Kandidati o 'versko slepi državi' in prepletanju religije s politiko

Ozemlje današnje Slovenije leži na stičišču mnogih narodov, a prevladujoča religija, ki je tudi zaznamovala zgodovino naše države, je katoliška. Kljub temu pa to ni edina veroizpoved prebivalstva, ki biva v Sloveniji. Verska svoboda je ena izmed temeljnih človekovih pravic in ustavno zagotovljena pravica. Obsega pravico do svobodne izbire, spremembe ali neizbire vere, svobodo izražanja in neizražanja verskega prepričanja ter svobodo, da lahko vsakdo, sam ali skupaj z drugimi, zasebno ali javno, izraža svojo vero v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih ali drugače.

Do danes imamo v Sloveniji registriranih tudi 63 cerkva drugih verskih skupnosti, prve so se v skladu s takrat veljavnim zakonom registrirale že leta 1976. Šest jih je bilo medtem na lastno željo izbrisanih iz registra, navaja vladna spletna stran.

Odnos med državo in religijo v svojem 7. členu določa tudi slovenska ustava. Odnos urejajo tri načela: načelo o ločenosti države in verskih skupnosti, načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti ter načelo enakopravnosti verske skupnosti. Kakšen pogled pa imajo na odnos med državo in religijo predsedniški kandidati? Kakšno vlogo je vera igrala v preteklosti, kakšno v sedanjosti in kako bo narekovala prihodnost?

Da se nihče ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja, pa narekuje 41. člen ustave RS. Ta pravi tudi, da imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo ter da mora biti usmerjanje glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno, še narekuje ustava.

O prepletanju religije in politike smo povprašali tudi sedem predsedniških kandidatov. Kakšno je njihovo stališče, kako vidijo odnos med državo in vero ter ali so morda tudi sami verni?

Milan Brglez: danes predsedniški kandidat, nekoč prepričan, da bo duhovnik

"Vam povem anekdoto? Ko sem bil otrok, sem mislil, da bom duhovnik," pogovor o religiji začne predsedniški kandidat Milan Brglez. Danes se sicer verskih obredov udeležuje, če ga nanje povabijo, saj je to izraz spoštovanja do verujočih. Kot primer navede srečanja na Brezjah. Podpira sicer pozitivno laičnost po zgledu Francije.

"Pri kulturnem in političnem nastanku našega naroda je imela vera izjemen vpliv. Trubar, Dalmatin, Bohorič, Janez Svetokriški, Vodnik, Klekl, svečeniki sv. Pavla, čedermaci ... To je le nekaj primerov ljudi, ki so pripomogli k nastanku naše države," izpostavlja, kakšen pomen je religija odigrala v preteklosti Slovenije.

Vendar pa v Sloveniji ne prebivajo le kristjani in ateisti, temveč tudi osebe drugih veroizpovedi. "Ustava je tu jasna: pravica do izražanja verske pripadnosti pa sveta," pravi in navede 7. člen ustave, ki govori o verskih skupnosti v odnosu do države. Prav tako navede 41. člen, ki narekuje, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. 

"Vemo, da ima religija pomembno vlogo pri politiki in da velja tudi obratno. Razlog? Obe sta družbeni dejavnosti in človeka ne morete iztrgati iz družbe," še pravi Brglez.

Anže Logar: Tu diskriminacije ne more biti, verniki vseh verskih skupnosti so enakopravni državljani in državljanke

Kandidat iz vrst SDS Anže Logar pravi, da zelo spoštuje katoliško vero in praznuje njene praznike. "Religija predstavlja enega najglobljih in najmočnejših vzgibov v človeku. Zato so religije oz. verske skupnosti pomemben del civilne družbe," izpostavlja in dodaja, da reden dialog z verskimi skupnostmi v svojih temeljnih dokumentih spodbuja tudi Evropska unija, "ki se zaveda mesta in vloge verskih skupnosti pri krepitvi socialne kohezije, pa tudi na primer pri integraciji priseljencev".

"Krščanstvo je v temelju zaznamovalo našo narodno istovetnost, bilo je bistvenega pomena za ohranitev jezika in za nacionalno formacijo, tudi za našo evropskost in odprtost v svet. Krščanske verske skupnosti imajo pri nas posebno odgovornost za krepitev nacionalne in evropske identitete ter evropskega načina življenja," še pove in doda, da so skupaj z vsemi ostalimi verskimi skupnostmi pomembne pri oblikovanju etične družbe in sistema vrednot za boljše življenje.

Poudarja, da pri odnosu države do cerkve ne gre le za eno cerkev, temveč za več cerkva oz. verskih skupnosti. "Te so, kot vemo, ločene od države in ta ločitev je pomembna pridobitev evropske civilizacije in koncepta liberalne demokracije. Vendar pri tem ne gre le za to, da verske skupnosti ne morejo nadvladati države, temveč tudi oziroma predvsem mora država spoštovati avtonomijo in svobodo verskih skupnosti ter versko svobodo državljanov," poudarja. "Zelo pomembno je, da ločitev razumemo v takšnem pozitivnem smislu, ne pa v smislu omejevanja verskih skupnosti ali njihovega izločevanja iz javnosti," pravi.

Poleg katoliške in evangeličanske cerkve, ki sta pri nas tradicionalno prisotni, imamo še nekaj manjših krščanskih cerkva, pravoslavno in muslimansko skupnost, majhno judovsko skupnost in še nekaj drugih verskih skupnosti, našteje Logar. "V vseh vidim predvsem izreden potencial za etično ravnanje, za etično senzibiliziranje družbe, pa tudi za humanitarno dejavnost. Vse so povabljene, da so dejavni del družbe, tu diskriminacije ne more biti. Verniki vseh verskih skupnosti so enakopravni državljani in državljanke. S tega stališča je pomembno, da so tudi naši muslimanski sodržavljani v demokratični in samostojni Sloveniji dobili svoj sakralni prostor," je jasen.

Kot poudarja, je država ločena od verskih skupnosti in kot taka versko nevtralna. Državljani in državljanke so enakopravni ne glede na vero ali nevero, prav tako pa so med seboj enakopravne tudi verske skupnosti. "V smislu države državljanov pa je država seveda versko slepa," dodaja.

"Videnje politike je v različnih religijah različno. Koncept ločitve cerkva od države je značilen za evropski, to se pravi krščanski kulturni prostor oziroma še prav posebej za tradicionalno katoliške države, saj ima v nekaterih protestantskih in pravoslavnih državah krščanstvo vsaj nominalno še vedno vlogo državne religije," pojasnjuje. A sodobna politika se mora zavedati izredne moči, ki jo ima religija, "torej osebne in družbene motivacije, prispevka k socialni koheziji, krepitvi identitete". Sodobna država zato živi v dialogu z verskimi skupnostmi in z njimi sodeluje pri skupnem dobrem za dobro vseh, še poudarja.

Janez Cigler Kralj: Zdi se, da nič ni sveto in zato je vse prav

Da je predsedniški kandidat iz vrst krščanskih demokratov Janez Cigler Kralj kristjan, seveda ni presenečenje. V teh vrednotah se trudi tudi živeti. "Iz vere velikokrat črpam moč in navdih za svoje delo. Zato se tudi lažje soočam s številnimi izzivi, ki jih pri mojem delu v politiki ni malo," pravi.

"Včasih se zdi, da smo kot družba izgubili kompas, ne vemo, kaj je prav in kaj ni. Pretirani individualizem razgrajuje našo skupnost," pojasnjuje njegov pogled na religijo. "Vse, kar je novega, sprejemamo brez kritične distance in zanemarjamo izročila naših prednikov, kolektivno znanje, preizkušeno s stoterimi krizami, vojnami in epidemijami. Zdi se, da nič ni sveto in zato je vse prav," dodaja. Po njegovem mnenju ljudje v svojem življenju potrebujejo neko sidrišče, upanje in gotovost. "Vera nam pri tem nedvomno lahko pomaga."

Pove, da je slovenska Cerkev v preteklosti odigrala izjemno vlogo v slovenski družbi in jo ima še danes. "Za primer lahko navedemo slovenske duhovnike, predvsem na Primorskem, ki so sodelovali v narodno osvobodilnem boju in sta jim Slovenija ter predvsem Primorska še danes hvaležni. Nadškof Šuštar je imel neprecenljivo vlogo pri priznanju Slovenije in osamosvajanju."

Poudarja tudi današnjo vlogo Cerkve: "Ta prek svojih organizacij, kot so Karitas in ostale, pomaga najranljivejšim, do katerih država ne bo mogla nikoli priti, četudi se še tako trudi." Omeni tako odvisnike kot tudi finančno šibkejše, ki jim ta verska ustanova pomaga na različne načine. "Cerkev v družbi opravlja zelo pomembno vlogo socialnega korektorja. Tudi s papeževanjem Papeža Frančiška Cerkev išče neko bolj duhovno poslanstvo. Tu vidim zelo pomembno vlogo Cerkve, saj smo ljudje nenazadnje telo, duh in duša, zato moramo skupaj skrbeti za primerno duhovno vzdušje," pravi.

Da ceni vlogo te ustanove v naši družbi tako v zgodovini kot tudi v današnjem času, pravi. Kot kristjanu se mu zdi pomembno, da odkrito spregovorimo tudi o morebitnih zlorabah v cerkvi: "Vsa takšna dejanja moramo preiskati, procesirati in do njih zavzeti ničelno toleranco."

Vendar pa je svobodo verovanja in njene omejitve treba spoštovati, dodaja. Večina ljudi namreč išče svoj smisel in mnogi so ga našli v veri. "Versko prepričanje je osebna odločitev posameznikov, ki so pripadniki cerkve ali verske skupnosti. Država mora zagotavljati svobodo verovanja in prepričanja na podlagi ustave in zakonov. Naloga države je podpiranje in omogočanje svobodnega delovanja verskih skupnosti. Cerkve in priznane verske skupnosti imajo pravico do delovanja v javnosti, vendar se od njih tudi pričakuje, da bodo spoštovale sekularizacijo države," pravi.

Sam zagovarja mirno sobivanje vseh verskih skupnosti. Vsak človek mora namreč imeti možnost v polnosti izražati svoja verska čustva. Vendar pa ob tem izpostavlja, da so zahodne vrednote in način življenja pred veliki izzivi. "Različne ekstremistične ideologije, bodisi verske ali pa posvetne, želijo vrednote, ki smo jih Evropejci razvijali stoletja, uničiti in poteptati. Ne spoštujejo temeljev mednarodnega prava, ne spoštujejo temeljnih človekovih pravic in zanikajo pravico do obstoja celim narodom ali verskim skupinam. Ko nekdo napada svobodo in demokracijo ali ko gre za verski ekstremizem, se mora zahodna družba na to odzvati," je prepričan.

Tudi sam zagovarja ločitev cerkve od države: "Vsak posameznik mora imeti možnost, da svoja prepričanja in vrednote javno izrazi in jih živi." Ob tem dodaja še, da se z "izjemno nasilnim prodiranjem nekaterih ideologij LGBT, 'woke', progresivizmom in drugimi, ki včasih mejijo že na religijo in so izjemno nestrpne do vseh", ne strinja. Meni namreč, da želijo slednje spremeniti naš sistem vrednot in družbo ter da prodirajo v kurikulume šol in vrtcev. "Do teh ideologij imam odklonilno stališče," pravi.

Miha Kordiš: Zagovarjam sekularnost in nevtralnost države glede verskih zadev

Za nekatere morda nekoliko presenetljivo, toda tudi predsedniški kandidat iz vrst Levice Miha Kordiš je vzgojen v krščanski religiji. "Imam birmo, a sem ateist," pojasni. "V osnovi je moje stališče do odnosa religije in politike takšno, razsvetljensko."

Ob tem pravi, da kot filozof precej dobro pozna tako različne religijske sisteme kot tudi politične in družbene učinke religij v zgodovini ter pojasnjuje, da so bile v evropski zgodovini glede razmerja politike in religije tri prelomne točke. "V četrtem stoletju, ko je Rimska država prevzela krščanstvo, ki je postopoma postalo ekskluzivna religija evropskih držav. V 16. stoletju, ko je prelom Martina Luthra končal ekskluzivno vlogo rimske katoliške cerkve kot državne religije. In v času razsvetljenstva, ko se je oblikovala ideja, da je pogoj za politično emancipacijo emancipacija države in politike od religije," našteje.

"Skrbi to, da verski fundamentalizem vse bolj stopa v ospredje kot sodoben pojav. Roman Deklina zgodba Margaret Atwood je napisan kot distopija, a skrajno zatiranje pravic žensk v imenu vere marsikje postaja politični program osrednjih političnih strank," o vlogi religije pravi Kordiš. Izpostavlja na primer primer ZDA, kjer "so verski fundamentalisti dosegli odpravo pravice do splava, ki je veljala 50 let". "Temu pronicanju skrajnih pogledov v politiko v imenu religije, kar je, kot rečeno, sodoben pojav, se moramo odločno zoperstaviti," poudarja.

Tudi on jasno izpostavlja, da sta država in cerkev ločeni, "to je brezprizivna osnova". "Sam razumem ločenost države in cerkve na način, kakršen je uveljavljen v francoski ustavni in politični praksi. To pomeni, da morajo biti država in vse njene institucije strogo nevtralne glede verskih zadev, sekularne v vseh svojih praksah. Tudi praksa predsednika republike, kadar ta nastopa v svoji vlogi," doda.

Pa tudi da je svoboda veroizpovedi človekova ustavno varovana pravica. Država tako ne more in ne sme delati nobene razlike pri obravnavi različnih verskih skupnosti, ne glede na njihovo številčnost in izvor, poudarja. "Vse imajo pravico do gradnje svojih verskih objektov pod enakimi pogoji."

Kako veliko vlogo pa ima po njegovem mnenju pri religiji politika in obratno? "V politiki, ki jo zastopam sam, prav nobene. Sem pa v svojem političnem delovanju vedno stal proti vpletanju cerkve v politiko. Tudi na piki desnice sem se znašel zaradi tega," odgovarja.

Nataša Pirc Musar: Krščanski nauk uči delati dobro

Tudi pravnica Nataša Pirc Musar ima vse cerkvene zakramente, a ni verna. Vendar pa spoštuje vse vernike, ne glede na to, katera vera jim je blizu, je jasna.

Strinja se, da nosi religija, pri nas v večini krščanstvo, v svojem bistvu nekaj pomembnih življenjskih navodil oz. usmeritev. "Že v stari zavezi je zapisano, da ne stori drugemu, kar sam sovražiš. Jezusove besede v Lukovem evangeliju gredo še dlje: Kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Krščanski nauk torej uči delati dobro," pravi. Sama verjame, da je na svetu več dobrega kot zlega, da je večina ljudi dobrih. Meni, da lahko kristjani za izboljšanje slovenske družbe največ naredijo že s tem, da se držijo tega čudovitega nauka in delajo dobro na vseh področjih svojega udejstvovanja in družbenega življenja. "Mimogrede, tudi sama uporabljam ravno parafrazo tega stavka, kadar v svojih predavanjih mlade učim, kako se vesti na internetu: Ne naredi česa takšnega drugemu, česar ne bi želel, da kdo drug stori tebi," citira.

Da je vera najprej osebna izbira vsakega posameznika in v tem pogledu zelo intimna odločitev, je jasna. "Zaradi naraščajočega števila ateistov v evropskem prostoru vera sicer izgublja na pomenu. Obisk cerkva in verskih objektov zaporedoma upada že več desetletij, vedno manj ljudi pa se ob popisih opredeljuje za verujoče. Je pa seveda ob tem potrebno opozoriti na dejstvo, da današnjo postmoderno kulturo zaznamuje precejšnja duhovna lakota ali samota, zato je v tem iskanju manjkajočega verjetno, da religija in kultura zelo vplivata na duhovnost in obratno," meni. Kot dodaja, je veliko zanimanje za duhovnost namreč znamenje časa, v katerem moramo biti sposobni ustvarjati medreligiozni in medkulturni dialog ter ustvarjati kulturo sobivanja različnih in spoštovanja vsakogar. Sicer pa da je imela religija v Evropi skozi evropsko zgodovino tudi eno ključnih vlog v razvijanju evropske umetnosti, kulture, filozofije in celo pravne ureditve.

Spoštovati je treba tudi to, da je cerkev po naši ustavi ločena od države. "Pomembno pa je, da je v družbi odprt dialog med vernimi in nevernimi, da se zagotovi potreben pretok izkušenj, informacij, občutkov in se s tem doseže večje razumevanje med različno mislečimi oz. verujočimi. Nikogar ne moremo prisiliti, da bi živel enako kot mi, ampak če nekdo pove svojo zgodbo in ga je drugi slišal in spoštoval njegov pogled na svet, čeprav se z njim ne strinja, je to pomemben korak v družbi," pravi. Pa tudi da bi bilo postavljati eno veroizpoved nad drugo ali obratno na današnji civilizacijski ravni in družbeni odprtosti nedopustno.

Pirc Musarjeva poudarja tudi, da je vedno zagovarjala vse človekove pravice, med katerimi je ena bolj pomembnih tudi svoboda veroizpovedi: "Če bi bila ta ogrožena, bi se brez dvoma in oklevanja postavila zanjo. Verske skupnosti vidim kot glasnike uresničevanja te pravice in bi se z njimi zanesljivo srečevala." Prav tako bi zagovarjala tudi druge, nekonfesionalne dejavnosti, kot so dobrodelnost, skrb za starejše, delo z mladimi ... Tudi te so namreč, kot pravi, pomemben del civilne družbe na številnih področjih.

Da se religija in politika zagotovo velikokrat prepletata, kar potrjujejo tudi zgodovinska dejstva, le da se je njun vpliv v družbi spreminjal, pravi. "Sprva je bila religija dominantna nad politiko in javnim življenjem. Sledila je neke vrste delitev interesnih področij po nenapisanem pravilu 'religiji pripada duša, politiki telo'. Značilnost moderne družbe pa je dominantnost politike nad religijo," pojasnjuje in ob tem dodaja, da je ključno pri tem zavedanje, da sta tako politika kot religija del našega družbenega DNK, da je med njima vedno treba iskati primerno ravnovesje, znotraj katerega bo sobivanje družbeno koristno in produktivno.

Vladimir Prebilič: Pomembno se mi zdi, da se kot družba učimo drug o drugem in drug od drugega

Kočevski župan Vladimir Prebilič sicer ni bil vzgajan v nobeni veri, a kljub temu goji spoštljiv odnos do verujočih. Pravi, da se kot prvi župan Kočevja po več desetletjih redno udeležuje polnočnice in na ta način izkazuje spoštovanje verujočim občankam in občanom. Prav tako se vsako leto na delovnem kosilu sestane tudi z vsemi predstavniki verskih skupnosti (v Kočevju jih imajo štiri), kjer se enakopravno pogovorijo o tem, kaj lahko naredijo za čim boljše sobivanje, dogovorijo pa se tudi o tem, kdaj in katere dogodke vsake od njih bo kot župan obiskal.

"Čeprav podpiram ločenost cerkve od države, pa izključevanje verskih skupnosti iz družbenega življenja ni prava pot. Kot predsednik bi si prizadeval za strpno in spoštljivo sodelovanje z verskimi skupnostmi v Sloveniji," pravi in dodaja, da nas več povezuje, kot ločuje. "Tukaj imam v mislih predvsem temeljne in brezčasne vrednote, kot so mir, sodelovanje, pomoč bližnjemu, razumevanje in sprejemanje, ki naredijo življenje manj konfliktno in polnejše."

Strinja se, da je krščanstvo del slovenske zgodovine in tradicije ter da je kot tako v marsičem prispevalo k izgradnji slovenskega naroda. Za primer navede skrb za razvoj in ohranjanje slovenskega jezika. "Menim, da lahko vsak človek, ki si za to prizadeva, širi pozitivne vrednote, ki so pravzaprav brezčasne v družbi. Želel bi si več povezovanja in iskanja podobnosti, prej kot razlik, tako med pripadniki različnih verstev kot z neverujočimi," dodaja. Velik potencial pri tem vidi v mladih, ki prek številnih prostovoljnih aktivnosti prispevajo k miru in strpnosti ter z dobrimi zgledi skrbijo tudi za preventivo na nekaterih področjih, kot sta na primer zdravo življenje in preprečevanje odvisnosti. Poudarja pa tudi pomen humanitarnega dela, ki ga v okviru številnih humanitarnih organizacij opravijo prostovoljci različnih veroizpovedi.

Prepričan je, da moramo ohraniti ločenost cerkve in države, a da moramo  to narediti z vzajemnim spoštovanjem in sodelovanjem v dobrobit državljank in državljanov. "Ob vzajemnem spoštovanju je možno sobivanje in sodelovanje vseh, kar dokazujem tudi s sodelovanjem z vsemi verskimi skupnostmi na ravni občine, ki jo vodim. Pomembno se mi zdi, da se kot družba učimo drug o drugem in drug od drugega, to je ključ za uspešno sobivanje," pravi. Dodaja, da je versko življenje pomembna civilizacijska vrednota, vsekakor pa da ločevanje Cerkve in države ne pomeni in ne sme pomeniti kakršnega koli omejevanja svobode veroizpovedi in prakticiranja vere tam, kjer je to določeno in ne deluje vsiljivo na druge, ki tega ne počno.

"Verske organizacije so organizirane skladno s svojimi pravili in država v to ne sme posegati. Enako se mi zdi prav, da verske organizacije ne posegajo v državno politiko, tudi v smislu opredeljevanja in nagovarjanja svojih vernikov k določenim političnim izbiram. Menim, da to ni poslanstvo verskih skupnosti in so te oblikovane z drugim namenom." Vendar pa pozdravlja sodelovanje na način povezovanja državljanov in na primer obeleževanja praznikov, "ki so pomembni tako z vidika verujočih kot na drugi strani države".

Sabina Senčar: Religija je v zgodovini združevala, a tudi ločevala ljudi

"Niso mi privzgojili pripadnosti nobeni religiji," pa pravi ginekologinja Sabina Senčar, ki se prav tako ne udejstvuje v verskih ritualih. Izjema pri tem so družinska srečanja ob dela prostih dneh, ki so posledica verskih praznikov. Poudarja, da je religija je intimna odločitev posameznikov, ki jo tudi spoštuje. Spoštovala pa bi tudi praznike, ki jih obhajajo državljani Slovenije.

"Religija je v zgodovini združevala, a tudi ločevala ljudi. Po eni strani je bila v uteho, a je zanetila tudi vojne," pravi in ob tem dodaja, da morajo vse verske skupnosti v Sloveniji živeti v spoštovanju in sožitju. "Ne zagovarjam nikakršne nestrpnosti."

Si pa, kot pove, vsi verniki, ki so državljani Slovenije, zaslužijo prostor, kjer se lahko poklonijo svoji religiji. Podpira tudi izgradnjo mošeje v Ljubljani.

Tudi ona ob tej temi izpostavlja, da sta Cerkev in država ločeni, zagovarja tudi neopredeljenost države glede veroizpovedi. "Menim, da ima religija vpliv na politiko, temu se ne moremo izogniti. Religija v veliki meri oblikuje prepričanja in vedenje državljanov. Čuječ politik pa se mora zavedati tega odločilnega vpliva religije na državljane," še zaključi.