Že prejšnje raziskave so dokazovale, da je Zalivski tok, ki začenja pot v Mehiškem zalivu in potuje ob vzhodni obali ZDA proti Evropi, v času od 50. let prejšnjega stoletja oslabel za približno 15 odstotkov. Nova študija, objavljena v reviji Nature Geoscience, pa kaže, da se ta sprememba ni zgodila v okviru naravnih nihanj, temveč predstavlja trajni trend.
"Prvič smo združili celo vrsto prejšnjih raziskav," je pojasnil Stefan Rahmstorf, raziskovalec na Inštitutu za raziskave podnebnih vplivov v Potsdamu in pobudnik projekta. Ker se dolgoročne meritve Zalivskega toka izvajajo šele od leta 2004, so znanstveniki preučili tudi podatke iz obstoječih okoljskih arhivov. Sem sodijo denimo podatki o letnicah dreves in oceanskih usedlinah, pregledali so zgodovinske zapise, na primer v starih ladijskih dnevnikih.

Oslabitev povezana z globalnim segrevanjem
Vsi ti podatki skupaj, stari do 1600 let, so pokazali, da je bil Zalivski tok vsaj 1000 let razmeroma stabilen. "S koncem male ledene dobe okoli leta 1850 je morski tok začel slabeti, drugi, še bolj drastičen upad pa je sledil sredi 20. stoletja," so zapisali.
Predvidevajo, da je oslabitev Zalivskega toka tesno povezana z globalnim segrevanjem, ki ga povzročajo izpusti toplogrednih plinov. Na to so nakazovale tudi prejšnje raziskave.

Dinamiko Zalivskega toka narekujejo razlike v gostoti v oceanu. "Topla in slana površinska voda se premika od juga proti severu, kjer se ohladi in zgosti. Če je dovolj težka, se potopi v globlje oceanske plasti in steče nazaj proti jugu," na svojih spletnih straneh pojasnjuje inštitut. Vendar pa v severni Atlantik priteka tudi sveža voda, namreč zaradi večjega obsega padavin in taljenja ledu na Grenlandiji, kar ima za posledico zmanjšanje slanosti in gostote vode, to pa pojasnjuje oslabitev Zalivskega toka.
Resne posledice za ljudi
Posledice bi lahko bile resne za ljudi na obeh straneh Atlantika, opozarjajo znanstveniki. Medtem ko Zalivski tok običajno potiska vodo stran od ameriške celine, bi lahko nadaljnja oslabitev njegove dinamike povzročila dvig morske gladine. V Evropi pa bi ta pojav lahko povzročil ekstremne vremenske dogodke, kot so vročinski valovi in manj poletnih padavin, menijo.
Spomnimo
Po zaslugi Severnoatlantskega toka je ob zahodni obali Evrope občutno topleje kot v Kanadi. To razkriva tudi primerjava povprečnih temperatur med francoskim obmorskim mestom Brest, ki je pod vplivom toplega Severnoatlantskega toka, in kanadskim mestom St. John's, ki ga obliva hladen Labradorski tok. Čeprav kraja ležita na podobni geografski širini, je St. John's januarja v povprečju za kar 12 stopinj Celzija hladnejši od Bresta. Za primerjavo je to toliko, kot znaša razlika v povprečni temperaturi med našo obalo in Kredarico! Zaradi toplega oceanskega toka so pristanišča v Nemčiji in na Norveškem skozi vse leto brez ledu, nezmrznjena pa ostaja celo zahodna obala Spitsbergena, ki leži na skrajnem severu Evrope.

KOMENTARJI (144)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.