Zvita poteza, ki Kitajski Tajvan prinese brez vojne, ZDA pa naslika kot agresorja

Kitajska vojska bi lahko izolirala Tajvan, ohromila njegovo gospodarstvo in povzročila, da bi demokratični otok podlegel volji vladajoče komunistične partije v Pekingu. In vse to bi se lahko zgodilo, še preden bi vojska izstrelila en sam izstrelek, ocenjuje ugledni think tank Center for Strategic and International Studies (CSIS).

So med tistimi, ki dvomijo, da še obstaja možnost, da se bo Kitajska odpovedala skušnjav, da poseže po Tajvanu. Želja po ponovnem popolnem obvladovanju Tajvana je redno na agendi pomembnih sestankov kitajske partije, odkar je Vladimir Putin prestopil rdečo črto in napadel Ukrajino - česar Kitajska ni obsodila - pa le narašča strah, da se je odprla Pandorina skrinjica, ko je "sprejemljivo" netiti vojne. 

In v tem scenariju ima Kitajska po mnenju analitikov in vojaških strategov na voljo dve možnosti - "klasično invazijo" ali vojaško blokado. 

Toda washingtonski CSIS opozarja, da obstaja tretja pot, ki bi ZDA in zaveznicam možno otežila pomoč Tajvanu - karantena.

Kitajska obalna straža, njena tako imenovana pomorska milica in različne policijske agencije ter agencije za pomorsko varnost bi lahko posegla po taktiki "sive cone" – kar pomeni, da bi izolirali pristanišča in preprečili, da bi življenjsko pomembne zaloge dosegle 23 milijonov ljudi na otoku, pravi nedavno objavljeno poročilo CSIS, ki ga povzema CNN.

Vojska bi v tem scenariju igrala le podporno vlogo, pišejo avtorji Bonny Lin, Brian Hart, Matthew Funaiole, Samantha Lu in Truly Tinsley.

Poročilo ugotavlja, da kitajska obalna straža velja za organ kazenskega pregona. To pa pomeni, da lahko ustavi in regulira ladijski promet v tako imenovani karanteni, ki se razlikuje od blokade. "Karantena je operacija, ki jo vodijo organi kazenskega pregona za nadzor pomorskega ali zračnega prometa na določenem območju, medtem ko je blokada predvsem vojaške narave," piše v poročilu.

Mednarodno pravo blokado obravnava kot vojno dejanje, pravijo strokovnjaki. "Karantena, na drugi strani, pa ni napoved vojne proti Tajvanu," piše v poročilu. In bi ZDA postavila v težak položaj, opozarjajo njegovi avtorji.

Washington mora v skladu z zakonom o odnosih s Tajvanom – otoku v primeru ogroženosti zagotoviti sredstva za samoobrambo in mu priskrbeti orožje. Toda če bi ameriške vojaške ladje ali letala posredovala karanteni, pa bi lahko ZDA obravnavali kot začetnico vojaških sovražnosti.

Na obrambnem vrhu v Singapurju je kitajski obrambni minister opozoril, da bodo tisti, ki podpirajo kakršne koli poteze za neodvisnost Tajvana, "končali v samouničenju."

"Sprejeli bomo odločne ukrepe za zajezitev tajvanske neodvisnosti in poskrbeli, da takšna zarota nikoli ne bo uspela," je in kritiziral "zunanje moteče sile" zaradi prodaje orožja in "nezakonitih uradnih stikov" s Tajvanom.

Da Kitajska stopnjuje svojo agresivnost po menju analitikov kaže tudi incident, ko so se plovila kitajske obalne straže spopadla s čolni filipinske mornarice v Južnokitajskem morju.

Videoposnetki so pokazali, kako pekinške enote grozijo Filipincem s sekiro in rezilom, uradna Manila pa je dejala, da je eden od njenih vojakov izgubil palec v incidentu, ki ga je spodbudila Kitajska.

Stopnjuje pa se tudi ustrahovanje Tajvana, visoko razvitega svobodnega tržnega gospodarstva. 

Kitajska vladajoča komunistična partija trdi, da je otok njen, čeprav ga nikoli ni nadzorovala, in je obljubila, da se bo z njim "ponovno združila", po potrebi tudi s silo.

Poročilo navaja, da ima kitajska obalna straža 150 velikih plovil in 400 manjših. Peking ima ob tem še na stotine plovil v svoji agenciji za pomorsko varnost in pomorski milici ...

Na drugi strani tajvanski obalni straži, ki ima le 10 velikih ladij in približno 160 manjših, primanjkuje sredstev, da bi preprečila karanteno. 

Avtorji CSIS ugotavljajo, da bi lahko bili karantenski ukrepi izjemno učinkoviti in bi gospodarsko zadušili Tajvan, saj nihče ne bi želel tvegati, da kitajske oblasti zasežejo njegovo premoženje, zato bi večina prostovoljno prekinila trgovino in storitve z otokom. 

"Izkazana kitajska pripravljenost, da preišče in zaseže le peščico komercialnih ladij, bi lahko imela ključen  učinek in bi druge odvrnila od podobnih kršitev," navaja poročilo.

Ki gre sicer v svoji oceni še dlje. Menijo, da Kitajski poteze niti ne bi bilo treba poimenovati karantena. Glede na trditve, da je Tajvan kitajsko ozemlje, bi lahko Peking le zahteval vložitev carinskih deklaracij, preden lahko plovila pristanejo na Tajvanu. 

S tem bi imel Peking tudi precej malo dela. Veliko težav bi povzročil že, če bi ciljal na najbolj obremenjeno pristanišče na otoku, Kaohsiung, odgovorno za 57 odstotkov tajvanskega pomorskega uvoza in večino uvoza energije.

Nekateri pa menijo, da bi se lahko takšno početje Pekingu maščevalo. Ocenjujejo, da je vzdrževanje karantene drago,  ogrožanje statusa quo v Tajvanski ožini pa bi lahko ogrozilo zunanjo trgovino Pekinga.

Alessio Patalano, profesor na King's College v Londonu, opozarja na izzive, s katerimi se kitajska komunistična partija že sooča na področju gospodarstva, ki se še vedno trudi okrevati po izolaciji zaradi covida-19, zaradi česar so stopnje rasti strmo padle, težave pa ima tudi zaradi novih trgovinskih omejitev, kot so carine na izvoz električnih vozil.

Tajvan je sicer ključno vozlišče v svetovnih dobavnih verigah in proizvajalec velike večine najnaprednejših polprevodnikov na svetu. Karantena na otoku bi imela gospodarske posledice ne samo doma, ampak globalno.

Čeprav Tajvan krepi odnose z zahodnimi demokracijami, je močno gospodarsko prepleten tudi s Kitajsko. Po podatkih tajvanskega ministrstva za gospodarske zadeve je lani 35 odstotkov izvoza z otoka šlo na kitajsko celino, od tega večinoma integrirana vezja, sončne celice in elektronske komponente.

Uvoz s celine je v istem letu predstavljal petino celotnega uvoza otoka. Po statističnih podatkih tajvanske vlade so med letoma 1991 in 2022 tajvanska podjetja v celino vložila skupno 203 milijarde dolarjev, kar je na Kitajskem ustvarilo milijone delovnih mest.

Karantena pa bi lahko tudi spodbudila tajvansko vlado, da razglasi neodvisnost. V tem primeru bi se Peking znašel pred dilemo ali res začeti vojno, ki jo obljublja v tem primeru. Tako vojna kot karantena po mnenju analitikov ne bi prinesli nič dobrega ne Tajvanu – ne Pekingu.