleni lahko dobijo.

Del vašega dohodka, navajate, pride še iz dobička družbe, iz katerega si izplačate dividende. To pa je manj obdavčeno, kot če bi si izplačali višjo plačo. To je videti kot definicija izogibanja plačevanja davkov in predvsem prispevkov ...

Nikakor. Naj še enkrat ponovim, uspešnost svojega podjetja vežem tudi na svojo plačo. Plača je nizka, sorazmerno nizka. Da, lahko bi si izplačevala višjo. Če bi si izplačevala visoko, bi rekli, da imam visoko. Ne vem, kaj je za vas prav. Ne izplačujem si minimalne, niti blazno visoke. Nekje na sredini sem. Zgolj in če je podjetje uspešno, si lahko izplačam dividende. In da, dividende so velik del prihodka. Ni zdaj to ne vem kaj, približno med 80 in 120 tisoč letno. Najprej plačaš seveda davek na dobiček, potem se plača davek na izplačilo dividende. Ne smemo pozabiti še ene stvari – naše podjetje je zavezano za DDV. Tudi državi ga plačujemo precej, ker opravljamo storitveno dejavnost. Ni pa odveč povedati, da vsi v gospodarstvu pokrivamo pokojninsko luknjo. Mislim, da sem pred kratkim prebrala podatek, da približno milijarda evrov letno manjka v pokojninski blagajni. Vse to gre seveda iz proračuna, torej iz davkov, ki jih primarno plačujemo slovenska podjetja.

Lani je imela vaša odvetniška pisarna 610.000 evrov celotnih prihodkov, dobička pa 91 tisoč evrov. Izplačilo letne plače 24.355 evrov bruto pa pri tem pomeni, da ste lani plačali 3180 evrov dohodnine (5328 evrov prispevkov). Ena vaših političnih parol na predvolilnih plakatih je Pravična. Ali je to pravično?

Ste pogledali, koliko plačam davka od dobička?

Govorimo o prispevkih ...

Poglejte, še enkrat poudarjam. Ne izplačujem si minimalne plače, daleč od tega. Potem mi pa vi povejte, kakšno plačo bi si morala izplačati, da bi bili vi zadovoljni?

Jaz samo sprašujem, ne trdim, kaj je prav in kaj je narobe.

Jaz pa samo trdim, da s tem ni nič narobe. Vezana je na poslovanje podjetja, vse davke in davščine plačujem redno. Naše podjetje ni nikoli zamudilo s plačilom davka. Niti en dan. Vestno takoj plačam ves davek na dobiček, čez leto akontacijo, na koncu še razliko, če smo dobro poslovali. Pri izplačilu dividend šele, ko in če si jih izplačam, tam plačam tudi davek na dividendo.

To je vse res. Davki stojijo, jaz pa ves čas govorim o prispevkih. Recimo lani sem jaz plačal več prispevkov in dohodnine od vas, pa lahko takšno premoženje samo sanjam. Ali je to odgovorno, kot tudi piše na vaših plakatih?

Ne vem, kako naj vam pojasnim, da vam bom jasno. Zagotovo sem plačala več davka kot vi. Ker ga plačam od dobička podjetja in od dividende. Če boste želeli, lahko natančen izračun potegnem ven iz računovodskega sistema in vam številke tudi podam. Na pamet iz glave seveda ne vem, ne plačujem malo davka.

Govorimo o prispevkih, ne o davkih ...

Prispevki so vrsta davkov. Iz davkov se potem financira luknja v zdravstveni blagajni, luknja v pokojninski blagajni. Prispevke se pa vedno plača na bruto plače in iz tega imamo še davek na plače.

Zakaj si potem ne izplačate cele plače iz podjetja? Zakaj del plače izplačati kot redni prihodek in del kot dividendo. Zakaj, če to potem ni davčna optimizacija?

Kaj pa je cela plača?

Tisto plačo, ki jo imate vi. Se pravi 24.355 evrov bruto.

A vas prav razumem? Torej bi morala cel dobiček iz podjetja preliti v plačo, da bi bili vi zadovoljni?

Kako poslujete na firmi, je seveda vaša zadeva. Ampak zanima me logika izplačevanja dela na plačo in dela na dividendo.

Uspešnost podjetja je odvisna. Kaj pa, če podjetje ne bi bilo uspešno? Takrat pa jaz ne bi imela nič od dobička in nič izplačanih dividend. Da, dobro smo delali in veliko. Uspešni smo. Verjetno ste že kdaj slišali, da se uspešnost nagrajevanja menedžerjev veže na uspešnost podjetja. To je moj poslovni model.

Razkrili ste tudi premoženje vašega moža, a se pri tem tudi nekoliko zapletli - ima namreč krovno podjetje v Nemčiji, ne v Sloveniji. Ali je prav, da imajo slovenski podjetniki, ki posredno poslujejo tudi doma, sedež svojih firm potem v tujini? 

Sploh ne vem, kaj naj vam odgovorim. Ali veste, koliko slovenskih podjetji ima sedež v tujini? Aleš ni nobena izjema. Sicer pa v vse v zvezi poslovanjem Aleševih podjetij jaz nisem dnevno vpletena, podrobnosti ne poznam. Zato vam na to težko odgovorim. Ampak vaše vprašanje me pa je presenetilo. Aleš ni ne prvi ne zadnji, ki ima podjetje v tujini. Zakaj govorite, da je to narobe?

Nisem trdil, da je to narobe. Letijo pa očitki na račun tega in seveda v imenu teh ljudi zastavljam vprašanje ...

Ampak jaz tega očitka res ne razumem.

Logika očitka gre tako: seveda ni nič narobe, če podjetnik posluje po svojih optimumih. Drugo pa je, da bi gospod Aleš Musar v tem primeru postal prvi gospod. Tu pa se potem vprašaš, ali nekako človek, ki dela za državo, tudi posluje in plača vse davke v Sloveniji?

Aleš plača vse davke v Sloveniji. Samo na tri vprašanja sem vam odgovorila. Ta tri vprašanja so: ali plačuje davke v Sloveniji, ali je družbeno odgovoren in ali posluje zakonito. In vsi trije odgovori so: da.

Vi pravite torej, da plačevanje plače v kombinaciji z izplačevanjem dela nagrade preko dividend ni davčna optimizacija in izogibanje plačevanja prispevkov, ampak poslovni model?

Povsem legitimno se mi zdi, da lastniki ali direktorji vežejo svojo plačo in nagrado na uspeh gospodarske družbe. To delam od prvega dne, ko sem pred osmimi leta skupaj s kolegico ustanovila podjetje.

Ste prav zaradi vseh teh vprašanj in očitkov zamenjali svojega moža na čelu vašega volilnega štaba?

Ne. Veste, na začetku, ko smo se doma pogovarjali o tem, ali naj se podam v predvolilno kampanjo, je bila to primarno družinska odločitev in Aleš in Maks sta mi obljubila, da mi bosta pomagala postaviti infrastrukturo. Za menoj od vsega začetka ni bilo nobene stranke ali strankarske infrastrukture. Z Alešem sva se prvi dan dogovorila, da bo pomagal pri vzpostavitvi organizacije. Ko se bo začela uradna predvolilna kampanja, sem mu pa sama rekla, da bo takrat čas za profesionalce. In na dan uradne predvolilne kampanje sem to odločitev tudi sporočila javnosti.

Še ene stvari bi se rad pri tem dotaknil. Kritiki vam ob tem očitajo tudi, da ste bili nekaj časa zaposleni v Aktivi Group pidovskega tranzicijskega tajkuna Darka Horvata. Slabšalno vas tako označujejo za kaviar levičarko. Pa ste res?

Nikakor ne. Sem liberalka, zagovarjam liberalne oz. libertarne pravice. To so vladavina prava, človekove pravice. Kar se tiče Aktive Group, pa tam nisem zdržala dolgo. Po letu in pol sem to gospodarsko družbo zapustila in šla v svoje, povsem pravne vode. Na Vrhovno sodišče, kjer sem postala tudi prva pooblaščena oseba za dostop do informacij javnega značaja. Tam sem vzpostavila spletne strani. Prvič v zgodovini slovenska sodstva za vseh 65 sodišč. To so teme, ki so mi blizu, in teme, v katerih sem doma in ki jih rada študiram in delam.

Kako pa gre potem v ta kontekst služba pri Darku Horvatu?

Po porodniški, ko sem zaključila novinarsko kariero, me je takrat gospod Horvat povabil, ker je iskal predstavnika za stike z javnostmi. Mislila sem si, da je to pač lahko nek izziv ali spoznavanje novih polj in načinov razmišljanja, dela. Ampak, kot rečeno, ta svet ni bil zame.

Pa niste nič pomislili, za koga v tem primeru delate?

Takrat je bilo to vse skupaj na začetku. Ko so se te stvari začele pojavljati v medijih, takrat ne mene ne Aleša v Aktivi Group že davno ni bilo več. Na začetku so bile zgodbe polne nekega entuziazma, začele so se ustanavljati družbe za upravljanje itn. Kasneje pa ne vem več, kaj se je dogajalo. Po letu in pol sem iz Aktive Group odšla.

Večkrat so vas vabili v politiko, pa ste doslej vedno zavračali. Kaj je bilo tokrat drugače, bodisi v okolju, ki ga zaznavate, bodisi pri vas osebno, da ste se odločili za vstop v politiko in kandidaturo? Vas je kdo spodbujal ali gre tokrat, za razliko od nagovarjanja v preteklosti, za čisto vašo idejo?

Na koncu je vedno vsak posameznik tisti, ki mora sprejeti odločitev. Nedvomno ni bila lahka. Me je pa veliko veliko ljudi nagovarjalo, naj kandidiram. Dvoje ali troje volitev nazaj so me vedno vabili v vlado, ampak izvršilna veja oblasti nikoli ni bila moja intimna izbira. Na funkciji predsednice republike se pa zdi, da vendarle lahko uporabim znanje, ki sem si ga nabrala v svojih 54 letih. Sem na vrhuncu neke intelektualne moči in glavni razlog je bil, da sem prepričana, da se da tu še mnogo narediti. 

Radi poudarite, da ste svoj prvi zaslužek ustvarili v proizvodnji. Da se spominjate krvavih žuljev, torej verjetno niste pozabili, kakšna je povprečna delavka, denimo v trgovini, ali pa čistilka v šoli. Toda po drugi strani ste kot odvetnica zastopali korporacijo Lidl in jim pomagali zatreti sindikalno organiziranje. Zapomnile so si vas tudi čistilke Šolskega centra Velenje, ko so jih skušali "outsourcati". Ali govorite eno in delate drugo? 

Nikoli in nikdar. Odvetniški poklic je ustavna kategorija. Vsak ima pravico do odvetnika, ki mora s svojim strokovnim znanjem svoji stranki pomagati. 80 odstotkov strank v naši odvetniški pisarni je fizičnih oseb. Glavnina našega dela je na področju delovnega prava. In moram vas tudi tukaj popraviti. Za Lidl smo delali zgolj eno in edino stvar. Sama sem specialistka za medijsko pravo. Tu sem bila na strani Lidla v eni medijski zadevi, ko je sindikalna zaupnica širila določene neresnice. Takrat smo poslali klasično odvetniško pismo, v katerem smo jo na te napake tudi opozorili. Za Lidl nisem bila v nobenih tožbah, ne v delovnopravnih, še najmanj pa jih ni delala naša odvetniška pisarna. Mi je žal, da mnogi ne razumejo poslanstva odvetniškega poklica. Vsak se ima pravico braniti in dobiti maksimalno kakovostno odvetniško storitev. 

Toda tudi odvetnik si lahko izbira svoje stranke ...

Lahko. Naša odvetniška pisarna že ima ta privilegij. Marsikatero stranko smo že odklonili. Takrat, ko pa mi vidimo, da se je nekomu zgodila krivica, ki se jo da z našim pravnim znanjem popraviti in nanjo opozoriti, pa seveda stranko vzamemo.

Borci za delavske pravice vam očitajo grožnje oziroma ustrahovalne dopise, preprečevanje delavskega organiziranja in nerazumevanje sindikalizma v družbi. Ste torej ena tistih političark, ki bodo delavcem in srednjemu razredu odvzemala glas?

Seveda ne. Tudi sama sem bila sindikalistka. Delala sem v sindikatu na RTV Slovenija. Verjemite mi, da sindikalno delo zelo dobro poznam. Tudi sindikalisti pa niso brez napak. Naloga odvetnika je, da na tiste napake, kršitve in neresnice, ki se širijo, opozori. Upam, da mi daste prav, da vsak lahko na napako opozori. Tudi delodajalec. 

Številni ljudje, ki so se izpostavili v času, ko ste vi najavili kampanjo, zelo podobno opisujejo vaše odvetniško delovanje. Seveda je ustavna kategorija, ampak oglasila se je recimo esejistka in literarna kritičarka v Delu Mojca Pišek, ki je zapisala, da vas vedno nekako najde na strani močnejšega in premožnejšega. Redko na tisti drugi strani. 

Ne drži. 

Elena Pečarič, aktivistka za pravice hendikepiranih, pravi, da se zgrožena sprašuje, od kdaj se vi ukvarjate s težavami ljudi? Kirurg in borec proti korupciji v zdravstvu Erik Brecelj pa vas celo poziva, da se umaknete iz predsedniške tekme. Zakaj se je toliko javno uglednih ljudi obregnilo ob vaše odvetniško udejstvovanje?

Naša odvetniška pisarna je dobra in prepoznavna. In v javnosti so zgolj medijsko odmevni primeri. Glavnina primerov, s katerimi se naša pisarna ukvarja, nikoli ne zagleda medijske luči. Največ primerov ravno na področju delovnega prava pa delamo, ko delodajalci grobo kršijo pravice delavcev. In verjemite mi, z vso svojo dušo in bitjo se postavim na stran delavca in se borim za delavske pravice. Kar se tiče gospoda Erika Breclja, Elene Pečarič ... Erik Brecelj je odličen zdravnik. Je pa enkrat v eni svoji izjavi šel res zelo predaleč. Rekel je, da če bom jaz izvoljena za predsednico, da je treba to funkcijo kar ukiniti. Mi je žal, da ne pozna ustroja demokracije, zdi pa se, da je osebno vzel to pismo. Začel je o njem govoriti po dveh letih in pol, odkar smo ga poslali. Gospa Elena Pečarič je veliko sodelovala z informacijskih pooblaščencem. Velikokrat smo ji pomagali, da je prišla do informacij, ki jih je želela. Kdaj pa seveda tudi dobila zavrnilno odločbo. Kot informacijska pooblaščenka sem zvesto in vedno sledila zakonu. Tu ni stranpoti. In če je potrebno dostop do javnih informacij zavrniti, mi je čisto vseeno, ali je na drugi strani Kralj Matjaž, Elena Pečarič ali, ne vem, Robert Golob. Tam so pravila enaka. Temeljna človekova pravica dostopa do javnih informacij obstaja, ima pa svoje meje. In te meje je vedno zarisoval in jih vedno bo informacijski pooblaščenec. Seveda tudi kdaj kakšen, ki želi določene informacije, z odločitvijo ni bil zadovoljen. 

Razčistimo še zgodbo z Rdečim križem. Takoj, ko ste postali predsednica, ste izdali fiktiven račun za storitev, ki je ni bilo. Za 778 evrov. Tudi tu je bila država oškodovana za dohodnino in socialne prispevke. Ta nenamerni zaplet je po poizvedovanju Reporterja trenutno v predkazenskem postopku Policije. Kako boste reagirali, če organi pregona tu ugotovijo, da ste kršili zakon? 

Tu ne gre za nikakršno kaznivo dejanja. Ni ne hude malomarnosti ne naklepa. Izstavila sem račun za vodenje Rdečega križa v znesku, ki mi je pripadal. Kasneje sva se z računovodjo pogovarjala, da to ni najbolj primeren način, in jaz sem tisti račun stornirala, denar vrnila in potem je šlo po ustaljeni poti, kakršno so imeli prej pri izplačilih.

Ampak spet se pogovarjamo o podobnih zadevah, kot smo se prej pri izplačilu plače. Spet je šlo na račun državnih prispevkov. Seveda ste uredili in zadevo popravili. Je pa šlo na račun države ...

Ne. Če bi si jaz ta denar želela iz podjetja izplačati kot avtorski honorar, bi seveda plačala vse davke. Tako pa sem, kot za vse, kar sem delala v življenju, izstavila račun iz podjetja, ki gre ali v mojo plačo ali v dobiček. In ko bi jaz dobila izplačilo iz podjetja, bi plačala vse davke. Tu ne gre za noben obhod davčne zakonodaje.

Ste pa pri tem delno priznali napako in jo popravili ...

Želja Rdečega križa je bila takšna in sem rekla, v redu, tako kot boste rekli, tako bom naredila.

Če gremo k osnovnemu vprašanju. Policija vodi predkazenski postopek. Če se izkaže, da je šlo kaj narobe, kakšna bo vaša reakcija?

Verjemite mi, vem, da tu ni bilo niti enega znaka kaznivega dejanja.

Septembra ste obiskali Gimnazijo Brežice, kjer ste se srečali z ravnateljem in tudi z dijaki, čeprav Zakon o volilni kampanji prepoveduje izvajanje takšnih aktivnosti v šolah. To sicer še ni bil čas volilne kampanje. Fotografije ste objavili na svojem uradnem Facebook profilu. Povedali ste sicer, da se takrat volilna kampanja še ni začela in da to ni bil predvolilni shod oz nagovor. Pa vendar ste potem fotografije izbrisali. Zakaj?

Najprej, zakonodaja veleva, da v javnih zavodih ne smeš imeti predvolilnih shodov. In da, pravilno ste ugotovili, takrat se predvolilna kampanja še ni niti začela. Bila sem v fazi zbiranja podpisov. Bila sem v gimnaziji Brežice, ko mi je ravnatelj želel pokazati neko lepo fresko, ki so jo odkrili v eni dvorani, in z veseljem sem si jo ogledala. Ko smo šli po hodniku proti izhodu, je bil en razred odprt, od koder so mi pomahali. Pokukala sem v razred in to je bilo vse.

Po kakšni logiki ste bili pravzaprav tam?

Bila sem v Brežicah na obisku v muzeju. Ko smo zbirali podpise, smo se velikokrat oglasili v kakšnih podjetjih, muzejih, kulturnih institucijah ... Z veseljem so nas predsedniške kandidate povsod sprejeli. Tudi župani. In vsi so nam želeli pokazati, kaj so dobrega v svojem kraju naredili. Bila sem v okrog 52 občinah. 

Ampak zakaj potem izbris fotografij s Facebooka, če je vse v redu?

Vseeno se mi je zdelo v redu, da izbrišem, da ne bo izpadlo provokativno. Za kršitev pa dejansko res ni šlo.

Gospa Pirc Musar, premaknimo se še na predsednikove pristojnosti. V nasprotju s sedanjim predsednikom Borutom Pahorjem podpirate, da država določi in uporablja predsedniško rezidenco. Razložite, zakaj bi davkoplačevalci to plačevali?

Nisem rekla, da je to potrebno storiti. Sem pa vedno, ko so me vprašali, kaj si mislim o predsedniški rezidenci, povedala svoje mnenje. Najprej, jaz je ne potrebujem. Imam dovolj veliko, ne potrebujem rezidence.

Tudi tule je kar lepo ...

Da (smeh). Zdi pa se, da gre tu vendarle za nek zunanji videz države. Kolikor mi je znano, ni evropske države, ki rezidence predsednika ali predsednice ne bi imela. Nenazadnje, poglejte, vsak slovenski veleposlanik ima svojo rezidenco. Gre za nek zunanji videz. Bi bilo pa pametno narediti izračun, koliko bi stalo, če bi rezidenco predsednik imel, in koliko stane, če rezidence nima. Verjamem, da so stroški varovanja predsednika ali predsednice precej visoki tudi zaradi tega, ker rezidence ni. Tukaj je res potrebno pogledati, kaj je tisto, kar je najbolj ekonomično. Javna sredstva so tista, ki bodo prva v vrsti za vsakega javnega funkcionarja. In to je vse.

Podpirate tudi ideje širitve pristojnosti predsednika republike. Golobova koalicija predlaga postavljanje sodnikov na predlog Sodnega sveta. Kaj pa denimo imenovanje ustavnih sodnikov, vlaganje zahtev za presojo ustavnosti in predsedniški veto na posamezne zakone? Ste tudi za?

Večkrat sem že povedala, da kot pravnica zelo zaskrbljeno spremljam politiziranje sodniških funkcij. Zmerjanje sodnega sistema s krivosodjem, lepljenje nalepk sodnikom je politizacija, ki si je sodni sistem ne zasluži. Da bi to politizacijo umaknili iz dnevnega reda političnih strank, se zdi edina prava možnost, da na predlog Sodnega sveta sodnike imenuje tudi predsednik. Tu sem za. Moj razmislek je šel – pa ne samo moj – še v eno smer. In sicer, ali bi bilo modro, da predsednik oz. predsednica imenuje tudi ustavne sodnike. Danes je tako, da jih predsednik predlaga v imenovanje v DZ. In tudi pri imenovanju ustavnih sodnikov se je vse prevečkrat pokazalo, kako zelo so spolitizirali ta imenovanja. In prevečkrat se je na koncu izkazalo, da se je v DZ v imenovanje pošiljalo izvoljive sodnike, ne pa tiste najbolj strokovne. Sama sem zagovornik ustavnih pravic in pri izboru ustavnih sodnikov, če bom predsednica, bo moje edino in glavno vodilo, ali kandidat za ustavnega sodnika verjame v slovensko ustavo, spoštuje temeljne človekove pravice, predvsem pa, ali je strokovnjak na določenem ustavnopravnem področju. Na področju ustave in človekovih pravic ni prostora za ideologije. In v DZ ne bom predlagala izvoljivih kandidatov, ampak strokovne kandidatke in kandidate.

Kaj pa predsedniški veto na posamezne zakone?

Gre za zanimiv korektiv parlamentarne demokracije. Prevečkrat se zgodi, da je predsednik ali predsednica države zgolj nek poštar. V DZ se zakon sprejme, potem ga pa predsednik mora podpisati, čeprav ve, da je protiustaven. V prvi fazi bi morda prej zagovarjala, da ima možnost vložitve zahteve za oceno ustavnosti in s tem ustavnemu sodišču predlagati, da določen zakon razveljavi oz. predlaga zadržanje neustavnega zakona. Če bi se začeli pogovarjati o vetu predsednika, je pa zraven v paketu potrebno razmišljati tudi o morebitni ukinitvi državnega sveta. Tega pa nikakor ne bi smeli storiti brez neke širše družbene javne in politične razprave. 

Mimogrede, ali Milan Brglez – po izobrazbi družboslovec in pravnik - ne pozna predsedniških pristojnosti? V enem od soočenju je govoril o predsednikovem vlaganju ustavnih presoj kot že mogoči praksi ...

Bila sem malce presenečena, da tega ni vedel. Mu ne gre zameriti. Po osnovni izobrazbi vendarle ni pravnik. Na naslednjih soočenjih je že vedel, kakšne so v tem delu pristojnosti predsednika.

Sedaj pa hipotetično, volitve dobi Anže Logar, za katerega pravite, da ni neodvisni kandidat, in za katerim stoji stranka SDS. Ali bi še podpirali ideje širitve predsedniških pristojnosti?

Seveda. Saj je legitimnost predsednika neposredna izvoljenost. To je tisto, kar predsedniku daje nek mandat. Vsak, ki bo zasedel mesto predsednika republike, se mora zavedati te velike odgovornosti, ki so mu jo volivci dali.

Po čem si boste zapomnili Boruta Pahorja? Kaj je njegova najpomembnejša politična zapuščina?

Tako kot vsi predsedniki pred njim je naredil ogromno dobrega. Njegovo zavzemanje za narodne manjšine, pripravljenost poslušati ljudi, je nekaj, kar mora imeti vsak predsednik v sebi. Sem bila pa večkrat kritična do njegovega dela v segmentu, ko se v ključnih trenutkih, v najhujših zdrsih demokracije, ni oglašal in je bil tiho. To je pa praktično moj edini očitek glede njegovega predsedovanja. 

Predsednik države je tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Kaj bi zagovarjali; ali naj bo služenje vojaškega roka znova obvezno? Je bilo naborništvo dobra rešitev?

Tudi to je precej kompleksno vprašanje. Zavedati se moramo, da zaradi tega, ker smo članica Nata, in kot predsednica se absolutno strinjam in podpiram to, da Slovenija ostane članica Nata. Nenazadnje, kolektivna obramba je nekaj, kar je izjemnega pomena za naš geografski prostor. Ena od zavez je tudi ta, da moramo do leta 2030 povečati število vojakov iz sedanjih sedem tisoč na deset tisoč. Tri tisoč novih vojakov ni tako majhna številka. Seveda gredo razprave lahko v različno smer. Danes se poskuša s pogodbeno sestavo, s prostovoljnim služenjem vojaškega roka. To so mehki principi, ki bi jih tudi jaz zagovarjala kot predsednica. Obvezno služenje vojaškega roka pa po mojem mnenju spet zahteva neko širšo razpravo. V tem trenutku bi prej rekla ne kot da.

Kot mama torej ne bi pošiljali svojega sina v vojsko?

Oh, kot mama bi bila vesela, če bi šel Maks za nekaj časa v vojsko in prevzel nekaj te vojaške discipline.

Kaj pa naprej na fronto, če bi bilo treba?

Vsaka mama bi svojega sina težko poslala na fronto. Ne znam si predstavljati, kako se počutijo ukrajinske matere, nenazadnje, kako se počutijo ruske matere v tej vojni. Zaradi tega tudi sama nisem navdušena nad tem, da bi Ukrajina hitro postala članica Nata. Namreč, ko postaneš član zveze Nato, pomeni, da si del kolektivne obrambe. Nato je namenjen temu, da državam članicam v trenutkih kriz, tudi vojn, pomaga. Nobena mama pa ni vesela, ko gre sin v vojno. Nobena. Niti oče.

Proti koncu gremo. Rada bi postavila še par vprašanj, ki bi pokazala tudi vaše vrednote, vezane na aktualne teme. Če začnemo pri družinskem zakoniku. Očitno nas čaka referendum. Aleš Primc je vložil 30.000 podpisov za tak referendum. Je ta po vašem mnenju dopusten?

To je kar kompleksno pravno vprašanje. Glede na to, da je Ustavno sodišče že povedalo, da je družinski zakonik v tem delu, kjer ne omogoča porok in posvojitev istospolnim parom pod enakimi pogoji, neustaven. Naloga DZ je bila, da to neustavnost odpravi. Napotki Ustavnega sodišča so bili kristalno jasni. Gre za kršitev načela enakosti. Gre za kršitev načela nediskriminacije. To so temeljne človekove pravice, ki so srčika Evrope in evropskih vrednot. Resnično upam, da bomo v Sloveniji sprejeli to, da so ti ljudje enakopravni, del nas in da so v naši družbi. In da morajo imeti povsem enake pravice. Te sem pripravljena vedno in večno zagovarjati.

Je prav, da večina odloča o manjšini pri tej temi?

To se seveda lahko vprašamo. Legitimna pravica je, da se o teh temah razpravlja, tudi, da gre nekdo zbirati podpise za referendum. Na nas je, da prepričamo tiste, če referendum seveda bo, ki ne razmišljajo v duhu človekovih pravic in demokratičnih vrednot sodobnih demokracij. 

Ali je Aleš Primc demagog ali borec za otroke in družine? 

Aleš Primc nikakor ni borec za otrokove pravice. Aleš Primc je ideološko indoktriniran. Morda pri posvojitvah lahko omenim eno stvar. Prevečkrat on in njegovi somišljeniki govorijo, da morajo otroci imeti mamo in očeta. Pozabljamo, da pri posvojitvah ne govorimo o pravicah očeta in matere ali očeta in očeta ali matere in matere. Ampak govorimo o pravici otroka, da živi v ljubečem družinskem okolju. Posvojitev je v Sloveniji zelo malo. Zelo malo otrok, k sreči, ostane brez staršev. Iz tega delati nacionalni razkol se meni zdi najmanj nedostojno.

Ali bi za politične funkcionarje moral veljati pogoj nekaznovanosti?

Da.

Pravica bolnika do evtanazije – za ali proti? 

Tukaj se moramo pogovoriti o dveh stvareh. Novi zakon govori tudi o pomoči posamezniku pri prostovoljnem dokončanju življenja in evtanaziji. Prvo je nekaj, kar mi je blizu in zagotovo podpiram. Po vzoru Švice. Poznam tudi nekaj ljudi, ki so iz Slovenije odšli v Švico in ta, verjetno ne lahek korak storili. Razlika med prostovoljnim končanjem svojega življenja in evtanazijo je pa kar velika. Ko se ti sam odločiš, tudi postopek, nad katerim bi bdel predsednik ali predsednica, tudi po našem zakonu, je tak, da mora posameznik res sam storiti ta korak. Torej, ali popiti neko tekočino, vzeti tableto. Pri evtanaziji gre pa za popolno nemoč tistega, ki na koncu svojega življenja ni več pri sebi, se ne zaveda samega sebe, vegetira, če želite. Tu bo pa potrebno prisluhniti zdravniški stroki in se pogovoriti, kdaj, če sploh, in pod kakšnimi pogoji, bi se evtanazija vključila v slovenski pravni red.

Ali Boksarske rokavice Urške Klakočar Zupančič za dober namen sodijo v veliko razpravno dvorano DZ?

Ne. Je pa ideja čisto zanimiva. Vem, da so hoteli storiti dobro, ampak izbira prostora je bila pa neprimerna. Če bi to storili pred državnim zborom ali pa v ringu, v telovadnici gospoda Zavca, bi bila zgodba verjetno čisto drugačna. 

Precej aktivni ste tudi na Twitterju. Boste ta trend nadaljevali v primeru izvolitve oz. ali bo Instagram predsednika nasledila Twitter predsednica?

Ne. Že v času volilne kampanje sem na Twitterju zelo malo. Sporočam svoja sporočila, vrednote. Ne bom ukinila družbenih omrežij. Zato, ker se mi vseeno zdi, da so zelo dober kanal za ozaveščanje in širjenje novic o delu. Nikakor pa ne bom Instagram ali Twitter predsednica.

Zadnja športna prireditev, ki ste se je udeležili?

Bilo jih je kar nekaj. Nogometna tekma med Slovenijo in Norveško, kjer je Slovenija zmagala.

Ste si ogledali film Top Gun 2?

Ne še. Je na moji čakalni listi. Verjetno me sprašujete zato, ker sem povedala, da sem Top Gun 1 gledala 14-krat.

Najljubše vojaško letalo?

Tomcat, seveda (F-14).

Kdaj ste bili zadnjič pri sveti maši? 

Lansko leto, za božič.

Kdaj na partizanski slovesnosti?

Pred 14 dnevi sem bila pri veteranih vojne za Slovenijo v Tuhinju. Na partizanski slovesnosti pa ob praznovanju obletnice sežiga vasi na Viču v Ljubljani, pred dvema mesecema.

Maribor ali Olimpija?

Oh, Olimpija. Ni vprašanje. Sem otrok Olimpije. Igrala sem rokomet za ŽRK Olimpija. In v vseh športih zato navijam za Olimpijo.