Zmagovalka Turčija, dobitnik Izrael, poraženec Iran, Rusija si skuša oprati roke

Največji zmagovalec državljanske vojne bi moralo biti sirsko ljudstvo. Toda ob tem se pojavlja več vprašanj. Vojna v Siriji že dolgo ni več notranji spopad različnih političnih frakcij, plemen in verskih ločin. Od samega začetka spopadov, pa tudi pred njim, so bile na delu regionalne in svetovne sile z različnimi geopolitičnimi interesi. Padca Bašarja al-Asada se zagotovo veselijo konservativni elementi družbe, ki so pod 'ateističnim režimom' pretrpeli dobršno mero represije državnih organov. Podobno velja za prozahodno usmerjene liberalce. Pri oblikovanju nove Sirije bodo zagotovo glavno besedo imeli prvi, saj je (delna) dedinja zapuščine Al Kaide Hayat Tahrir al-Šam (HTS) neposredna vojaška zmagovalka konflikta. 

Iz Damaska in drugih mest že poročajo o več eksekucijah, več pobojev naj bi bilo tudi v alavitskih vaseh. Alaviti, šiitska sekta, ki ji pripadajo tudi člani Asadove družine, tvorijo približno 12 odstotkov sirskega prebivalstva in so predstavljali hrbtenico nekdanje oblasti. Vodstvo HTS je sicer ob padcu Damaska sporočilo, da maščevanj Asadovim zaveznikom in sodelavcem ne bo. 

Po 13 letih vojne je glede na različne podatke umrlo med 470.000 in 600.000 ljudi. 13 milijonov je bilo razseljenih, od tega je 6,2 milijona Sircev pobegnilo v tujino. Ekonomska škoda je skoraj neizmerljiva. V tem pogledu je sirsko ljudstvo ne zmagovalec, ampak največji poraženec vojne, saj je plačalo daleč največji davek. Kakšen bo rezultat padca Asada in ali se bo ponovil libijski scenarij, bo pokazal čas. 

HTS je še vedno na ameriškem seznamu terorističnih organizacij. Njen vodja Abu Mohamed al-Džolani ima dolgo zgodovino članstev v džihadističnih militantnih skupinah. Bil je tudi javno deklariran zaveznik Abuja Bakra al-Bagdadija, vodje Islamske države, dokler se nista sprla. Kljub temu je med enotami HTS mogoče opaziti več zastav in oznak Islamske države.

Borci, ki tvorijo HTS in njemu sorodne organizacije, prihajajo iz različnih držav od Turkmenistana in kavkaških ruskih republik do kitajskih Ujgurjev in niso zgolj sirski državljani. Ukrajinski Kyiv Post je 1. decembra poročal, da so napad na Alep vodili proturški uporniki, ki jih je usposabljala Ukrajina. 

Tako v Washingtonu kot tudi v Bruslju so glede nove vloge HTS – nekateri mediji so jih sicer označevali za 'vključujoče' upornike – zadržani in pravijo, da bodo novo oblast sodili po njenih dejanjih. "Hayat Tahrir al-Sham je le del zgodbe in v vsakem trenutku ga lahko razpustimo. Ni sam sebi namen, ampak sredstvo za opravljanje naloge: soočenje s tem režimom," je v intervjuju za CNN dejal Džolani.

Velika zmaga za Turčijo

Aasad in Recep Erdogan sta bila nekoč prijatelja, nato pa se je med njima proti koncu prvega desetletja 21. stoletja zapletlo. Eno od jabolk spora naj bi bil katarski plinovod, ki naj bi potekal skozi Sirijo do Turčije in naprej v Evropo. Toda Asad se je odločil za iransko pot in se tesneje povezal s Teheranom. 

Turčija je tako začela podpirati sirsko opozicijo in oboroževati islamistične opozicijske milice, ki so prevzele glavno besedo v odporniškem gibanju. Preko njih je Ankara močno okrepila svoj vpliv v Siriji. Kot ocenjuje časnik Politico, bo Asadov poraz verjetno precej pridodal k turški geopolitični agendi, predvsem kar zadeva kurdsko vprašanje. Kurdi si namreč že dolgo prizadevajo za oblikovanje lastne države, medtem ko so razpeti med Turčijo, Sirijo, Irakom in Iranom. Turčija bi z nadzorom severa Sirije potolkla kurdske aspiracije. Prav tako bodo po vsej verjetnosti turška podjetja pridobila precej poslov pri obnovi porušene države. "Velika zmaga za Turčijo in genialna poteza Erdogana," je zapisal znani ekonomist Timothy Ash. 

Izrael si je postregel s sirskim ozemljem, 'novi' v Damasku molčijo

Izrael že lep čas bombardira Sirijo. Svoje napade je okrepil od zadnjega izbruha spopadov v Gazi. Premier Benjamin Netanjahu je po začetku spopada s Hezbolahom dejal, da je med izraelskimi sovražniki tudi Sirija. Ko je sirska opozicija strmoglavila Asada, je Tel Aviv sprožil obsežno zračno operacijo proti vojaškim ciljem v Siriji. V nekaj dneh so praktično uničili sirsko letalstvo in potopili mornarico ter uničili več vojaških skladišč, poveljniških centrov in drugih ciljev. Še več, izraelska vojska je vdrla v Sirijo, okupirala golansko planoto in se približala Damasku na manj kot 30 kilometrov. Netanjahu je dejal, da nekaterih položajev IDF ne bo več zapustil. 

Iran je že takoj po padcu Alepa dejal, da gre za izvedbo načrta, ki ga je zasnoval Izrael, s katerim si želi destabilizirati regijo. Nekateri analitiki ocenjujejo, da Izrael ni bil neposredno vpleten v zadnjo ofenzivo upornikov ter da Iran predvsem išče izgovore za poraz Hezbolaha. Kljub temu je Netanjahu izjavil, da je padec Asada neposredna posledica akcij Izraela proti Hezbolahu in Iranu, največjih zaveznikih nekdanjega sirskega voditelja.

Nova sirska vlada ne komentira izraelskega vdora na svoje ozemlje ter tudi ne obsežnih zračnih napadov na vojaška letališča, pristanišča, skladišča in poveljniške centre sirske vojske. Po pisanju izraelskih medijev je njihovo vojno letalstvo onesposobilo okrog 85 odstotkov sirske zračne obrambe. To so predvsem slabe novice za Iran, ki je sedaj precej bolj ranljiv za potencialne zračne napade v prihodnosti. 

Asadov padec je tako nedvomno tudi zmaga za Izrael, ki se veseli zmanjšanja iranskega vpliva v regiji, zgrajenega okrog t. i. osi odpora, ki so ga na vrhuncu moči poleg Irana tvorili še Hezbolah v Libanonu, Sirija, jemenski Hutijci in pretežno Irak. Zdi se, da je po padcu Asada sedaj tudi zapečatena usoda Hezbolaha. 

Kaj bo s Kurdi?

Sirski Kurdi, ki se sicer nahajajo pod protekcijo ZDA, so z Asadom dosegli dogovor o obširnejši avtonomiji na severozahodu države. Kupčija je verjetno bila eden večjih razlogov za turško krepitev podpore HTS in dokončen razkol z Damaskom. Kurdi so sirski vojski pomagali pri neuspešni obrambi Alepa, sedaj pa se že več dni spopadajo s proturškimi militanti. Ti so zasedli več vasi, iz mesta Mandžib pa so se kurdske enote umaknile. Povsem verjetno je, da sirske Kurde, v kolikor ne dosežejo dogovora z novo oblastjo v Damasku, čakajo težki časi. 

Za Kurde neprijetna bi bila lahko tudi nedavna objava Donalda Trumpa na družbenih omrežjih, ki je dogodke v Siriji označil za zmešnjavo in zapisal, da ZDA ne bi smele imeti opravka s tem. "To ni naš boj. Naj se odvije po svoje. Ne vpletajmo se," je zapisal. Trump je že pred nastopom prvega mandata v prizadevanju zmanjšanja ameriške vojaške prisotnosti po svetu napovedal, da bo umaknil ameriško vojsko iz Sirije, vendar mu to zaradi nasprotovanja Pentagona in nekaterih ključnih političnih akterjev ni uspelo. V Siriji je trenutno okrog 900 ameriških vojakov, predvsem v kurdskem delu Sirije, nekaj pa tudi na vzhodu v bazi Al Tanf.

Član bodoče Trumpove administracije Robert F. Kennedy ml. je povedal, da ZDA nameravajo umakniti svoje vojake iz države v strahu, da ne bi postali "žrtve navzkrižnega ognja" med Turki in Kurdi.

Iran, veliki poraženec

Kot že omenjeno, je Asadov padec hud udarec za Iran in njegovo "os odpora". Iran je s skupaj z Rusijo Asada rešil pred gotovim strmoglavljenjem leta 2015. V ponovno zavzetje Alepa in drugih delov Sirije so bili vključeni borci Hezbolaha pod poveljstvom častnikov iranske revolucionarne garde. Skozi sirsko ozemlje so potekale oskrbovalne poti proti zahodu, kar je omogočilo krepitev Hezbolaha v Libanonu. 

Neimenovani višji uradnik Bidnove administracije je dejal, da gre za "temeljno spremembo v enačbi celotnega Bližnjega vzhoda". Christopher Phillips iz britanskega think tanka Chatham House je za Politico dejal, da je bil "Hezbolah zdesetkan zaradi vojne z Izraelom, zato je tudi Iran veliko šibkejši". Netanjahu je medtem dejal, da je Iran sedaj močno oslabljen ter da "svoboda za iransko ljudstvo prihaja prej, kot bi si marsikdo mislil".

Rusija kot Poncij Pilat

Leto 2015 se ni ponovilo in Rusija, močno osredotočena na Ukrajino, je skoraj le opazovala kolaps oblasti v Damasku. Rusko letalstvo je sicer v uvodnih dneh ofenzive HTS izvedlo več letalskih napadov na upornike, nato pa se je umaknilo iz bojev. 

Skozi poletje je Rusija pritiskala na Damask, naj skupaj z Erdoganom poišče politično rešitev konflikta in konča državljansko vojno. Takšen scenarij, kjer bi Turčija dobila kos pogače, ne pa večino, bi bil sicer idealen za Moskvo in njeno ekonomijo, saj bi ruska podjetja pridobila nekatere pomembne posle pri obnovi ter priložnosti za investicije, hkrati pa bi Rusija ohranila svoje vojaške baze v državi, predvsem pristanišče Tartus in letalsko bazo Hmeimim. Zakaj Asad ni upošteval nasvetov Moskve (in Teherana), ni jasno. Usoda ruskih vojaških oporišč sedaj visi v zraku, je pa Bloomberg v čertek poročal, da naj bi bila Rusija blizu dogovora z novimi oblastmi o ohranitvi obeh vojaških baz. Rusko ladjevje je sicer pred dnevi zapustilo Tartus in se zasidralo na odprtem morju, potem ko je verjetno prejelo opozorilo od Izraela, da kani uničiti sirsko mornarico. 

Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je že med napredovanjem upornikov dejal, da bi bilo nesprejemljivo, če bi "teroristične skupine prevzele nadzor nad Sirijo". Kljub temu Rusija ni storila veliko, da bi tem skupina preprečila prevzem osrčja Sirije, in si sedaj poskuša oprati roke. Razlog zagotovo tiči v omejenih sredstvih, ki jih ima Rusija ob vojni v Ukrajini na razpolago, hkrati pa je posredno slišati veliko negodovanja glede Asada in neobstoječe morale sirske vojske, ki se je brez aktivne pomoči zaveznikov povsem zlomila. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da je pomembno vlogo pri ohranjanju Asada igrala tudi ruska paravojska Wagner, ki je danes praktično stvar zgodovine. 

Donald Trump je dejal, da aktualni razplet v Siriji kaže na šibkost Rusije, ki je popolnoma vpeta v Ukrajino, kjer trpi velike izgube, zato ni sposobna zaustaviti pohoda upornikov skozi državo, ki jo je več let varovala.