Z delom začel mednarodni center za preiskavo ruske agresije

Odprtje ICPA je po besedah generalnega tožilca Kostina "jasen signal, da je svet enoten in neomajen na poti, da ruski režim odgovarja za vse svoje zločine". Kot je dejal na novinarski konferenci, bo center zapolnil "zevajočo praznino v odgovornosti za zločin agresije", temeljni vojni zločin sprožitve vojne, ki ga Mednarodno kazensko sodišče (ICC) ne more preganjati.

Novoustanovljeni center, ki bo deloval pri Agenciji EU za pravosodno sodelovanje (Eurojust), bo ključnega pomena za preiskovanje ruskega zločina agresije na Ukrajino in bo olajšal pripravo primerov za prihodnja sojenja.

ICPA bo zagotovil strukturo za podporo in krepitev tekočih in prihodnjih preiskav zločina agresije ter prispeval k izmenjavi in analizi dokazov, zbranih od začetka ruske agresije, so poudarili pri Evropski komisiji, v imenu katere se je odprtja v Haagu danes udeležil komisar za pravosodje Didier Reynders.

Po Reyndersovih besedah je začetek delovanja ICPA signal, da bodo zavezniki Kijeva "stali ob strani Ukrajini, dokler bo potrebno". "Ne moremo tolerirati grobe kršitve prepovedi uporabe sile," je dejal na sedežu Eurojusta, kjer bo deloval tudi ICPA.

Ustanovitev centra pomeni prvi korak k morebitni vzpostavitvi posebnega sodišča, ki bi lahko sodilo vodstvu v Moskvi zaradi vojne v Ukrajini. Pri njem sodelujejo nacionalni tožilci iz Ukrajine, EU, ZDA in ICC. Eurojust bo zagotovil operativno, pravno, finančno in logistično podporo, vključno z ohranjanjem, shranjevanjem in analizo dokazov. To delo je bistvenega pomena za pripravo na prihodnja sojenja bodisi pred nacionalnimi ali mednarodnimi sodišči, vključno z morebitnim sodiščem za zločine agresije ali Mednarodnim kazenskim sodiščem (ICC) za zločine v njegovi pristojnosti, so še zapisali pri Evropski komisiji.

Njena predsednica Ursula von der Leyen pa je ob zagonu ICPA opozorila, da ruska invazija na Ukrajino še naprej vsakodnevno prinaša neizrekljive grozote, dokazi o številnih mednarodnih zločinih, ki jih je zagrešila Rusija, pa se kopičijo. Center bo imel ključno vlogo pri tem, da bodo storilci privedeni pred sodišče, tudi za zločin agresije, je zatrdila.

Pozivi k ustanovitvi posebnega sodišča za Ukrajino so se okrepili zaradi nezmožnosti pregona agresije s strani Mednarodnega kazenskega sodišča, sodišča za vojne zločine, ki ima prav tako sedež v Haagu. Mednarodno kazensko sodišče preverja bolj specifične vojne zločine in zločine proti človečnosti v Ukrajini, marca pa je izdalo nalog za aretacijo ruskega predsednika Vladimirja Putina zaradi domnevnih deportacij otrok.

Temeljna vprašanja o tem, kako bi posebno sodišče delovalo, kdaj bi ga lahko ustanovili in kdo bi ga podprl, ostajajo odprta. Najverjetnejša možnost se zdi mešano sodišče po ukrajinski zakonodaji z ukrajinskimi in tujimi sodniki.

Vendar je vodja Eurojusta Ladislav Hamran dejal, da v tej fazi ni pomembno, kje bo potekalo sojenje. "Kar zadeva preiskavo kaznivega dejanja agresije, je pomembno, da začnemo zdaj," je dejal.

Katere vojne zločine naj bi Rusija zagrešila v Ukrajini?

Združeni narodi so navedli, da bi lahko bila Moskva poleg posilstev, umorov in "razširjenega" mučenja odgovorna tudi za še hujše "zločine proti človeštvu" – predvsem za val ruskih napadov na ukrajinsko energetsko infrastrukturo, ki so se začeli oktobra lani.

V več delih Ukrajine, ki so jih pred tem zasedle ruske enote, so bila najdena množična grobišča, na nekaterih so bila tudi trupla civilistov, ki so kazala znake mučenja.

Pokol v  Buči

Pokol v Buči je bil množični umor ukrajinskih civilistov in vojnih ujetnikov, ki so ga izvedle ruske oborožene sile med bojem za mesto Buča in njegovo zasedbo v okviru ruske invazije na Ukrajino. 

Po podatkih lokalnih oblasti so iz mesta izkopali 458 trupel, med njimi devet otrok, mlajših od 18 let, med žrtvami je bilo 419 ljudi ubitih z orožjem, 39 pa jih je očitno umrlo zaradi naravnih vzrokov, ki so bili verjetno povezani z okupacijo. Zdaj je Buča sinonim za vojne zločine, kot sta Srebrenica ali My Lai. Ko so Rusi odšli, je bilo na ulicah na desetine trupel. Na cerkvenem dvorišču je še vedno množično grobišče. Trgovine in domovi so bili prazni, izropani in požgani. "To niso bile žrtve obstreljevanja ali zračnega bombardiranja," je takrat dejal Mihail Podoljak, svetovalec ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. "To so bili namerni poboji, od blizu in sistematični."

 Bitka za Mariupol

Od začetka vojne 24. februarja 2022 je bil Mariupol pod stalnim obstreljevanjem, zaradi česar so se morali prebivalci skrivati v kleteh. Napadi so prekinili oskrbo z električno energijo in vodo ter prebivalcem onemogočali pokop mrtvih. V razmeroma kratkem času so mesto obkolile ruske sile in proruski borci iz okoliške regije Donbas.

9. marca je v ruskem zračnem napadu na porodnišnico in pediatrično bolnišnico umrlo pet ljudi, med njimi tudi nosečnica, ki so jo nosili na varno. Po ocenah Kijeva je bilo v dolgotrajnem bombardiranju Mariupola poškodovanih več kot 1300 stanovanjskih blokov in 40 odstotkov hiš.

Med vsemi grozotami, ki so se zgodile v vojni proti Ukrajini, je rusko bombardiranje Doneckega akademskega regionalnega dramskega gledališča v Mariupolu 16. marca eden najbolj smrtonosnih znanih napadov na civiliste. Raziskava agencije Associated Press je pokazala, da je bil napad v resnici veliko bolj smrtonosen, kot je bilo ocenjeno, saj je v stavbi in zunaj nje umrlo približno 600 ljudi. 

Jeklarna Azovstal je bila zadnji branik ukrajinskega odpora v Mariupolu. Ukrajinski vojaki so s skrivanjem v jeklarni več mesecev zdržali rusko obleganje. Kar ni bilo nepomembno, saj so ukrajinskim silam drugod po državi pridobili dovolj časa, da se organizirajo in zavarujejo zahodna območja.

Po ruskih ocenah naj bi se v tovarni nahajalo do 3000 vojakov, medtem ko je BBC poročal o približno 400 preostalih branilcih. Ukrajinska vojska je sicer izvedla več poskusov evakuacij in oskrbovanja s helikopterji, vendar je šlo za nezadostno pomoč, poleg tega pa so nekateri postali žrtve ruske protiletalske obrambe. 21. aprila je Putin odredil zaustavitev napadov in blokado Azovstala, ruske enote pa so čakale, da branilci ostanejo brez hrane, vode in streliva. Kljub temu je prišlo do posameznih spopadov, zaostrilo se je tudi bombardiranje iz zraka.

20. maja so se vdali še zadnji branilci pod Svajtoslavom Palamarjem, namestnikom poveljnika enot Azov. 

Irpin in Borodjanka

V kotičku zelenega mesta Irpin je bila brutalnost ruske okupacije očitna že od samega začetka. Irpin je na pragu Kijeva, v začetku marca pa so mesto zasedle ruske enote, ki so nameravale osvojiti prestolnico. Razstreljeni most in prehod čez reko sta postala mednarodno znana kot tvegana pot za pobeg iz sosednje Buče, prizorišča številnih domnevnih ruskih vojnih zločinov.

V samem Irpinu so bila najdena trupla 290 civilnih žrtev, priče in tožilci pa pripovedujejo o mesecu dni terorja na ozkem območju v jugozahodni četrti mesta. Nesorazmerno veliko žrtev je bilo žensk.

Veliko bolj kot uničenje mesta pa so bila grozljiva poročila o nasilju nad civilisti, o streljanju in usmrtitvah po hitrem postopku ter prisilnem zadrževanju ljudi v kleti.

Amnesty International je ugotovila, da je bilo v Borodjanki v nesorazmernih in vsesplošnih napadih, ki so opustošili celotno sosesko in zaradi katerih je več tisoč ljudi ostalo brez strehe nad glavo, ubitih najmanj 40 civilistov.

Množična grobišča v Izjumu

Pred obsežno rusko invazijo je imel Izium približno 46.000 prebivalcev. Mesto je bilo zavzeto 1. marca in je kmalu postalo rusko operativno središče na tem območju. Prebivalci so imeli le malo časa za beg. Na tisoče jih je živelo pod okupacijo, kar je pomenilo nenehne spopade, pomanjkanje elektrike, omejen dostop do tekoče vode in drugih virov ter prekinjeno komunikacijo z zunanjim svetom. Ko so Ukrajinci spet zavzeli mesto, so našli množična grobišča, natančneje: odkrili so približno 400 grobov. Poročila kažejo tudi na številne mučilnice, ki so jih Rusi uporabljali za zaslišanje Ukrajincev.

Večina trupel je imela znake nasilne smrti, kar je grozljiv opomin na človeške žrtve ruske invazije, je takrat povedal Oleg Sinjehubov, vodja vojaške uprave v regiji Harkov.

"Obstajajo trupla z vrvjo okoli vratu, zvezanimi rokami, zlomljenimi okončinami in s strelnimi ranami. Več moškim so bile amputirane genitalije," je dodal. "Vse to so dokazi o grozljivem mučenju, ki so mu okupatorji podvrgli prebivalce Izjuma." 

 Bitka za Bahmut

Bitka za mesto Bakhmut na vzhodu Ukrajine je bila najdaljša in najbolj krvava v tej vojni doslej. Zahodni uradniki ocenjujejo, da je bilo tu ubitih ali ranjenih od 20.000 do 30.000 ruskih vojakov, veliko ceno pa je plačala tudi ukrajinska vojska – in še vedno ni konec.

Vodja ruske zasebne vojske Wagner Jevgenij Prigožin je potrdil, da je njegova vojska v dolgotrajni bitki za Bahmut izgubila več kot 20.000 mož. Dodal je, da je bila približno polovica tistih, ki so umrli v mestu na vzhodu Ukrajine, ruskih obsojencev, ki so jih rekrutirali za boj.

Ta številka je v velikem nasprotju z zelo spornimi trditvami Moskve, da je bilo januarja v vojni ubitih nekaj več kot 6000 njenih vojakov.