Medtem ko vzhod države gori, Lvov, največje mesto na zahodu Ukrajine, le 70 kilometrov oddaljeno od meje s Poljsko, velja za zatočišče notranje razseljenih ljudi in sprejemni center za humanitarne delavce, novinarje in diplomate, ki si prizadevajo obrniti tok vojne. Priljubljena turistična destinacija in kulturna prestolnica države s srednjeveškim jedrom, ki je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, je v dveh letih in pol vojne postala simbol odpora – in preživetja. "Želimo biti za zgled drugim mestom, ki jih pretresa vojna, tako doma kot po svetu," pravi župan Lvova Andrij Sadovji, ki verjame, da se bo ta morija enkrat končala. Da bo zmagala Ukrajina. In da zmaga Ukrajine pomeni tudi zmago Slovenije, Evrope in demokracije. Z njim smo se pogovarjali pred dnevi, ko je obiskal Slovenijo.
Lvov je precej oddaljen od bojišč in ni pogosto tarča direktnih napadov, ga je pa ruska invazija na Ukrajino kljub temu spremenila. Kako?
30.000 mojih mož je na bojišču. Lvov pa je postal veliko humanitarno središče. Vsak dan sprejemamo ranjence – tako civiliste z vojnimi travmami kot ranjene ukrajinske vojake – in vsak dan razmišljam o tem, kam naj jih namestim. Imamo mestno bolnišnico z 200.000 kvadratnimi metri in 3000 posteljami. Prav vse so polne. Zato smo se lotili projekta Unbroken (Nezlomljivi, op. a.), v središču katerega je Nacionalni rehabilitacijski center. Ta ranjencem zagotavlja kirurgijo, začasno in trajno protetiko, psihološko, fizično in socialno rehabilitacijo, pa tudi namestitev in reintegracijo. Te možnosti imamo, ker je Lvov varnejši, naše izkušnje pa želimo širiti tudi v druga ukrajinska mesta in mesta po svetu. Smo hitri, kreativni in sprejemamo pametne odločitve.
Že takoj ob začetku invazije se je vaše mesto hitro organiziralo – zaščitili ste dragoceno kulturno dediščino in pomembne stavbe, prebivalci so se angažirali in na ceste postavili barikade, takoj ste vzpostavili medijsko središče, humanitarno skladišče ... Kako pa je zdaj? Kako so se ljudje prilagodili na življenje v vojni?
Če primerjate življenje v Ljubljani in Lvovu, je situacija zelo podobna – ulice so živahne, restavracije so odprte, študenti so na univerzah, proizvodnja teče ... Veliko podjetij z vzhoda je svoje obrate preselilo k nam in vsak dan povečujemo svoj gospodarski potencial. Le od časa do časa zaslišimo sirene. Ruska vojska nas napada z raketami in droni, pred katerimi se skrijemo v zaklonišča.
Ljudje torej vsak dan živijo v strahu pred napadi?
Seveda. To je zelo težko obdobje za nas. Takoj po covidu je nastopila ruska invazija, ki je spremenila moje življenje in življenje mojih someščanov. Vsak dan imamo nov pogreb. Vsak dan položim cvetje v krsto in izrazim sožalje družinam, ki so izgubile svoje ljubljene. Govorim z majhnimi otroki, ki so se morali posloviti od očeta, brata. Zelo je težko.
Vsaka družina torej bije svojo bitko. Kateri pa so trenutno največji izzivi, s katerimi se sooča mesto?
Predvsem z vprašanjem, kako naj pomagamo ukrajinski vojski. V ta namen dajemo denar iz mestnega proračuna – deset odstotkov. Vsak teden kupujemo različno vojaško opremo in jo pošiljamo na fronto. Vsaka družina v mojem mestu je na prvo bojno linijo poslala nekoga, ki ga ima rada. Zaščititi moram te družine. Poleg tega pomagamo notranje razseljenim osebam – 150.000 jih je. Skupaj s prebivalci Lvova to pomeni milijon ljudi.
Kako pa – z vsemi ljudmi, ki prihajajo k vam – rešujete stanovanjsko problematiko?
Po ruski invaziji je šlo skozi Lvov pet milijonov notranje razseljenih oseb. Bili so dnevi, ko jih je bilo po dva milijona na dan, predstavljajte si to! Vse družine v mojem mestu so jih sprejele in jim ponudile zavetje. Moji doma so sprejeli družino iz Zaporožja. Postali smo kot velike družine in še danes jim pomagamo. Moja žena se vsak dan dve ali tri ure ukvarja z njimi. Našla je skupino, ki poje, družijo se, občasno priredijo koncert in se skozi petje vsi, tudi tisti z vzhoda, učijo govoriti ukrajinsko. Notranje razseljene osebe so – enako kot moja mama, oče, brat – ukrajinski ljudje, ki so izgubili vse svoje imetje, morda tudi svojo prihodnost.
Lvov in Donbas ležita na povsem različnih koncih države. Kako je mesto sprejelo notranje razseljene sonarodnjake, med katerimi je tudi veliko rusko govorečih?
Ukrajinci so dobri ljudje. Prebivalci vzhodnega dela na splošno res uporabljajo ruski jezik, a zdaj jih tukaj 99 odstotkov govori ukrajinsko. Trudijo se. To je naš jezik.
Kaj pa asimilacija prišlekov. Nekateri ruski propagandni kanali občasno prikazujejo posnetke ljudi, privezanih na stebre, večinoma gre za Rome in pripadnike drugih narodnosti. So realni? In če so, kako se spopadate s tovrstnim nasiljem?
Vojna prinese veliko težav in vse informacije moramo preveriti. V teh primerih gre za rusko propagando, ki je zelo velik del ruske invazije in pomemben del rusko-ukrajinske vojne. To razumemo, a kljub vsemu verjamemo v našo zmago. Zdaj imamo edinstveno priložnost, da zgradimo neodvisno državo. Za to se ne borimo le zadnji dve leti, ta vojna traja že 300 let. Rusija je bila ves ta čas grožnja Ukrajini in vsem demokratičnim državam. Verjamem, da bomo dosegli premirje – morda čez tri mesece, morda čez eno leto. Ne vem. Vem pa, da moramo biti močnejši. Naša dolžnost je podpirati demokracijo in demokratične vrednote.
Ali kot župan sprejemate kakšne odločitve za izboljšanje varnosti ljudi in kakovosti njihovega življenja?
V mestu se osredotočamo na sedem glavnih stebrov. Podpora ukrajinske vojske. Razvoj. Projekt Unbroken. Spodbujanje kulture in izobraževanja. Inovativnost in gospodarstvo. Sposobna oblast in mednarodno sodelovanje. 100.000 otrok v mojem mestu vsak dan hodi v šolo in ves čas, kljub vojni, se trudimo vzdrževati kakovostno izobraževanje in ohranjati kulturo. Decembra lani, na primer, smo v Lvovu odprli ogromen umetniški center. Nek zasebni investitor je kljub vojni vložil 10 milijonov evrov in staro tovarno preuredil v nov umetniški center. Verjel je v našo zmago. Verjel je v Ukrajino. Zato je naše mesto dober zgled preživetja, odpora. Mislim, da vsa mesta, ki jih pretresajo vojne, potrebujejo takšen zgled.
Župan Lvova ste že četrti mandat. Na eni strani vas hvalijo zaradi visoke gospodarske rasti in modernizacije mesta, a tudi kritizirajo, da denar med vojno trošite za nepomembne stvari, kot je na primer obnova parkov. Med drugim vam očitajo zlorabo položaja, poneverbe in korupcijo. Kako to komentirate?
V Lvovu smo zaradi vojne ustavili obnovo cest in različne dejavnosti. Moj glavni fokus je podpora ukrajinske vojske. Organizacija Transparency International vsako leto preveri situacijo v ukrajinskih mestih in mi smo lani prejeli oceno največje transparentnosti. Res pa je, da sem župan že zelo dolgo, kar 18 let. In razumem politiko. Če me ljudje kritizirajo, to pomeni, da moram biti jutri boljši. Ne berem vsak dan novic v vseh medijih, ves čas pa podpiram neodvisne medije. Brez neodvisnih medijev ni mogoče graditi samostojne države.
Leta 2019 ste kandidirali tudi za predsednika države, a ste od kampanje odstopili. Letos predsedniških volitev zaradi vojne ni bilo, a če bi bile – bi znova kandidirali?
Takrat je bilo drugače. Bil sem vodja stranke, ki je v parlamentu osvojila 33 sedežev. Danes svojo energijo posvečam samo eni stvari – vodenju mojega mesta in podpori ukrajinske vojske. Druge stvari me ne zanimajo, moje sanje so ukrajinska zmaga. Ukrajinska zmaga je enaka slovenski zmagi. Evropski zmagi. Demokratični zmagi. Do naslednjih lokalnih volitev imamo leto in pol. Predsedniške in parlamentarne volitve bomo morda imeli po ukrajinski zmagi. Danes moramo misliti samo na našo enotnost in na zmago.
Torej ne mislite, da bi predsedniške volitve morale letos potekati kljub vojni?
Ukrajinska ustava zelo jasno pravi, da med vojno volitve niso možne. Samo po vojni.
Navzven je videti, da je Ukrajina enotna pri svojih odločitvah. Kaj pa se dogaja znotraj države – ali dejansko podpirate odločitve predsednika Zelenskega?
Sam sem v zelo dobrih odnosih z ukrajinskimi oblastmi, z ministri in predsednikom. Po dveh letih vojne so ljudje v stresu in veliko je odločitev, ki morda niso prave. Toda svojo energijo moramo osredotočiti samo na eno stvar, to je ukrajinska zmaga.
Nam lahko poveste bolj konkretno, katerim odločitvam nasprotujete?
Predsednik Zelenski je vrhovni poveljnik vojske. Med vojno je disciplina zelo pomembna. S kolegi se veliko pogovarjamo o različnih odločitvah. Parlament in vlada sta tista, ki odločata in mi moramo te odločitve sprejeti. To je zelo pomembno za enotnost v naši državi.
Kaj pa njegove nedavne zamenjave ključnih imen v vojaškem vrhu? Imate mnenje o tem?
Če pogledate druge države, boste naleteli na zelo podobno situacijo. Med vojno predsednik države kot vrhovni poveljnik vojske lahko zamenja ljudi, to je njegova odgovornost. In te odločitve moramo sprejeti, ne pa o njih razpravljati. To so pogovori, ki pridejo na vrsto pozneje, po ukrajinski zmagi. Zdaj, med vojno, pa sta pomembni samo enotnost in močna drža.
Velik poudarek dajete enotnosti. Je to tisto, kar bo po vašem mnenju končalo to krvavo vojno?
Odvisno. ZDA in Kitajska merita moči. Verjamem, da bo mirovni vrh v Švici prinesel nove ideje za mirno rešitev. Vse vojne se končajo za mizo. Kdaj? Čez tri mesece? Čez eno leto? Ne vem.
Kaj pa ameriško zalaganje Ukrajine z orožjem? Več orožja prinaša več krvi.
To je dobro vprašanje. Ameriško pomoč potrebujemo – tako danes kot pred dvema letoma. Po ruskem napadu na Harkov so naši partnerji poslali več vojaške opreme v Ukrajino, s katero smo rešili kritično in civilno infrastrukturo. Zdaj čakamo nov protiraketni sistem, nova letala. Če bi takšno pomoč dobili pred dvema letoma, bi lahko rešili veliko ljudi. Putin ves čas krši dogovore iz druge svetovne vojne. To ni dobro za nas, niti za vas, ne za mojo državo in ne za veliko držav na tem svetu. Ves čas razmišlja o okupaciji novega ozemlja in rušenju demokratičnega sistema. Vedeti morate, da ta človek razume samo moč. In skupaj mu moramo pokazati to našo zahodno, demokratično moč. Deokupirati moramo ukrajinsko ozemlje.
No, tudi vam so očitali, da ste naklonjeni Putinu. Celo, da ste agent Kremlja.
Putin je zlo. Je človek, ki je s svojimi odločitvami pobil 100.000 ljudi in zaradi tega ni bil nikoli kaznovan. Odločil se je spreminjati svetovno zgodovino. Hvala Bogu, svet je to doumel in Rusija je izgubila ugled velesile. Razumeti morate, da se zlo, ki ni kaznovano, vedno vrne še večje in še močnejše.
Ko že govoriva o zlu ... V mestu dosledno upoštevate zakon o prepovedi komunističnih simbolov. Koliko spomenikov in obeležij, če sploh, ste odstranili od začetka ruske agresije? Lahko rečete, da je mesto "očiščeno" sovjetske preteklosti?
To je različno od mesta do mesta. V Lvovu smo simbole komunizma, skoraj vse, odstranili že na začetku 90. let. Številna mesta na vzhodu pa so to storila šele v zadnjih dveh ali treh letih. Pomembno je, da ljudje nimajo komunističnih prepričanj v glavi.
Kaj pa poveličevanje neonacizma? Še vedno je v mestu opaziti ljudi, ki nosijo denimo oznake nekdanjih SS divizij.
V Ukrajini se zavzemamo za zdrav razum. Brez dvoma obsojamo prikazovanje kakršnih koli neonacističnih in fašističnih simbolov.
Kaj po vašem mnenju čaka Ukrajino v naslednjih letih?
To je odvisno od naslednjih korakov ZDA, Velike Britanije in Evrope. Če dobimo nov protiraketni sistem, novo reaktivno letalo in skupaj deokupiramo ukrajinsko ozemlje, bomo imeli mir. Nočemo niti metra tujega ozemlja, svojega pa tudi nočemo dati nekomu drugemu. Sam verjamem v zmago Ukrajine, v zmago demokracije. Verjamem, da bodo vsi ljudje, ki so ustvarili to zlo, za to kaznovani. Tudi Putin. Prišel je trenutek resnice, ko se moramo odločiti, kakšen svet bomo imeli v prihodnosti. Z našimi dejanji ali z našimi nedejanji. Demokracija ni idealna, a gre za sistem, ki ljudem daje možnost, da so svobodni. Zato se moramo združiti in zmagati v tej vojni, da bomo imeli naslednjih sto let mir. Nikoli ne smemo obupati. Samo zmagati.
