Življenje na 22 kvadratnih metrih: 'Tukaj človek lahko znori'

Na lastne oči smo se želeli prepričati, kako okreva Petrinja, mesto, ki je od hrvaške prestolnice oddaljeno le dobrih 50 km. Z ekipo smo se tja odpravili v zasneženem jutru. Med potjo smo razmišljali, kakšne slike in zgodbe ljudi nas bodo pričakale in čeprav smo vedeli, da obnova ne napreduje najbolje, smo optimistično upali, da je drugače. Vendar nas je kruta resničnost udarila v trenutku, ko smo se začeli približevati Petrinji. Na levi in desni smo lahko videli hiše, ki so poškodovane, pa naj je šlo za poškodovane strehe, dimnike ali fasade. Najbolj žalosten pa je bil pogled na dvorišča hiš, kajti pred skoraj vsako se nahaja zabojnik. V teh zabojnikih ljudje skoraj vsako noč prespijo in tako je že dobri dve leti. Strah pred rušilnim potresom je v krajih, kjer se tla še vedno iz dneva v dan tresejo, prevelik, da bi oči zatisnili v lastni hiši, ki je potres pred dvema letoma ni uničil. 

S cmokom v grlu se zapeljemo do kontejnerskega naselja. Eno od dveh naselij stoji na nekdanjem Sejmišču. Zabojnik poleg zabojnika, pred vsakim pa delček domačnosti v obliki rož v lončkih ali vrtnih palčkov, česar koli, kar ljudem skuša barvati sive dni. Tam srečamo Aleksandro David, ki v bližnjem zabojniku pomaga deliti hrano. Z nasmehom na obrazu, čeprav je njeno življenje že dve leti postavljeno na glavo, nas popelje do svojega začasnega doma. Na 22 kvadratnih metrih je celo njeno življenje. V rušilnem potresu je izgubila vse, razen dokumentov in oblačil, ki jih je imela na sebi. V zabojniku ima majhno kuhinjo, dnevno sobo, kopalnico s straniščem na počep in tu je dan enak dnevu. Razmere so obupne, vlaga, plesen, tanke stene, vpitje, prepiri, tukaj človek lahko znori, razlaga. 

Le nekaj zabojnikov stran obiščemo družino Nikolić. V zabojniku živijo štirje družinski člani, dva majhna otroka nas z radovednimi očmi, kot jih imajo mali otroci, sprejmeta medse. Deklica Nikolina nas odpelje v prostor, kjer kuhajo, spijo in jejo. Njena babica je v času našega obiska ravno mesila kruh. Prostor je prepojen z vsemi možnimi vonjavami, otroci jokajo, mama Svetlana pa razlaga, da na tak način ne morejo več živeti. To je mučenje, čeprav smo veseli, da imamo kam z otrokoma, ko se nam je najemniško stanovanje v mestnem jedru porušilo kot hišica iz kart, dodaja.

Tako kot živita ti dve družini, živijo tudi ostali prebivalci kontejnerskega naselja.

Zgodbe so enake, menjajo se samo glavni igralci, razlagata gasilca, ki sta tistega usodnega 29. decembra bila prva v središču mesta, kjer so se hiše rušile ena za drugo. V naselju se dobimo s poveljnikom gasilske enote Petrinja Zvonimirjem Ljubičićem. Grozni so občutki, razlaga, ko ne veš, koliko gasilcev je poškodovanih in koliko mrtvih, saj je potres odrezal vse komunikacijske linije. Bili smo odrezani od sveta, nismo mogli poklicati niti kolegov gasilcev iz sosednjih mest, hiti razlagati gasilec Miroslav Krčelić, ki je skupaj s kolegi izvozil med prvimi: "Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko smo se peljali mimo moje družinske hiše. V tistem trenutku sem rekel fantom, ustavite, moja hiša je porušena. S težavo sem vstopil na dvorišče, z strahom iskal mamo in sestro, ko sem videl, da sta živi in celi, sem jima rekel, ostanita zunaj, jaz moram dalje."

"Kot profesionalni gasilec si šolan za takšne situacije, ampak ko vidiš, da besnenje narave uniči tudi tvojo družino, ne moreš ostati ravnodušen. V tistem trenutku mi je bilo pomembno, da sta mama in sestra živi, to mi je dalo moč, da sem lahko reševal druge." To so trenutki groze, trenutki obupa in nemoči. In v takšnih trenutkih ti ljudje živijo že tretje leto.

Iz naselja nas je pot vodila v strogo mestno jedro. Prizore bi lahko opisali, kot da smo na vojnem območju, v mestu duhov. Razbite trgovine, porušene strehe, vse je ostalo takšno, kot je narava uničila. Z ekipo se spogledamo in v mislih imamo enako vprašanje: Kaj gre narobe, da obnova stoji? Da ljudje še vedno nimajo strehe nad glavo, da toliko ljudi še vedno živi v zabojnikih? "Področje Banovine, kamor sodi Petrinja, je bilo že prizadeto v vojni, mesto je bilo porušeno, ampak smo ga obnovili in verjamem, da nam bo sedaj uspelo ponovno." S temi besedami nas v svojo pisarno pospremi županja Petrinje Magdalena Komes, ki je županovanje prevzela pred dobrim letom in pol, potem ko je zamenjala zaradi korupcijske afere odstavljenega župana.

Moje prvo vprašanje je bilo, kaj gre narobe, da se obnova ne začne. Županja mi prikima. "Narobe gre veliko stvari, vendar vam zagotavljam, letošnje leto bo za Petrinjce boljše. Čez dobra dva tedna se bodo začeli prvi premiki, ki bodo vidni domačinom," hiti razlagati županja. "Sedaj smo z mojimi sodelavci delali noč in dan, da smo lovili vse potrebne roke za urejanje dokumentacije, saj se bo del obnove financiral tudi iz evropskih sredstev. Kot veste, je premier Plenković zamenjal ministra za gradbeništvo, in verjamem, da bo sedanji minister pospešil postopke, da se bo obnova končno začela." Komesova se zaveda, da so ljudje siti praznih obljub, da je težko živeti dan za dnem na le nekaj kvadratnih metrih. "Ljudi je treba preseliti iz zabojnikov, treba je obnoviti mesto, na katerega smo Petrinjci ponosni."

Obnova ne bo šla čez noč, se zavedajo vsi, tako stanovalci v zabojnikih in gasilci kot tudi birokrati, ki za razliko od ljudi, ki so ostali brez vsega, živijo na toplem in suhem. Država se je odločila, da bo zgradila stanovanja za ljudi, ki so ostali brez vsega. Trenutno se v Petrinji gradi osem zgradb s 128 stanovanji.