Zemlja izgublja led hitreje kot sredi devetdesetih let

Hitrost taljenja ledu je vsako leto približno 57 odstotkov hitrejša kot pred tremi desetletji, poročajo znanstveniki v študiji, objavljeni v ponedeljek v reviji The Cryosphere. "Presenetljivo je bilo videti tako velik porast v samo 30 letih," je dejal soavtor Thomas Slater, glaciolog z univerze Leeds v Veliki Britaniji.

Medtem ko so razmere tistim, katerih pitna voda je odvisna od gorskih ledenikov ali se zanašajo, da bo zimski morski led zaščitil njihove obalne domove pred nevihtami, jasne, je taljenje ledu začelo zanimati tudi tiste, daleč od zmrznjenih regij, je poudaril Slater. Poleg tega, da so očarani nad lepoto polarnih regij, "se ljudje zavedajo, da bodo, čeprav je led daleč, posledice taljenja začutili tudi sami," je dejal.

Taljenje kopenskega ledu – na Antarktiki, Grenlandiji in gorskih ledenikih – je v treh desetletjih oceanu dodalo dovolj vode, da se je povprečna gladina morja dvignila za 3,5 centimetra. Izguba ledu iz gorskih ledenikov je predstavljala 22 odstotkov letnih ledenih izgub, kar je vredno omeniti, saj predstavlja le približno odstotek vsega ledu na kopnem, je dejal Slater. 

Tudi po Arktiki se morski led krči do novih poletnih najnižjih vrednosti. V lanskem letu so zabeležili drugi najnižji obseg morskega ledu v več kot 40 letih satelitskega spremljanja. Ko morski led izgine, izpostavi temno vodo, ki absorbira sončno sevanje, namesto da bi jo odbijala nazaj iz ozračja. Ta pojav, znan kot ojačanje Arktike, še dodatno poveča regionalne temperature.

Globalna atmosferska temperatura se je od predindustrijskih časov povišala za približno 1,1 stopinje Celzija. Toda na Arktiki je bila stopnja segrevanja v zadnjih 30 letih več kot dvakrat večja od svetovnega povprečja. Skupina britanskih znanstvenikov je na podlagi satelitskih podatkov med letoma 1994 in 2017, meritev lokacij in nekaterih računalniških simulacij izračunala, da je svet v devetdesetih letih izgubil povprečno 0,8 bilijona ton ledu na leto, v zadnjih letih pa približno 1,2 bilijona ton letno.

Izračun ocenjene skupne izgube ledu svetovnih ledenikov, ledenih plošč in polarnih morij je "res zanimiv pristop, ki je pravzaprav zelo potreben," je dejal geolog Gabriel Wolken z oddelka za geološke in geofizične raziskave na Aljaski. Wolken je bil soavtor Arktičnega poročila za leto 2020, objavljenega decembra, vendar pri novi študiji ni sodeloval. Na Aljaski se ljudje "dobro zavedajo" izgube ledeniškega ledu, je dejal. "Spremembe lahko vidite s človeškim očesom."

Raziskovalka Julienne Stroeve iz Nacionalnega podatkovnega centra o snegu in ledu v Boulderju v Koloradu je ugotovila, da študija ni vključevala snežne odeje nad zemljo, "ki ima tudi močno povratno informacijo odbojnosti", in se nanaša na merilo, kako odbojna je površina. Raziskava prav tako ni upoštevala rečnega ali jezerskega ledu ali permafrosta, razen trditve, da "so se tudi ti elementi kriosfere v zadnjih desetletjih precej spremenili."

Zaskrbljujoči podatki

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je potrdila zaskrbljujoče podatke in pojasnila, da so na podlagi ocen o povratni zanki in tanjšanja ledu stare ocene popravljene na bolj dramatične ocene in kaj bo v prihodnje.

Pri vsem omenjenem sta pomembni dve stvari, debelina ledu in obseg ledu. Debeline ledu dolgo časa niso mogli ugotoviti. To jim je uspelo šele s pomočjo vojaških organov, ki so jim posredovali podatke iz podmornic, ko so opazili, da se led tanjša. Obseg oziroma površina ledu pa je opazna s sateliti in tudi prostim očesom. Površina ledu je pomembna, ker je od nje odvisno koliko sončnega sevanja se odbija. Če je površina velika, je zemlja bolj hladna, ker ima odboj hladilni učinek. Ker pa je obsega ledu vse manj, to pomeni, da se manj sonca odbije, to pa pospešuje ogrevanje.

"Po eni strani ogrevanje povzroči, da je manj ledu, kjer je manj ledu, pa je še bolj toplo. Temu rečemo povratna zanka. In pri ledu nas to najbolj skrbi," je povedala. Kot pojasnjuje, tudi če človek neha vplivati na okolje, se bo segrevanje nadaljevalo samo po sebi. "In če prestopimo ta prag, je konec," je jasna.

Kje je ta prag, ne vemo, kot tudi ne, če smo ga že prestopili. Je pa Kajfež Bogatajeva prepričana, da če ga še nismo prestopili, ga bomo zelo kmalu. "Zamajali smo tako velik sistem, resnično smo na robu," pravi. Glede na modelske ocene, ki so jih naredili, bi Zemlja potrebovala med 300 in 3000 let, da se povrne v približno tako stanje, kot je, če človeka ne bi bilo več. 

A ljudi pri vsem skupaj zanima predvsem dvig morske gladine. "Šlo bo hitreje in višje," pojasnjuje in dodaja, da bodo ogrožena predvsem mesta in države tik ob vodi, kot so London, Benetke, Tokio, Bangladeš. "Če gledamo 50 let nazaj, se je morska gladina dvignila za dva milimetra na leto, potem dolga leta do 90 let  za tri milimetre na leto, zdaj smo pa poskočili na pet milimetrov na leto," pojasnjuje in opozorili, da gre za zaskrbljujoče zadeve, ki niso povratne.