Kim Kardashian je ustanovila knjižni klub!

Člani kluba so bili še manekenka Chrissy Teigen, pa Kourtney Kardsahian, Kim pa je v klub povabila še svojo lasno stilistko oziroma frizerko.

Izbrala je tudi prvo knjigo, avtorice Beatty J. Eadie, o njenih izkušnjah s smrtjo.

Potem je bilo kakšno leto vse tiho, pred tedni pa sporočilo, da je kluba konec in da nekako ni zaživel ... ker, kot je sporočila Kim, smo zanj preleni.

Ni ravno pošteno primerjati naših politikov s Kim Kardashian, ampak včasih res dobiš občutek, da je edini stik s kulturo, ki ga imajo, ko vsako leto namrgodenih obrazov sedijo v prvih vrstah Cankarjevega doma in so prisiljeni poslušati ritualno ribanje Vinka Möderndorferja, zabeljeno z obvezno dozo doline šentflorjanske.

Tudi ni pošteno vseh metati v en koš. Niso vsi enaki in nimajo vse stranke enakih programov ali pogledov, rešitev in predlogov.

Katero stranko bi torej volili, če bi vas zanimala kultura ali pa se z njo ukvarjate in od nje živite?

Najhitrejši odgovor na to bi lahko bil, CDU, stranko Angele Merkel.

Nemška vlada namreč namerava v kulturo (in medije) precej investirati, predlog pristojne ministrice Monike Gruetters je težak 353 milijonov evrov in bi pomenil okoli 23-odstotno povečanje sredstev.

Kultura je ... kultura je oplemenitenje človeka, kot je oglaševal Radio Študent, tudi če je bila morda to "zafrkancija", pa cilji nemške kulturne ministrice, mimogrede na tem položaju je od leta 2013 in od takrat je povečala sredstva za skoraj 40 odstokov, po smislu in pomenu niso nič dosti drugačni. Verjame v vrednote kulture, ki so po njenem temelj odprte demokratične družbe.

Kaj pa o tem menijo največje slovenske stranke, ki se bodo na volitvah potegovale za mesta v državnem zboru?

Nekaj misli iz pogovora, ki so ga aprila objavili na radiu Ars. Povzemamo izjave: 

Samo Bevk, SD: Kultura je ključna, v središču javnega interesa. Cilj je ustaviti padanje javnih sredstev, vrniti na raven, ko je bil delež za kulturo najvišji, to je bilo sicer krizno leto 2009, denarja je bilo takrat okoli 210 milijonov evrov.

Drago Matić, SMC: Kultura, jezik, sta bistvena, da država obstaja, kulturna dediščina in živa kultura nas kot narod legitimizirata.

Ljudmila Novak, NSi: Poudari jezik, dediščino in ker je tudi sama aktivna v ljubiteljski kulturi, izpostavi tudi to, poleg tega vpelje še Slovence in enotni kulturni prostor, se pravi Slovence, ki živijo v tujini, in še, meni, da je podeželje nosilec avtentične kulture.

Anton Peršak, DeSUS: Kultura je ključna za izvajanje identitete skupnosti in posameznika, družbotvorna, povezovalna, je pogovor skupnosti s samim seboj, je legitimizacija navzen, lahko kot blagovna znamka.

Tomaž Simetinger, LMŠ: Po eni strani je kultura državotvorna, po drugi inovativna, je lahko ključ za vprašanja prihodnosti.

Violeta Tomič, Levica: Z lastnimi izkušnjami iz javnih zavodov in samozaposlenosti opozori tudi na dvojnost pri prekarcih, tudi tam so nekateri  delodajalci, drugi delojemalci. Zavzela bi se tudi, da bi prekarcem v kulturi bolniško plačali, ko bi bili bolni več kot 4 dni, ne pa 30 dni, kot velja zdaj.

Vasko Simoniti, SDS: Kultura človeka temeljno določa, je temelj nacionalne zavesti, konkretno predlaga ustanovitev nekakšne zadruge, ki bi povezovala samozaposlene, ki bi tako lažje, kot eno telo nastopali navzen.

Pa nas kultura v resnici sploh briga? Sodeč po nekaterih podatkih (vir SURS), presenetljivo ali pa ne, nas kar precej.

Podatki so za leto 2016, takrat je v Sloveniji izšlo kar 5319 knjig in brošur, od tega 1808 leposlovnih, in še bolj pohvalno, kar 995 je bilo izvirnih slovenskih del. Knjižnice po Sloveniji imajo okoli 470 tisoč članov, ki v knjižnicah opravijo okoli 10 milijonov obiskov. 24 tisoč prireditev, ki so jih pripravila gledališča, opere, kulturni domovi in drugi ponudniki in producenti je obiskalo več ko 4 milijone ljudi, muzeji in galerije pa so imeli 2,8 milijona obiskovalcev. Nastalo je tudi spoštljivih 22 celovečernih filmov. In če se je delež denarja, ki ga država v celoti nameni kulturi od leta 2009, ko je znašal okoli 480 milijonov znižal na okoli 390 milijonov, se je povečal delež denarja, ki ga je kulturi namenil posameznik, v povprečju vsak 172 evrov. Ob tem je treba vedeti tudi to, da kultura še zdaleč ni področje, kjer bi se samo trošilo, nasprotno, kultura s svojimi različnimi produkti prinaša kar lepo dodano vrednost. 

Znotraj vseh teh številk je seveda ogromno odtenkov. Delež denarja, ki gre za javne zavode, ki jih je v Sloveniji veliko, če primerjamo z drugimi državami, je visok, v primerjavi z deležem, namenjenim neinstitucionalnim, kjer pa denar tudi pogosto razdelijo tako, da povzroča veliko nezadovoljstva. 

Samo primer, Slovenija ima dve operno baletni hiši, torej eno na milijon prebivalcev, Italija ima recimo eno na 4.8 milijona prebivalcev.

To že povzroča spore in trenja tudi med samimi ustvarjalci.

Novega kulturnega ministra čaka veliko dela, če bo seveda svoje ministrovanje vzel resno. Zgledov iz tujine je kar nekaj. Od tega, da v nekaterih državah namenijo delež denarja od vsake javne investicije za umetniške projekte. Ali pa kulturni evro. Ta je sicer v državnem zboru, predlagala ga je stranka SMC, že dobil podporo, proti je bila le SDS, zagotovil pa naj bi več kot 120 dodatnih milijonov v prihodnjem finančnem obdobju. Bo to ostalo tudi pod novo vlado? Bo novi minister morda razmislil o uspešnem modelu, ki ga poznajo v nekaterih državah, o regionalnih kulturnih centrih, gledaliških, koreografskih, ki bi med drugim omogočili večjo pretočnost predstav tudi repertoarnih gledališč.

Predlogov, zamisli, pobud in zahtev je kar nekaj, ključno povsod pa je, da je za njih potreben denar. Ne na način deli in vladaj, da se bodo zanj cufali vladni in nevladni, ampak v celoti več denarja.  Zato pa je mogoče koristno pogledati tudi malo širše, naprimer koliko (in komu) bo namenila stranka, katere kulturna stališča navzven sicer predstavlja človek, ki ima konkretne, dobre predloge, po drugi strani pa stranka govori o izrojeni umetnosti, ali pa izraža podporo neonacistom, ko napadejo igralce med predstavo. Predstavljajmo si za trenutek, da bi kaj takega sporočali iz stranke, ki smo jo v tem primeru postavili za zgled, nemške CDU.

Torej, če se bomo odločali za svoje kandidate na podlagi njihovega zavzemanja za kulturo in kulturnike (tudi to se lahko zgodi), je seveda dobro poznati njihove programske deklarativne zaveze, ne bo pa odveč če pri tem, kot pri vseh pomembnih vprašanjih, pobrskamo še malo globlje.