ZDA proti Iranu: primerjava vojaške moči in razvoj konflikta

Iran je na ameriška oporišča, ki so bila uporabljena za napad na konvoj Kasema Solejmanija, izstrelil 22 balističnih raket kratkega dosega. Najverjetneje so uporabili Fateh-110 ali Qiam-1, oba raketna sistema imata domet približno 500 kilometrov. Iran trdi, da gre zgolj za povračilne ukrepe in da si ne želi vojne, mednarodna skupnost pa opozarja na nujno deeskalacijo konflikta. Kot lahko preberete v spodnji analizi, gre za premišljen napad, kot je pričakovati, saj bi Iran v vojni z ZDA izgubil, te pa v regiji nimajo dovolj sil, da bi lahko izvajale nekajmesečno bombardiranje, saj bi za to potrebovale daljše priprave. Ameriški predsednik Donald Trump je napovedal nove sankcije, nevarnost za spopad je za zdaj majhna. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se zadeve zakomplicirale?

Konflikt bi bil najverjetneje omejen, za vojno so potrebne daljše predpriprave

Vojaške sile ZDA imajo nekajkratno premoč v zraku in mornarici, porabijo 50-krat več za vojsko kot Iran. A to razmerje ni tako preprosto, saj so ameriške sile razporejene po vsem svetu, največji delež imajo prav v ZDA, na območju Bližnjega vzhoda je njihova moč omejena. Če ne bo izdatnega povečanja sil, so te premajhne, da bi lahko zagotovile zmago proti iranski vojski. A kljub temu, če pogledamo zgolj teoretično vojaško moč ZDA in Irana, ima Washington nekajkratno premoč nad Teheranom. 

Ameriške vojaške sile za vojsko na letni ravni porabijo skoraj 620 milijard evrov, Iran pa 12,5 milijarde, kar je 50-krat manj. A te številke delno zavajajo, saj tako pri ZDA kot Iranu niso všteti vsi stroški razvoja in vse plače enot. Če bi upoštevali povprečne cene in plače, bi bila vojaška poraba ZDA še vedno 10-krat večja. ZDA v morebitnem konfliktu z Iranom ne bi uporabljale kopenskih sil, saj bi bilo število padlih vojakov ogromno. Prevladovalo bi letalstvo, pomagala bi mornarica, a tudi tu se lahko zaplete. 

Vojaško letalstvo je daleč najmočnejše krilo ZDA, imajo več kot 12.000 letal, Iran 850. A letalske sile Irana so večinoma zastarele, dolgoletne sankcije so onemogočale dostop do moderne opreme, njihova letala so večinoma druge ali tretje generacije, medtem ko ZDA premorejo veliko letal pete generacije, kot so F-35 in F-22, ki bi popolnoma nadzorovala bojišče. Zanimivo je, da Iran še vedno uporablja ameriška letala F-14 in F-4 phantom, ki so jih ZDA državi dobavile še pred islamsko revolucijo leta 1979.

Mornarica, ki predstavlja največjo nevarnost za mednarodne plovne poti v Perzijski zaliv, je bolj uravnotežena, a so sankcije prav tako okrnile iransko nabavo novejših  in modernejših ladij, večino njihove flote sestavljajo manjši torpedni čolni, večjih ladij imajo zelo malo. V spopadu z ameriško mornarico bi iranska potegnila kratko, a proti civilnim plovilom, tankerjem bi bili učinkoviti. Če se zapreta Perzijski zaliv in dobava nafte, bi najverjetneje nastopila manjša naftna kriza po svetu, sploh če se konflikt ne bi rešil dovolj hitro, a to dejanje bi Iranu naredilo več sovražnikov kot strateške koristi.

Totalna vojna malo verjetna, obe strani izgubita

Vojna z Iranom, če bi se zgodila, bi bila na toliko frontah, da bi povzročila številne žrtve in povzročila krizo, kot je Bližnji vzhod ni videl od invazije Sadamove vojske na Kuvajt leta 1990, a je malo verjetna. Zakaj? Ameriška vojska je v pripravi na osvoboditev Kuvajta imela nekajmesečne priprave, v sklopu katerih je na območje pripeljala dovolj letal in kopenskih enot, in kar je najbolj pomembno, stabilizirala logistične sisteme, ki so podpirali požrešen vojaški sistem, ki je bil v prestavi za vojskovanje. Prav tako je bila iraška vojska v času zalivske vojne leta 1991 po skoraj desetletni vojni z Iranom podhranjena, slabo vodena in izmučena, zato so Američani zlahka uničili obrambo. General Norman Schwarzkopf je nato z obhodnim manevrom strl iraško vojsko, ki jo je načelo letalstvo. Podobno se je zgodilo leta 2003, ko se je George Bush mlajši odločil, da bo končal, kar je njegov oče začel.

Američani so imeli leta 2003 to prednost, da so bili že dve leti v Afganistanu, kjer je že bilo ogromno enot in logističnih baz, odnosi z zavezniki so bili spodobni, danes toliko enot v regiji nimajo. Spopadi so trajali le nekaj mesecev, okupacija se je začela, 17 let pozneje niso bližje zmagi. Bližnji vzhod je po nekaj letih z demokratičnimi protesti vzplamtel, Sirija je razpadla, Islamska država je leta 2014 vkorakala v Mosul, vrata do Bagdada so bila odprta. Iran je prav tako pomagal preprečiti napredovanje Islamske države, zato ima v Iraku številne podpornike. ZDA so porabile bilijone dolarjev in pošteno načele domačo politično podporo za nadaljevanje prisotnosti na Bližnjem vzhodu. 

ZDA nimajo več veliko zaveznikov v regiji

Ameriška vojska in njena mednarodna koalicija, Rusija in Iran se aktivno vključujejo v lokalne spopade in podpirajo tiste, ki jim koristijo v dosegu geostrateških ciljev. Iranu je zelo koristilo, da so v Iraku spodbujali versko nasilje, milice, teroristične napade, saj je to počasi, a zanesljivo uničevalo ameriški vojaški stroj, ki je še vedno bil vpleten, poleg Iraka, v najdaljšo vojno v zgodovini – v Afganistanu. Danes je položaj ameriške vojske težji, težko razumljiv, saj nimajo podpore v polovici Iraka, Turčija jim je obrnila hrbet, Sirija je nasprotnica, Rusi pa zapirajo številne pristope k zračnemu prostoru Iraka in Irana.

Odnosi s Pakistanom so slabi, ostanejo tradicionalni zavezniki Savdska Arabija in Izrael, določena oporišča v Bahrajnu, Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih in letalonosilka v Arabskem morju. Vprašanje pa je, ali bi zalivske države dovolile uporabo oporišč, saj bi tako avtomatsko bile v dometu iranskih raket.

Ravno raketni sistemi, ki jih ima Iran, so njihovo najmočnejše orožje, a ne nepremagljiv, saj ima Iran največ raket kratkega dosega – do 250 km, kar pa ni dovolj, da bi dosegli številna ameriška oporišča na drugi strani Perzijskega zaliva. Po nekaterih ocenah imajo Iranci nekaj 100 raket, ki bi lahko dosegle Savdsko Arabijo (ameriška oporišča), natančnost večine je vprašljiva, zato so manjše države, ki so bližje Iranu, boljša tarča.

Irak je skoraj nemogoče ubraniti, saj nimajo Američani dovolj vojakov, niti politične podpore za obstoj v tej državi. Ameriški protinapad bi tako najverjetneje izviral zunaj dometa iranskih raket, topništva in milic pod njihovim poveljstvom – Savdske Arabije in Arabskega morja.

David proti Goljatu

Ena napaka lahko sproži verižno reakcijo, ki bi povzročila konflikt, ki pa bi bil omejen. Na papirju ima ameriška vojska nekajkratno vojaško premoč nad Iranom, a papir je eno, teren pa drugo. Kot piše armedforces.eu, je primerjava med posameznimi kategorijami v vojski, ki bi se spopadle, v prid ZDA, a razdalja med območjem potencialnega konflikta in domačimi oporišči veliko bolj koristi Iranu. ZDA na območju nimajo 10.000 letal, te bi morale začeti premikati proti Perzijskemu zalivu, zavezniki Savdska Arabija, Izrael in drugi bi se morali strinjati z ogromnim povečanjem ameriške vojske. Kar sta pokazali leti 1991 in 2003, bi to trajalo nekaj mesecev, a premiki, ki jih vidimo, kažejo, da se ZDA v tej fazi ne pripravljajo na spopad večjih razsežnosti, kaj šele nekajmesečno vojno.

Največja zaveznica Savdska Arabija bi bila najverjetneje prva, ki bi Američanom ponudila povečan dostop do njihovih baz, sploh ker bi Američani sami opravili večino napadov na njihovega smrtnega sovražnika. Dodatna savdska oporišča bi konkretno izboljšala možnost ameriške vojske.

Ameriška vojska bi brez večjih porazov uničila iranske letalske enote, ki bi se odločile spopasti z ameriškimi letalci, večina bi najverjetneje ostala v kritju domače protiletalske obrambe. Iranske protiletalske enote bi povzročale nekaj preglavic, a bi večnamenska letala F-35, bombniki B-2, rakete tomahawk in druga moderna orožja to počasi utišali. Iransko letalstvo v tej fazi ne bi več obstajalo.

Rakete, ki bi bile izstreljene na ameriške baze, imajo zgolj visokoeksplozivne konice, škoda bi bila majhna, saj z razdaljo pada natančnost raket, poltonska eksplozivna glava pa bi morala zadeti precej natančno, da bi povzročila veliko škode. Cilji, kot je bilo videti v iranskem napadu 8. januarja, so bili blizu Irana, balistične rakete srednjega dosega najverjetneje niso bile uporabljene. Od nekaj 100 raket, ki lahko dosežejo oddaljena oporišča, bi jih kar nekaj prestregli rušilci Arleigh Burke z zmogljivim protiraketnim Aegis sistemom in raketami SM-3, druge bi prestregli sistemi THAAD, Patrioti in Phalanxi, ki so zadnja obrambna črta. Čeprav ima Iran kemično in biološko orožje (čeprav trdijo nasprotno), bi bila uporaba tega proti ameriškim enotam smrtna obsodba, tako na mednarodnem parketu kot tudi odzivu celotne teže in moči ameriške vojske, ki bi nad Iran poslala vse, kar ima dovolj dometa. Politično delovanje Irana, komunikacija in bogatenje urana so državo izolirali, zaveznikov nima, zato tudi uporablja načinov, ki jih je mednarodna skupnost prepovedala po drugi svetovni vojni. 

Volja do vojskovanja je najpomembnejša

Kot je bilo videti v ZR Jugoslaviji in prvi iraški vojni leta 1991, bi ZDA potrebovale nekaj mesecev stalnih zračnih napadov, da bi Iran spravile na kolena. Iran je v takšnem položaju, da nima veliko možnosti, da bi lahko kaj naredil. Še najverjetneje se bo posluževal kibernetskih napadov, saj so oddelki za kibernetsko vojskovanje v iranski vojski med bolj usposobljenimi v regiji, pa še sledljivost napada je težja. Direktni spopad z ameriško vojsko bi bil samomorilski, bi bil pa ta spopad precej odvisen od politične volje v ZDA. Podobno kot v Vietnamu bi nekajmesečna ali celo nekajletna vojaška kampanja proti Iranu potrebovala podporo ljudstva, a ko ta uplahne, je tudi volja do vojskovanja manjša.

ZDA v Vietnamu niso izgubile ene bitke, a so na koncu izgubile vojno. Če pogledamo razmere v Iraku in Afganistanu, kjer je ameriška vojska vpletena že skoraj 20 let, je zelo verjetno, da bi bil tudi odziv ameriške vojske minimalen, saj bi večji spopad povzročal več težav kot prednosti. Iran bi zajemal tankerje, mogoče kakšnega potopil, sestrelil bi letala in drone, ZDA pa bi izvajale povračilne napade, dokler ne bi sklenili dogovora. Gre seveda za najverjetnejši scenarij v primeru spopadov, ni pa edini, ki se lahko razvije, a če odpišemo diplomatski sporazum, so drugi scenariji bolj krvavi.