Svoboda medijev in novinarjev je ključna za demokratičen politični proces. Da so razmere za novinarstvo v Sloveniji slabe, je letos pokazal tudi indeks svobode medijev po svetu, ki je Slovenijo uvrstil na 54. mesto, kar je najslabša uvrstitev, odkar organizacija Novinarji brez meja pripravlja indeks. Od lanskega leta je slovenska svoboda medijev zdrsnila za 18 mest in se uvrstila v kategorijo "problematičnih" držav.
Glavni vzrok nazadovanja medijske svobode v Sloveniji so pritiski politike, je tedaj za RTV Slovenija pojasnil Pavol Szalai, vodja oddelka za Evropsko unijo in Balkan pri organizaciji Novinarji brez meja. Pri vseh petih političnih dejavnikih se je Slovenija uvrstila niže kot pri večini drugih. "To se je kazalo v verbalnih napadih predstavnikov vlade na novinarje, s premierjem Janšo na čelu. Vlada ni prikrivala, da želi prevzeti nadzor nad javnimi mediji s financiranjem in imenovanjem nadzornih teles."
Slovenija se je najslabše odrezala v ekonomskem kontekstu. "Tu lahko omenimo ustavitev financiranja STA-ja, netransparentno in nepravično deljenje državnih sredstev za oglaševanje in medije ter premajhen nadzor nad lastniki medijev, zaradi česar lahko lastniki zasebnih medijev pritiskajo na novinarje. V Sloveniji so še druge težave, denimo tožbe SLAPP, ki so se zelo razširile. V prvem leti vlade Janeza Janše smo spremljali fizične napade in ustrahovanja novinarjev na protestih, ki so jih izzvali njegovi verbalni napadi," je še dejal.
Poudaril je, da so javni mediji merilo kakovostnega novinarstva, zato morajo biti neodvisni od oblasti. Ne gre namreč za državne medije, ampak za medije z javnim poslanstvom. Opozoril je, da je zelo pomembno, da nova vlada po prevzemu oblasti izvede sistemske ukrepe za večjo neodvisnost javnih medijev in uredi financiranje medijev na splošno.
Kot so tedaj zapisali v Društvu novinarjev Slovenije, tradicionalni mediji vedno težje financirajo vsebine, ki niso le vaba za klike. "Politika je novinarje hotela zvesti na politične propagandiste, tiste, ki niso hoteli sodelovati, pa je na vse načine diskreditirala. V takšnem okolju ni prijetno biti novinar."
V lokalnih medijih pritiski oglaševalcev in lokalne politike
Pri lokalnih medijih večina težav izvira iz pomanjkanja finančnih in drugih virov ter političnih pritiskov, ki so jim izpostavljeni. "Velika težava, ki jo opažamo v slovenskem lokalnem medijskem okolju, je naraščajoča koncentracija medijskega lastništva, kar odpira dodatna vprašanja pluralnosti lokalnih medijev," so opozorili avtorji raziskave Lokalni mediji za boljšo družbo, mednarodnega projekta štirih novinarskih organizacij iz Hrvaške, Srbije, Slovenije ter Bosne in Hercegovine.
Namen projekta je bil graditi zaupanje v lokalne medije in okrepiti njihov položaj, sodelujoči pa so ga izvajali od januarja do marca ob podpori britanskega veleposlaništva v Zagrebu. K sodelovanju pri projektu so novinarske organizacije povabile raziskovalke medijskih vsebin ter urednike in urednice lokalnih medijev, ki so jih izbrali za vsebinsko analizo. Vzorec je sestavljalo pet lokalnih medijev iz različnih regij vsake izmed štirih držav, skupaj 20 medijev. V Sloveniji so izbrali Dolenjski list, Gorenjski glas, Lokalec.si, Novi tednik in Primorske novice. Vsi povabljeni uredniki so privolili v poglobljen intervju, ki je bil drugi sestavni del analize. Analizo slovenskega lokalnega medijskega okolja, vključno z intervjuji, je opravila asistentka na Mirovnem inštitutu Tjaša Turnšek.
Ugotovitve analize kažejo, da je glavni namen in cilj lokalnih medijev zagotavljanje relevantnih informacij v lokalnem okolju, glavni izzivi teh medijev pa so zmanjševanje števila bralcev in prodaje tiskanih različic. Poleg tega bi mediji lahko več poročali o bolj raznolikih temah, pomembnih za lokalno skupnost. Pozitivne smernice so opazili pri avtorstvu člankov, saj je imelo 40 odstotkov člankov izvirno avtorstvo, 20 odstotkov jih je prevzetih iz Slovenske tiskovne agencije. So pa kritično ovrednotili odstotek senzacionalističnih naslovov in takih, ki so vaba za klike; v analizi so jih namreč zaznali 27 odstotkov. Čeprav so uredniki kot zelo pomembne ocenili teme demokracije in/ali človekovih pravic, so mediji te teme obravnavali v zgolj petih odstotkih analiziranih člankov, ugotavlja analiza. Podatki razkrivajo tudi visok odstotek člankov, ki obravnavajo črno kroniko in kriminal, in pomanjkanje virov informacij. Velika težava, kot že omenjeno, je naraščajoča koncentracija medijskega lastništva.
Kot je Turnškova pojasnila za 24ur.com, so vsi mediji, ki so jih vključili v raziskavo, v zasebni lasti. Trije od njih so preko lastništva povezanih podjetij del medijske skupine Media24 (Dolenjski list, Novi tednik, Primorske novice), Gorenjski glas je v lasti sedanjih in nekdanjih zaposlenih, zlasti novinarjev časnika, kar ocenjujejo kot primer dobre prakse na tem področju.
V sklopu raziskave so ugotovili, da se pritisk največkrat izvaja na dveh ravneh – od oglaševalcev, ki so običajno lokalna ali regionalna podjetja, in od lokalne politike. "Ker je obstoj lokalnih medijev v precejšnji meri odvisen od oglaševalskega denarja, se pritisk izvaja od podjetij, ki oglašujejo v mediju, preko marketinških služb medijev na novinarke in novinarje. To v praksi pomeni, da prihaja do konflikta med marketinškimi službami in novinarji, kako in na kakšen način (ne)kritično poročati o problematiki, ki posredno ali neposredno zadeva oglaševalca. Zgodba, ki bi jo novinar morebiti želel predstaviti, lahko torej vpliva na priliv oglaševalskega denarja in se zanjo iz prej omenjenih razlogov ne odloči ali pa vzpostavi notranje mehanizme samocenzure. Vpliv lokalne oblasti oz. politike se prav tako izvaja preko oglaševanja ali individualni ravni, v smislu konkretnega zgražanja nad novinarskimi prispevki, kar pri določenih novinarjih vpliva na način poročanja v prihodnje. Lokalni vpliv politike se izvaja tudi s pomočjo kapitala in poskusa vstopa v samo lastništvo medijev," je pojasnila.
Občinska glasila: milijoni evrov javnega denarja za promocijo županov
Poleg javnih in zasebnih medijev v Sloveniji obstaja še alternativni medijski prostor, ki ga financirajo slovenske občine. Te so po podatkih računskega sodišča leta 2014 skupaj namenile več kot šest milijonov evrov za izdajanje občinskih glasil in za financiranje programskih vsebin v lokalnih medijih. Konec leta 2015 je občinska glasila izdajalo 159 od 212 občin – torej dobre tri četrtine vseh občin, je poročal portal Pod črto.
V letu 2019 so naredili raziskavo o občinskih glasilih, ki jih določeni župani uporabljajo za politično propagando. Analizirali so delovanje občinskih glasil v Kopru, Ljubljani in Celju med lokalnimi volitvami 2018. Ugotovili so, da je za občinska glasila značilno, da poleg promocije župana ostalim kandidatom ne dajo (enakih) možnosti artikulacije programskih točk, ne odpirajo kritičnih vprašanj, večkrat manjka tudi jasno razločevanje med naročenimi (plačanimi), propagandnimi in uredniškimi vsebinami, kritizirajo ali celo žalijo lokalne novinarje (dopisnike) in mestno opozicijo.
Izbrane tri mestne občine so za občinska glasila po podatkih omenjenega portala porabile najmanj milijon evrov javnega denarja, pri čemer niso mogli oceniti stroškov dela zaposlenih na občini, ki sodelujejo pri pripravi glasil. Analiza je pokazala tudi, da javni denar pogosto ni bil porabljen v javnem interesu, pač pa so občine medijske dejavnosti velikokrat opravljale netransparentno, nesmotrno ali pa so občinski denar porabile za (samo)promocijo županov.
Težava politične propagande lokalnih oblastnikov preko občinskih glasil, še zlasti v obdobju volilnih kampanj, je po besedah Lenarta Kučića, avtorja raziskave, dejstvo, da ima občinsko glasilo zagotovljen dostop do vseh poštnih nabiralnikov v občini in s tem potencialnih volivcev, kar za druge medije ne velja. Ta glasila se financirajo iz javnega (občinskega) denarja in lahko pomenijo nelojalno konkurenco drugim lokalnim medijem, saj jih občina bralcem ponudi brezplačno. "Hkrati so občinska glasila v več slovenskih občinah najpomembnejši ali celo edini vir informacij o dogajanju v občini, saj so lokalni in nacionalni mediji zaradi poslovnih težav zmanjšali mrežo lokalih dopisnikov. To pomeni, da imajo občinska glasila potencialno velik vpliv na obveščenost občanov in njihove volilne odločitve. Nad njihovim poročanjem pa imajo največ vpliva župani, ki imajo izrazito priviligiran dostop do občinskega glasila, kjer lahko nagovorijo volivce, se pohvalijo s preteklimi dosežki in obljubijo nove projekte, če bodo izvoljeni. Drugi županski kandidati te možnosti nimajo, saj ne morejo enakovredno nastopati v občinskem glasilu. Prav tako ne morejo financirati svoje medijske kampanje iz občinskega proračuna, kar je pogosta praksa županov," je zapisal.
Tudi v Društvu novinarjev Slovenije opažajo oz. poročajo o pritožbah urednikov, opozicije ali nevladnih organizacij, da v občinskih glasilih ne dobijo svojega prostora. "Da ko na primer objavijo kritično pismo, ga objavijo že skupaj z odgovorom župana. Župani imajo torej večji vpliv in dostop, predvsem do člankov, še preden so le ti javno objavljeni," izpostavlja Turnškova.
Kučić je opozoril, da je slovenska podružnica Transparency International že v poročilu o lokalnih volitvah 2014 pokazala, da so župani skoraj popolnoma enake strategije uporabljali že v tedanji volilni kampanji in tudi takrat sta izstopala Koper in Ljubljana. "To pomeni, da so bili vsi nadzorniki in zakonodajalec dobro seznanjeni z možnostjo načrtne ugrabitve občinskih glasil za propagandne namene. Vendar se niso odzvali na opozorila ali poskrbeli, da se zlorabe občinskih glasil ne bi ponovile na naslednjih (torej lanskih) lokalnih volitvah."
To, da nihče ne odgovarja za zlorabe občinskih glasil, je zelo jasno sporočilo županom, da smejo občinska in javno financirana glasila tudi v prihodnjih kampanjah uporabljati kot propagandno orodje – ter z njimi zniževati zaupanje v temeljne demokratične procese in spodkopavati legitimnost volitev, je še dodal Kučić.
Sankcije za neposlušnost: premestitve, odstavitve, zagovori in cenzura
Da so pritiski politike na poročanje vedno obstajali in da verjame, da se ti pred volitvami še povečajo, je po besedah Turnškove v intervjuju izpostavila tudi ena od urednic analiziranih medijev v raziskavi Lokalni mediji za boljšo družbo. Dodala je, da je to vedno bilo tako in da po njenem mnenju to ni največja ovira. Večji pritisk na delo medijev predstavljajo preživetje tiskanih medijev danes, tranzicija v digitalne medije, pritiski lokalne politike v medij tudi s pomočjo kapitala in poskusi vstopanja v lastništvo.
Interes lastnikov se po besedah Turnškove lahko odraža na več nivojih. "Če je lastnik tesno povezan z določeno politično opcijo, se to lahko odraža v pristranskem poročanju, neenakomerni zastopanosti političnih stališč, zmanjšana je raznolikost vsebin, kar ogroža načelo demokratičnosti medijskega delovanja. Na interes lastnikov vpliva tudi oglaševanje in z njim povezani prihodki. Na primer, če je večji oglaševalec v lokalnem mediju lokalno podjetje ali tudi občina, se o njih ne poroča kritično, oz. se urednikom in novinarjev vnaprej sugerira, na kakšen način naj poročajo."
Kaj pa se z novinarji zgodi v primeru neposlušnosti? V sklopu raziskovalnega projekta POPBACK – Populist Backlash, Democratic Backsliding, and the Crisis of the Rule of Law in the European Union, pri katerem sodeluje Mirovni inštitut, so v letošnjem letu izvedli 20 intervjujev z novinarkami in novinarji. Intervjuvanci so med drugim poročali o premestitvah na področja drugih tematik ali na druga delovna mesta, o dodelitvi določenih tem drugim, bolj "poslušnim" novinarjem, odstavitvi z uredniških pozicij, zagovorih pri urednikih ali lastnikih in cenzuri.
Smernice in priporočila za reševanje težav
Reševanje teh težav zahteva bodisi sistemske spremembe bodisi razvoj medijskih politik ali modelov javnega financiranja lokalnih medijev ob ohranjanju medijske avtonomije, so sklenili v raziskavi Lokalni mediji za boljšo družbo. V ta namen so izdelali nekaj priporočil:
- lokalni mediji bi lahko razvili strategije za uporabo družbenih medijev ali drugih inovativnih rešitev za povezovanje z občinstvom,
- lokalni mediji bi lahko iskali in razvijali alternativne modele financiranja,
- strokovna novinarska združenja bi morala vložiti več v promocijo svojega delovanja v lokalnih medijih,
- lokalnim medijev bi koristilo tesnejše sodelovanje, mreženje in izmenjava izkušenj s kolegi iz širše regije,
- lokalni mediji in novinarska združenja bi se morala zavzemati za transparentne modele financiranja,
- vzpostaviti bi bilo treba redno spremljanje lokalnega medijskega trga, v tem kontekstu pa spodbujati sodelovanje regulativnih teles, strokovnih združenj, lokalnih medijev in/ali akademskih institucij.
Turnškova je sicer kot primer dobre prakse izpostavila lokalni/regionalni časopis Gorenjski glas, kjer so občinam ponudili sodelovanje pri izdajanju občinskega glasila: pripravo programske zasnove, skrb za vsebino, oblikovanje tisk in distribucijo. Ohranili so del uredniške avtonomije in poskrbeli za nekaj varovalk, kot je, da o delovanju občine in sejah občinskega sveta poročajo njihovi dopisniki, ki niso osebno vpleteni v lokalno dogajanje.
