'Kdor misli, da smo Slovenci varno spravljeni pod Triglavom, se moti'

V zunanji politiki Donalda Trumpa in Kamale Harris na prvi pogled obstajajo precejšnje razlike, a v resnici so si njuna stališča precej blizu, izpostavi Božo Cerar, nekdanji slovenski veleposlanik v ZDA. 

"Na primer odločitev o umiku Natovih sil iz Afganistana je sprejel Trump in govoril o nekem mirovnem sporazumu, ki pa ni bil nič drugega kot dogovor s Talibani. Biden in Harrisova sta to hitro sprejela za svoje in zadevo uresničila na precej kaotičen način. Eno osrednjih vprašanj teh volitev je odnos ene in druge administracije do vprašanja meje z Mehiko. Trump je ilegalne prehode precej zaostril, in tudi Harrisova je, odkar je postala formalna kandidatka demokratov, precej zaostrila svoje stališče, saj je ugotovila, da ji njeno mogoče škodi. Potem je tu vprašanje varstva okolja, zeleni prehod ... Trump je že od začetka skeptičen do tega, ali je človek res tisti, ki prispeva k podnebnim spremembam, in tudi Harrisova, ki je bila prej ostro proti frackingu, mu kar naenkrat več ne nasprotuje. Pri zunanji trgovini, globalizaciji, prostotrgovinskih sporazumih je bil Trump zelo jasen in Biden je to trgovinsko vojno ne samo sprejel, pač pa tudi zaostril. Zdaj tudi Harrisova poudarja, da je treba zaščititi ameriški srednji sloj in pogledati, kako je s prostotrgovinskimi sporazumi ..." našteje. 

Med njima seveda so določene razlike, a v zadnjih mesecih smo priča precejšnjem zbližanju stališč Harrisove s Trumpovimi stališči iz prvega mandata. "Govorimo o  t. i. trumpizaciji ameriške zunanje politike." Harrisova na tak način poskuša obdržati Bidnove volivce ter hkrati pridobiti del volivcev, ki so bolj desno usmerjeni, a jim Trump ne ustreza. 

Bolj opazne razlike med kandidatoma so v retoriki – medtem ko je Trump zelo oster in jasen, Harrisova bolj izbira besede in ima mehkejši pristop. Ne glede na to, kdo pride v Belo hišo, pa nas z novim ameriškim predsednikom čakajo drugačni časi, kot smo jih bili vajeni, napoveduje naš sogovornik.

'Trumpova vrnitev v Belo hišo bi lahko pripeljala do trenj znotraj Evrope' 

Novembra se bo na predsedniških volitvah v ZDA odločalo o marsičem, med drugim tudi o varnosti in stabilnosti v Evropi, opozarja Cerar. Skrbi ga, da bi Trumpova vrnitev v Belo hišo pripeljala do trenj znotraj Evrope. "Če sodimo po tem, kar je naredil v prvem mandatu in izjavljal v predvolilnih kampanjah, bi to znalo v čezatlantske odnose, pa tudi znotraj Evropske unije in Nata vpeljati veliko negotovost."

Trump je namreč znan kot vnet nasprotnik multilateralizma, človek, ki o Evropski uniji nima dobrega mnenja in je v preteklosti izražal dvome o smiselnosti ameriškega članstva v Natu ter spoštovanja načela "eden za vse, vsi za enega". "Prednost daje bilateralnim odnosom, kar pomeni, da bi se vsaka članica ali pa večina od njih z njim poskušala nekako dogovoriti. Bojim se, da Evropa ne bo možna ohraniti enotnosti, solidarnosti in skupnega nastopa proti ZDA. Brez tega pa se ji slabo piše."

Ker je bil Trump v času prvega mandata že nekajkrat na tem, da bi umaknil ZDA iz Nata, je lani ameriški kongres sprejel zakon, po katerem predsednik države ne more kar tako izstopiti iz mednarodne pogodbe oz. organizacije, pač pa potrebuje soglasje bodisi senata, dvotetjinske večine ali zakona, ki ga sprejmeta oba doma kongresa. A tudi ta zakon ni povsem "bulletproof" oz. "Trump-proof", opozarja naš sogovornik. "Trump lahko reče, da je zakon v nasprotju z ustavo in da bo o njem odločalo vrhovno sodišče, kjer pa je večino sodnikov imenoval prav on. Lahko se zgodi, da si vrhovno sodišče vzame čas in lahko si mislite, kaj bo z Evropo in Natom v tem času, ko bodo razglabljali o tem, ali so Američani še člani Nata ali ne."

ZDA so najbolj pomembna članica zavezništva, edina članica, ki ima vse zmogljivosti, je prva med enakimi. Trump pa je tisti, ki lahko Natu precej zagreni življenje in s tem ogrozi stabilnost in mir v Evropi, je prepričan. "Obstaja X-načinov, da onemogoči delovanje Nata, kot smo ga vajeni in oslabi zavezništvo. Na primer, da ne imenuje stalnega predstavnika, mu ne da navodil, kako naj glasuje, ali naj tam, kjer je potrebno soglasje, glasuje proti ... Lahko umakne sile ZDA iz vseh Natovih operacij, iz Evrope ali se v primeru napada odloči, da ZDA ne bodo prišle na pomoč in namesto, da bi poslal vojake, pošlje ambasadorja, da pri nekom vloži oster protest. V tistem trenutku to pomeni razpad sistema."

Evropska unija se ni sposobna braniti sama. Kakšen je plan B?

Če se Evropa kar naenkrat znajde gola in bosa, brez ameriške podpore, je to nekaj zelo slabega, opozarja. "Evropska unija ni sposobna braniti sama sebe, Evropo je branil Nato, ZDA z jedrskim ščitom. Če tega ne bo več, se zna zgoditi velika nestabilnost, ki jo bo ruski predsednik v danem trenutku seveda izkoristil."

Tako se novembra odloča tudi o usodi Ukrajine. "Zaenkrat je bila reakcija Evrope in ZDA odločna in enotna, Trump pa je že dal vedeti, da o nadaljnji vojaški ali finančni pomoči Ukrajini ne bo razmišljal. Govoril je o tem, da bi vojno končal v 24 urah, kar kaže na to, da bo poskušal Ukrajino prisiliti, da sprejme pogoje in se odpove delu svojega ozemlja. Kar je slabo za Ukrajince in konec koncev tudi za Evropo. Ko imamo v praksi udejanjeno to, da nista več pomembna Ustanovna listina ZN in mednarodno pravo, pač pa velja samo gola moč, je to lahko za Evropo nekaj strašnega. Ko nimamo pravil igre, ki bi se spoštovala, se mora marsikatera država, vključno z nami, vprašati, ali je to za nas dobro ali slabo. Dobro vsekakor ni."

Pa je Evropa pripravljena na ta črn scenarij – da se ZDA umaknejo iz Nata? Bojim se, da plana B ni, pravi Cerar. Upanje je bolj, da Trump ne bo zmagal, pa tudi, če bo, ne bo tako hudo, kot se napoveduje. A Evropa bi morala to možnost začeti preigravati že prej in ne čakati na november, je oster. "Resnih priprav na trenutek, ko bo Evropa ostala brez ameriške podpore in se bo morala znajti, kakor bo vedela in znala, za zdaj še ni bilo. Bilo je sicer nekaj poskusov, ampak nadomestiti Nato kot obrambno zavezništvo, ki je v stanju, da skrbi za varnost in svobodo članic – tega EU še dolgo ne bo mogla narediti." 

Po njegovem mnenju bi bilo najbolj enostavno, če bi evropske članice posegle po obstoječih Natovih strukturah, se dogovorile in si razdelile zmogljivosti, ki jih bodo nudile ena drugi, nato pa poskušale zgodbo peljati naprej – bodisi ob zmanjšani asistenci ZDA bodisi same. "Do tako resnih vprašanj, kot je jedrski dežnik. V Evropi imata jedrsko orožje Francija in Velika Britanija. Nemci najbrž upajo, da bi se dalo dogovoriti s Francozi, da bi stopili v čevlje Američanov in zapolnili to vrzel, a prej ali slej bo treba ta jedrski dežnik nekako evropizirati. Če se bo Francija obotavljala, se lahko zgodi, da se še kdo v Evropi spomni na jedrsko orožje, saj ta tehnologija neki razviti državi ni tako nedosegljiva. Danes imamo Francijo in Veliko Britanijo, jutri imamo ob negativnem razvoju dogodkov lahko jedrsko silo Poljsko, Nemčijo ... Stvari so resne," opozarja. 

'Slovensko zastonjkarstvo ni ostalo neopaženo' 

In kako bo vse to vplivalo na nas? Kar je slabo za Evropsko unijo in Nato, je slabo tudi za nas, opozori Cerar. Slovenija v očeh ZDA ni velik faktor in je z vojsko v določenih segmentih tudi koristna, a dejstvo, da ne izpolnjujemo dogovora članic iz leta 2014, da bodo za obrambne namene plačevale dva odstotka BDP-ja, ni ostalo neopaženo, pravi. "To ni bila zahteva Američanov ali Nata, Slovenija je sama privolila v te zaveze. Nekaj časa to zastonjkarstvo seveda gre, potem smo pa špilferderberji – ostalim članicam ne more biti vseeno, da si nekateri lahko privoščijo zastonjsko vožnjo, drugi jo morajo pa plačati. Če si del zavezništva in si deležen njegovih blagodati, je prav, da k temu tudi sam prispevaš, tukaj se strinjam s Trumpom." 

Po trenutnih napovedih namerava Slovenija dva odstotka BDP-ja za vojsko nameniti najpozneje leta 2030. Časi so taki, če nam je všeč ali ne, da moramo vprašanju varnosti posvečati ustrezno pozornost in finančna sredstva, je jasen Cerar. "Meni leta '90 ni padlo na pamet, da bom na ulici v Ljubljani srečal tanke in armade. Tako, kot nam zdaj ne pade na pamet, kaj bi se lahko zgodilo čez leto ali dve. A nikoli ne veš, kdaj se nekaj lahko ponesreči. Poglejte, kaj je storil Putin. Nihče ni pričakoval, da bomo imeli v 21. stoletju pravo vojno na evropskih tleh. Dozdajšnji prijatelji lahko čez noč menjajo barvo."

Podtalne aktivnosti, kibernetski napadi, spodkopavanja ... Prepričan je, da Sloveniji ni nič prihranjeno. "Tudi črnuška ruska vohuna, verjemite, nista edina. Tisti, ki misli, da smo varno spravljeni pod Triglavom, se moti. Tudi Slovenija je na udaru."

'Biden je bil zadnji ameriški predsednik, ki je v varnosti Evrope videl tudi ameriški interes'

Tolažiti se, da bo pesem povsem druga, če na volitvah zmaga Harrisova, nima smisla, še opozori naš sogovornik. "To ne pomeni, da bodo ZDA do evropskih članic imele enak odnos kot doslej. Biden je bil zadnji instinktivno čezatlantski ameriški predsednik, ki je v varnosti Evrope videl tudi ameriški interes. Bojim se, da bi Trumpova zmaga za Evropo pomenila nekaj let negotovosti in nestabilnosti. Skrbi me, ali bo Evropa sposobna strniti svoje vrste in se zmeniti sama s seboj ali pa bo vsak reševal svojo kožo – nekateri z dogovori s Trumpom, drugi s Putinom. Harrisova, na drugi strani, bo nekako bolj zmerna in počasnejša, kar se tiče korakov, a tudi preveč nje v smislu Bidnove kontinuitete ni dobro. Za Evropo se mi pa vendarle zdi, da bi bila ona boljša izbira."

Ne glede na to, kdo zmaga, pa mora Slovenija razvijati normalne odnose s tistim, ki bo v Beli hiši, še opozarja Cerar. "Ne smemo vihati nosu, za nas je ta država pomembna, z njo moramo imeti dobre odnose in upati, da se bo mogoče kdaj poznalo, da imamo oz. bomo imeli prvo damo sveta," zaključi.