Od predsednika, ki je to bil le 32 dni, do grešnega kozla za veliko depresijo

George Washington (1789-1797)

Le malo osebnosti v ameriški zgodovini je tako pomembnih kot ustanovni oče George Washington. Od trenutka, ko je napovedal upokojitev, so se ga Američani spominjali kot enega največjih predsednikov v zgodovini. Po njem je poimenovana prestolnica, njegova podoba stoji na gori Rushmore, še do dandanes pa se redno uvršča med najbolj priljubljene predsednike na anketah. 

Običajno se ga Američani radi spominjajo tudi po izjemnih dosežkih, ko je denimo v revolucionarni vojni vodil vojsko do zmage, pomagal pri oblikovanju ameriške ustave in navsezadnje 30. aprila 1789 postal prvi predsednik Združenih držav.

A kdo je pravzaprav bil prvi predsednik? Rojen je bil 22. februarja 1732 v Virginiji. Washington je služil kot vojaški poveljnik med ameriško revolucijo in vodil kontinentalne čete v boju proti britanski nadvladi. Pri 11 letih je po smrti svojega očeta podedoval sužnje, tako odrasle kot otroke. Kot mladenič je sicer suženjstvo sprejel in ga tudi odobraval, kmalu po revolucionarni vojni pa ni bil več tako prepričan, da je to dobra stvar, a se je izogibal javni razpravi. Svojo najbolj javno izjavo proti suženjstvu je v bistvu podal kar po svoji smrti. V oporoki je namreč odredil, da se njegovi zasužnjeni delavci ob smrti njegove žene osvobodijo. 

Njegov položaj in zaupanje, ki ga je vzbudil med prebivalci, je omogočilo ustanovitev predsedniške funkcije in pomagalo vzpostaviti izvršilno vejo oblasti. Izkazoval je tudi veliko mero zadržanosti ob političnih provokacijah in poskušal biti predsednik za vse državljane (kar je v tistem času seveda pomenilo le belce). 

Washingtonova odločitev, da se umakne z oblasti, je močno vplivala na prihodnost predsedniškega položaja. Njegovi nasledniki so večinoma sledili njegovemu zgledu in se upokojili po dveh mandatih, 22. amandma pa je kasneje zagotovil, da noben prihodnji predsednik ne bo mogel opravljati funkcije več kot dva mandata. 

John Adams (1797-1801)

Krmilo za Washingtonom je prevzel politični filozof John Adams. Znan je bil po svojem nasprotovanju britanski nadvladi in svoji vlogi pri pisanju Deklaracije neodvisnosti. 

Med revolucionarno vojno je služboval v Franciji in na Nizozemskem na diplomatskih položajih ter sodeloval pri pogajanjih o mirovni pogodbi. Med letoma 1785 in 1788 je bil minister na dvoru svetega Jakoba, nato pa se je vrnil v domovino in pod vodstvom Georgea Washingtona opravljal funkcijo podpredsednika. V svojem mandatu predsednika je pomagal državi, da se je izognila vojni s Francijo, mnogi pa se ga danes spominjajo kot "očeta ameriške neodvisnosti". Bil je tudi eden redkih ustanovnih očetov, ki ni imel v lasti zasužnjenih ljudi, menil je namreč, da revolucija ne bo nikoli dokončana, dokler zasužnjeni ljudje ne bodo svobodni. Umrl je na isti dan kot njegov naslednik Jefferson, 4. julija 1826.

Thomas Jefferson (1801–1809)

Kot avtor Deklaracije o neodvisnosti in tretji predsednik ZDA je bil Jefferson vodilna osebnost v zgodnjem razvoju Amerike. Med ameriško revolucionarno vojno je bil član zakonodajnega zbora in kongresa ter guverner Virginije. Menil je, da mora imeti nacionalna vlada omejeno vlogo v življenju državljanov in čeprav je spodbujal svobodo posameznika, je v svojem življenju imel več kot 600 sužnjev.

Ko je Jefferson prevzel predsedniški položaj, je zmanjšal izdatke za vojsko in mornarico, skrčil proračun, odpravil davek na viski in za tretjino zmanjšal državni dolg. V drugem mandatu pa je svoj trud usmeriil v preprečevanje vpletanja države v napoleonske vojne, čeprav sta tako Anglija kot Francija posegali v nevtralne pravice ameriških trgovskih ladij. 

Ob upokojitvi se je umaknil v Monticello, kjer je načrtoval velike projekte, vključno z gradnjo Univerze v Virginiji.

James Madison (1809-1817)

Četrti predsednik ZDA ali kot ga pogosto imenujejo "oče ustave", je bil James Madison ključna osebnost v zgodnjem ameriškem političnem prostoru. Imel je pomembno vlogo pri oblikovanju Listine pravic, ki določa temeljne pravice državljanov, soočal se je pa tudi z drugimi izzivi v času predsedovanja kot denimo z vojno proti Veliki Britaniji leta 1812.

Madison se je v upokojitvi še zmeraj zavzemal proti vplivom pravic zveznih držav, ki so v 30. letih 19. stoletja grozile, da bodo razbile zvezno unijo. V zapisu, ki so ga odprli šele po njegovi smrti leta 1836, je zapisal: "Nasvet, ki mi je najbližji in najgloblji v mojem prepričanju je, da je treba ohraniti zvezo držav."

James Monroe (1817–1825)

Peti predsednik ZDA je še najbolj znan po Monroejevi doktrini, ključni politiki, ki je določala, da zahodna polobla ni dovoljena za nadaljnjo evropsko kolonizacijo in posredovanje. 

Njegovo predsedovanje sta zaznamovala narodna enotnost in politična harmonija, obdobje predsedovanja pa se je imenovalo "obdobje dobrih občutkov". Nadzoroval je tudi znatno ozemeljsko širitev, vključno s pridobitvijo Floride od Španije. 

John Quincy Adams (1825-1829)

Sin predsednika Johna Adamsa je bil visoko izobražen moški, diplomat, ki je služil kot ambasador v številnih državah, vključujoč Nizozemsko, Prusijo in Rusijo.

Njegov edini predsedniški mandat ni bil preveč uspešen. Zavzemal se je za vrsto naprednih politik, vključno z izboljšavami in izobraževalnimi pobudami, vendar je naletel na zelo močno opozicijo, ki je ovirala njegove številne predloge. Tudi po prenehanju mandata se je še naprej boril proti suženjstvu in spodbujal državljanske svoboščine. 

Andrew Jackson (1829-1837)

Vojaški junak Jackson je bil sedmi predsednik ZDA in prvi, ki je prihajal z območja zahodno od Apalačev. Položaj si je pridobil z neposrednim nagovarjanjem množice volivcev, njegovo politično gibanje pa je znano kot Jacksonova demokracija. 

Zavzemal se je za pravice "navadnih ljudi" proti uveljavljeni eliti, njegova politika pa je vključevala razširitev volilne pravice in izvajanje zakona o preselitvi Indijancev. 

Martin Van Buren (1837-1841)

Osmi predsednik ZDA je bil ključen pri razvoju Demokratske stranke, znan po svoji politični spretnosti. Van Buren je bil visok le približno meter in pol, vendar naj bi bil postaven in čeden, oblačil pa naj bi se zelo skrbno. Imenovali so ga tudi "mali čarovnik". 

Soočal se je z gospodarskim pretresom leta 1837, ki je povzročil splošno brezposelnost in veliko stisko. A kljub njegovim prizadevanjem za rešitev krize se je administracija spopadala z gospodarskimi posledicami zato ni bil ponovno izvoljen, je pa po odhodu s položaja ostal aktiven v politiki in bil pomemben zagovornik gibanja proti suženjstvu. 

William Henry Harrison (1841)

Ameriški vojaški častnik in politik je bil deveti predsednik in najstarejši takrat izvoljeni predsednik. Opravljal je zelo kratek mandat, umrl je namreč 32 dni po izvolitvi zaradi pljučnice, s čimer je njegov mandat še danes najkrajši v zgodovini ZDA.

John Tyler (1841-1845)

Znan je bil po svoji vlogi pri priključitvi Teksasa, ki je postavila temelje za znatno ozemeljsko širitev. Tudi sam je imel kar nekaj težav pri predsedovanja, saj se je pogosto znašel na nasprotnih straneh s svojo stranko.

James K. Polk (1845-1849)

Pod vodstvom Polka so se Združene države spopadle z mehiško vojsko in pridobile obsežna ozemlja ob pacifiški obali in na jugozahodu. ZDA so pridobile Kalifornijo, Nevado, Utah, Arizono ter dele Kolorada in Nove Mehike. 

Polku je v svojem enem mandatu uspelo uresničiti veliko svojih ciljev, med drugim je zmanjšal carine in vzpostavil neodvisno državno blagajno. 

Zachary Taylor (1849-1850)

Priljubljen človek v Ameriki, junak mehiško-ameriške vojne; Taylor je bil bogat lastnik sužnjev, ki je imel v lasti posestva v plantažnih državah Louisiana, Kentucky in Mississippi. Imel je kratek mandat, umrl je le 16 mesecev po izvolitvi, njegovo predsedovanje pa je propadlo zaradi vprašanja, ali naj nacionalna vlada dovoli širjenje suženjstva v današnje zvezne države Kalifornija, Nova Mehika in Utah. 

Millard Fillmore (1850-1853)

Fillmore se je rodil v obupni revščini in se povzpel na najvišji položaj v državi ter s tem podedoval narod, ki je skoraj razpadel zaradi vprašanja suženjstva. Znan je po svoji vlogi pri kompromisu iz leta 1850, nizu zakonodajnih ukrepov, namenjenih reševanju spornih vprašanj v zvezi s suženjstvom. 

Kompromis je vključeval kontroverzni zakon o pobeglih sužnjih, ki je zahteval vrnitev sužnjev njihovim lastnikom in dovolil, da na novih ozemljih sami odločajo o vprašanju suženjstva. 

Franklin Pierce (1853-1857)

Nastopil je čas navideznega miru in Pierce je prevzel vodenje države. Prepričan je bil, da bo ta mir vzdrževal še nekaj časa, a zaman. Njegova politika je še pospešila razpad Unije.

Pojavile so se napetosti glede suženjstva in Pierce se je soočil s kritikami tako frakcij, ki so bile proti suženjstvu, kot tistih, ki so bile za suženjstvo. Njegovo predsedovanje se je končalo z globoko razdeljenostjo Demokratske stranke.

James Buchanan (1857-1861)

Napetosti glede suženjstva in pravic zveznih držav se niso umirile niti v času predsednika Buchanana. Sicer je poskušal ohraniti ravnovesje med frakcijami, a je bilo to večinoma neučinkovito, država pa je bila le korak stran od državljanske vojne. 

Abraham Lincoln (1861-1865)

Eden bolj znanih ameriških predsednikov je vodil državo med državljansko vojno, ki je bila posledica prav razhajanj glede suženjstva in pravic zveznih držav. Zavezal se je ohranitvi Unije ter načelom demokracije in enakosti. 

Leta 1863 je izdal razglas o osvoboditvi, s katerim je razglasil svobodo za vse zasužnjene ljudi na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom Konfederacije, kar je pomenilo premik v vojni k odpravi suženjstva.

"Da smo tukaj trdno odločeni, da ti mrtvi ne bodo umrli zaman – da bo ta narod pod Bogom dobil novo rojstvo svobode – in ta vlada ljustva, od ljudstva, za ljudstvo, ne bo izginila z zemlje," je dejal od posvetitvi vojaškega pokopališča v Gettysburgu.

A Lincoln je bil tragično umorjen le nekaj dni po kapitulaciji Konfederacije. V svojem predsedovanju je verjel v združitev naroda in v demokracijo. 

Andrew Johnson (1865-1869)

Po atentatu na Lincolna je predsedniško mesto pripadlo staromodnemu južnjaškemu demokratu z izrazitimi stališči o pravicah držav. Čeprav naj bi bil pošten in časten človek, je bil Johnson zelo nesrečen predsednik. Proti njemu so se ostro postavili radikalni republikanci, ki jim nikakor ni bil kos.

Sprli so se glede tega, kako obnoviti jug in vključiti nekdaj zasužnjene ljudi v družbo, Johnson pa se je zavzemal za popustljiv pristop, čemur so v kongresu mnogi nasprotovali.

Ulysses S. Grant (1869–1877)

Kot poveljujoči general je vodil vojsko Unije do zmage nad Konfederacijo v ameriški državljanski vojni. Kot ameriški junak pa je bil izvoljen za 18. predsednika ZDA, ki si je prizadeval za izvedbo rekonstrukcije kongresa in odpravo ostankov suženjstva.

Njegova administracija je podprla sprejetje 15. amandmaja, katerega cilj je bil zagotoviti pravice afroameriškim moškim, boril pa se je tudi proti Ku Klux Klanu in drugim nasilnim skupinam. Želel je tudi podeliti državljanstva ameriškim staroselcem, za vodjo Urada za indijanske zadeve je celo imenoval člana plemena Seneka, a se je to klavrno končalo. Dovolil je namreč, da vojaške enote uporabijo silo proti sovražnim plemenom, zaradi česar je izbruhnilo več vojn. 

Negovo predsedovanje je zaznamovalo tudi več škandalov, mnogi člani administracije so bili spoznani za krive korupcije in finančnih kaznivih dejanj. Ti škandali so močno škodovali njegovi javni podobi, a je kljub temu Grantu uspelo združiti severne in južne države. 

Rutherford B. Hayes (1877-1881)

Hayes je bil izvoljen po enih najdaljših, ostrih in težkih predsedniških volitvah v ameriški zgodovini. Volitve so zaznamovale obtožbe o goljufijah in spori glede volilnih glasov, a je na koncu zmagal s kompromisom, ki je vključeval umik zvezne vojske z juga. 

V času svojega mandata se je osredotočil na reformo državne uprave in si prizadeval za izboljšanje odnosov med severom in jugom ter obravnaval vprašanja delavskih in gospodarskih nemirov v obdobju hitre industrializacije.

James Garfield (1881)

Njegovo predsedovanje se je začelo z zavzemanjem za reformo državne uprave in posodobitev gospodarstva, vendar je bilo tragično prekinjeno, ko ga je 2. julija 1881 ustrelil nezadovoljni državljan. 

Alexander Graham Bell, izumitelj telefona, je neuspešno poskušal najti kroglo z indukcijsko električno napravo, a neuspešno. 

Chester A. Arthur (1881-1885)

Najbolj se je zavzel za reformo javne uprave, želel je tudi posodobiti ameriško mornarico in rešiti vprašanje priseljevanja in urbanizacije. 

Grover Cleveland (1885-1889 in 1893-1897)

Prvi demokrat, izvoljen po državljanski vojni, je bil tudi edini predsednik, ki je zapustil Belo hišo in se po štirih letih vrnil še za drugi mandat. Bil je znan po svoji zavezanosti politični integriteti in nasprotovanju korupciji, v svojem prvem mandatu pa se je predvsem osredotočil na gospodarske reforme, zmanjšanje tarif in boj proti vplivu posebnih interesov v politiki. 

Soočil se je tudi s hudo gospodarsko krizo, sprejel sporne ukrepe za stabilizacijo gospodarstva. 

Benjamin Harrison (1889-1893)

Njegovo predsedovanje je znano po pomembni gospodarski zakonodaji, osredotočil se je na modernizacijo in nadzoroval znatno povečanje ameriške mornarice. 

V času njegovega mandata se je Uniji priključilo šest novih držav, vodili so aktivno zunanjo politiko, vključno s prizadevanjem za izboljšanje odnosov z Latinsko Ameriko in Pacifikom. 

William McKinley (1897-1901)

McKinley je znan po vodenju države med špansko-ameriško vojno leta 1898, v kateri so ZDA pridobile ozemlja, kot so Portoriko, Guam in Filipini. Imel je možnosti državo voditi še drugič, vendar je bil njegov mandat prekinjen, ko ga je umoril anarhist.

Theodore Roosevelt (1901-1909)

Na vrsto je prišel še eden izmed najbolj znanih ameriških predsednikov Roosevelt, vpliven voditelj, ki je bil znan po svoji napredni politiki in močni osebnosti. Zavzemal se je za reforme za reševanje socialnih in gospodarskih vprašanj. 

Bil je tudi velik zagovornik ohranjanja narave, ustanavljal je narodne parke, gozdove in spomenike za zaščito ameriških naravnih virov, Rooseveltova politika "Square Deal" je bila usmerjena v zagotavljanje pravičnosti za delavce, potrošnike in podjetja. 

Bil je znan tudi na mednarodnem prizorišču, saj se je pogajal o koncu rusko-japonske vojne, za kar je leta 1906 prejel Nobelovo nagrado za mir, zavzemal pa se je tudi za izgradnjo Panamskega prekopa, ki je pomembno vplival na svetovno trgovino. 

Tudi ko je odšel s položaja, je ostal dejaven v politiki, leta 1912 je kot neodvisni kandidat celo ponovno kandidiral za predsednika. Umrl je leta 1919, v ZDA pa se ga spominjajo kot enega najbolj živahnih in vplivnih predsednikov v ameriški zgodovini.

William Howard Taft (1909-1913)

Ugledni pravnik, a slab politik. William Howard Taft je v Beli hiši preživel štiri neprijetna leta. Bil je namreč ujet v intenzivne bitke med progresivno in konservativno stranko, dobil pa je zelo malo zaslug za dosežke svoje administracije.

Woodrow Wilson (1913-1921)

Bil je eden največjih ameriških predsednikov, njegov program pa je razširil vlogo zvezne vlade pri upravljanju gospodarstva in zaščiti interesov državljanov. Večina zgodovinarjev ga uvršča med pet najpomembnejših ameriških predsednikov, skupaj z Washingtonom, Lincolnom in obema Rooseveltoma.

A ZDA je popeljal tudi v prvo svetovno vojno in jo tam predstavil kot boj za zagotovitev varnosti sveta za demokracijo. Protestiral je proti tako britanskim kot nemškim dejanjem, obema stranema pa ponudil posredovanje, a sta ga zavrnili. Po vojni je imel Wilson ključno vlogo na pariški mirovni konferenci in se je zavzemal za ustanovitev Lige narodov, čeprav je ameriški senat na koncu zavrnil pridružitev Ligi.

Warren G. Harding (1921-1923)

Harding je po prvi svetovni vojni poudarjal vrnitev k normalnosti, trudil se je zavzemati za stabilnost in konservativnost v notranji in zunanji politiki. Njegova administracija se je zavzemala za podjetništvu naklonjeno politiko, znižanje davkov in omejeno poseganje države v gospodarstvo. 

Vendar pa so Hardingovo vladanje zaznamovali škandali, med katerimi je bil najbolj razvpit škandal Teapot Dome, ki je vključeval podkupovanje in korupcijo v zvezi z naftnimi rezervami. Harding je na vladne položaje imenoval številne svoje prijatelje in sodelavce, od katerih so bili nekateri vpleteni v te škandale.

Calvin Coolidge (1923-1929)

Veliko nasprotje od svojih predhodnikov pa je bil prav Coolidge, tih človek, ki so ga tudi imenovali "Tihi Cal". Za smrt njegovega predhodnika Hardinga je izvedel med obiskom v Vermontu in prisegel pred svojim očetom, notarjem, sredi noči. Takoj za tem naj bi se vrnil v posteljo in zaspal.

Kot predsednik je zavzemal stare moralne in ekonomske zapovedi, zavrnil uporabo zvezne gospodarske moči, njegovo prvo sporočilo pa je pozvalo k izolaciji v zunanji politiki ter k znižanju davkov. Zavzemal se je tudi za ekonomijo in omejeno pomoč kmetom.

Herbert Hoover (1929-1933)

"Danes smo v Ameriki bližje končnemu zmagoslavju nad revščino kot kdaj koli prej v zgodovini katere koli dežele. Revščina med nami izginja," so slavne besede Hooverja, ko je leta 1928 sprejel republikansko nominacijo za predsednika. A se žal ni izšlo po njegovih napovedih.

V osmih mesecih po njegovi inavguraciji je borza strmoglavila, kar je pomenilo začetek velike depresije, najhujše gospodarske krize, kar so jih ZDA kdaj poznale. Kljub temu, da se je trudil in ponavljal svoja stališča, da ljudje ne smejo trpeti zaradi lakote in mraza, pa so ga njegovi nasprotniki v kongresu večkrat sabotirali. Hoover je postal grešni kozel za depresijo in je bil hudo poražen leta 1932.