'Zaradi spora med dvema generaloma je celotna država talka'

Dobra dva tedna od začetka spopadov v Sudanu se vrstijo neuspešna prizadevanja za premirje. Čeprav sta sprti strani v nedeljo podaljšali dogovor o prekinitvi ognja, sudansko prestolnico Kartum še naprej pretresajo letalski, tankovski in artilerijski napadi. Spopadi se nadaljujejo tudi v nekaterih drugih mestih v bližini prestolnice. 

Za nas je to morda "le še en" konflikt tam nekje daleč ... Za Tamerja Ibrahima pa je to zelo blizu doma. Tamer je namreč Sudanec. Poročen je s Slovenko in živi v Ljubljani. Vsak dan spremlja novice iz svoje domovine in preverja, kako je njegova družina. Oče, mama, mlajša brat in sestra ter številni člani razširjene družine namreč živijo v prestolnici Kartum. 

"Na žalost niso varni. Vsak dan preverjam, kako so. Čeprav se spopadi ne odvijajo v predelu mesta, kjer živijo, še vedno slišijo streljanje, zračne napade. Vse to se dogaja zelo nenapovedano, tako da se lahko v vsakem trenutku kaj zgodi in zato niso varni," mi je hitel pojasnjevati. 

"Razmere so precej stresne zanje. Med drugim jim primanjkuje osnovnih dobrin, saj ni dostopa do hrane ali goriva, da bi sploh lahko potovali in zapustili mesto. Tudi bančne storitve trenutno ne delujejo zaradi tega spopada. Tako da jim ta hip ne morem niti poslati denarja. Gre za zelo zaskrbljujočo situacijo na več poljih, odvija se humanitarna kriza ..."

Čeprav živi na tisoče kilometrov stran, je svoji družini na daljavo, po svojih močeh, pomagal, da so zapustili prestolnico in se odpravili na bolj mirni sever države. Že dan po najinem pogovoru jim je uspelo – Tamerjeva družina je zapustila Kartum in se umaknila iz žarišča spopadov. Zdaj so v kraju Dongola na severu države, od koder so se pred več kot 20 leti preselili v prestolnico. 

Lokalni odporniški odbori: rešilna bilka za civilne prebivalce

A naš sogovornik ne pomaga le svojim najbližjim, pač pa na nek način skuša pomagati vsem sorojakom. Aktiven je namreč pri koordinaciji sudanskih lokalnih odporniških odborov (Sudanese Resistance Committees). Gre za neformalno povezane aktiviste, ki so razpršeni po več sto sudanskih soseskah. Sestavljajo jih lokalni prebivalci, predvsem mladi, pa tudi zdravstveni delavci, inženirji ipd., ki so trenutno ena glavnih rešilnih bilk za mnoge civiliste na obleganih območjih. 

Ti lokalni odporniški odbori sicer delujejo že skoraj desetletje. "Pomagajo organizirati proteste, širijo zavedanje o tem, kaj se dogaja v Sudanu, in koordinirajo vsa prizadevanja, da bi državo premaknili od diktatorstva v demokratično državo," pravi Tamer. Pomagajo tudi pri zbiranju denarja in humanitarne pomoči za civilno prebivalstvo, vzpostavljajo začasne zdravstvene ambulante, v trenutnih razmerah pa pomagajo tudi pri evakuaciji ljudi. 

"Delamo vse, kar je v naši moči, da olajšamo stvari," pravi Ibrahim, ki znotraj koordinacije uporniških odborov pomaga pri komuniciranju z mediji, urejanju družbenih medijev in spletne strani. Ko so v Sudanu izbruhnili spopadi, so se odbori hitro odzvali in zagotovili prepotrebno podporo milijonom, ki se ob vojaški spopadajo še s hudo humanitarno krizo. Med drugim so takoj pričeli z zbiranjem imen in naslovov družin, ki so si želele zapustiti območja spopadov. Prostovoljci nato ob primernem trenutku zberejo te družine in jih pomagajo spraviti iz soseske. Na poti sicer naletijo na več kontrolnih točk paravojaških sil, zato se morajo pregovarjati z njihovimi pripadniki, da jih spustijo naprej. 

S pomočjo različnih platform (WhatsApp, Facebook, Twitter) opozarjajo na nevarne poti, organizirajo dobavo vode, hrane in zdravil ljudem v stiski, prevažajo nosečnice in bolnike v ambulante ter zbirajo denar za vodovodna in električna popravila.

"Nihče, ki sodeluje v odporniških odborih, ni povezan s katero od političnih strank. Zelo smo razočarani nad političnimi strankami. To odporniško gibanje je vzklilo, ker se razmere desetletja praktično niso spreminjale. Država je bila pod diktatorstvom 30 let, v teh 30 letih pa se ni slišalo glasov navadnih ljudi ali glasov mladih ... Bolj ko so se oklepali oblasti, bolj so se razmere slabšale, posledično so postale življenjske razmere v Sudanu neznosne," pravi Ibrahim. 

Zakaj so izbruhnili zadnji spopadi?

Po državnem udaru, ki se je zgodil leta 2021, je vodenje države prevzel svet generalov, ki ga vodita dva generala, ki sta tudi v središču tokratnih spopadov. Gre za generala Abdela Fataha al-Burhana, poveljnika oboroženih sil (sudanske vojske), ki je prevzel vlogo začasnega predsednika države. Na drugi strani pa je njegov namestnik in vodja paravojaških sil za hitro posredovanje (RSF), Mohamed Hamdan Dagalo, znan tudi kot Hemeti. 

Spor naj bi izbruhnil zaradi nestrinjanja glede smeri, v katero gre država, in predlaganega premika k civilni vladavini. Glavni sporni točki pa naj bi bili načrti za priključitev okoli 100.000 pripadnikov RSF vojski in vprašanje, kdo bi nato vodil nove sile.

Spopadi so torej neposredna posledica ostrega boja za oblast v vojaškem vodstvu države. "Nismo ravno pričakovali, da se bodo spopadi tako zelo zaostrili v tako kratkem času. In to je precej zaskrbljujoče, da je zaradi spora med praktično dvema generaloma celotna država talka in da to vodi v hudo humanitarno krizo. Pomanjkanje varnosti in življenjskih sredstev povzroča množičen eksodus iz prestolnice. Tudi v drugih delih države, še posebej na zahodu, kjer so ljudje v preteklosti že morali zapustiti svoje domove, zdaj pa se njihove življenjske razmere zaradi tega konflikta še bolj zaostrujejo," pripoveduje Tamer. 

Čeprav se spopadi vrtijo okoli nadzora nad ključnimi objekti, se večinoma odvijajo v urbanem okolju. Civilisti so tako pristali med dvema ognjema, saj so se pripadniki RSF zatekli na gosto poseljena območja. Sudanske zračne sile so izvedle zračne napade na prestolnico, kjer živi več kot šest milijonov ljudi. Zato, da bi lahko civilisti zapustili mesto, sta sprti strani večkrat napovedali začasno prekinitev ognja. A kljub temu se spopadi nadaljujejo. 

"Tovrstna premirja niso preveč v pomoč ljudem, ker vojska in RSF ta čas izkoriščata za reorganizacijo in kovanje novih strategij, ki potencialno lahko privedejo do še hujšega stopnjevanja nasilja. To ni nekaj, kar pomaga ljudem. Pomaga le začasno, da se lahko določen del ljudi umakne, vendar to ni trajnostna rešitev za kakšen pozitiven konec," je kritičen naš sogovornik. 

Na vprašanje, ali pričakuje, da bi se konflikt lahko kmalu razrešil, Tamer zmaje z glavo: "Pri teh dveh generalih je zelo težko ugibati o kakršnih koli spremembah v bližnji prihodnosti. Tudi, če se bo zgodila sprememba in bi se ta vojna zaključila zdaj, se bodo posledice tega konflikta čutile še naprej. Potrebno bo kakšno leto, da si opomoremo po škodi, ki je nastala doslej."  

Kaj je RSF in zakaj ima takšno moč?

Paravojaške sile za hitro posredovanje (RSF) so bile ustanovljene leta 2013, izvirajo pa iz zloglasne milice džandžavidov. Ti so imeli eno glavnih vlog med vojno v Darfurju, kjer so bili obtoženi etničnega čiščenja. Nekdanji sudanski predsednik Omar Al Bašir se je pri zatiranju upora plemen v Nubskih gorah in Darfurju zanašal na džandžavide oziroma RSF. Ti so izvajali množične poboje, posilstva, mučenje, ropanje in uničevanje vasi.

Tem silam je že takrat poveljeval general Dagalo, posredovale pa so tudi v spopadih v Jemnu in Libiji. RSF je bila obtožena kršenja človekovih pravic tudi zaradi pokola več kot 120 protestnikov junija 2019. 

Tako močna sila zunaj vojske predstavlja vir nestabilnosti v državi. RSF ima pod nadzorom nekatere sudanske rudnike zlata, s katerimi tudi financira dobavo orožja. Tega jim v zameno za zlato dobavlja ruska skupina Wagner, s katero sudanske paravojaške sile sodelujejo in se pri njih tudi urijo.

'Mir je nekaj, kar si želimo povsod'

Tamer redno spremlja razmere v svoji domovini, čeprav že več kot 11 let ne živi v Sudanu. "Že takrat, ko je bil Sudan pod vlado Al Baširja, ekonomske razmere v državi niso bile dobre. Zato se je veliko mladih odselilo v zalivske države, kjer so našli priložnosti za zaposlitev in s tem pomagali izboljšati ekonomsko situacijo tudi svojim svojcem v Sudanu," mi pojasni. Tudi sam je po zaključenem študiju v Kartumu našel zaposlitev pri podjetju iz Savdske Arabije, kjer je tudi živel do pred kratkim. Po poroki se mu je pred tremi leti tam pridružila tudi žena Miša, s katero sta se letos preselila v Slovenijo. Še vedno sicer dela (na daljavo) za isto podjetje. "Pozitivna posledica pandemije," se namuzne. 

"Slovenija je čudovita država. Ima lepo naravo, lepe ljudi, ki so zelo prijazni in topli in zelo gostoljubni. Veselim se, da bom raziskal še več kotičkov in izvedel več o tej državi," je navdušen. Predvsem pa ga je prevzela pomlad – doživel jo je namreč prvič v življenju. Zanimiva pa mu je tudi zgodovina njegovega novega doma. Pogovarjala sva se tik pred dnevom boja proti okupatorju, s katerim se je Tamer že seznanil. "Rad se učim o takšnih podrobnostih. Na nek način mi daje potrditev, da se ljudje lahko razumemo na nek način. Vsi se borimo za podobne stvari, na različnih lokacijah po svetu. Žena mi je malo povedala o tem prazniku. Daje mi upanje, da je z odporom možno priti do pozitivnega konca, da se lahko zgodijo dobre spremembe, ko vidim, kako ljudje danes tukaj živijo," je dejal. 

Upa, da bo tudi Sudan nekoč doživel spremembe na bolje. "Da bo nekoč prešel iz teh dolgoletnih muk v mirno, uspešno državo, kjer ljudje živijo v miru in sožitju in kjer bodo lahko uživali osnovne človekove pravice," je poudaril.

Zato s svojimi sonarodnjaki že od začetka poziva h koncu spopadov. "Da bi se to zgodilo, pa je seveda potreben koordiniran trud regionalnih igralcev, predvsem sosednjih držav, in mednarodne skupnosti, da uporabijo svoj vpliv. Ne pa, da zgolj obsojajo in pozivajo, da se spopadi končajo. Na koncu ne bo nobenega zmagovalca. In praktično ni nobene podpore javnosti za to vojno. Tukaj se zgolj dve vojski spopadata med seboj. Ljudje pa ne stopajo na nobeno od sprtih strani. Ne podpiramo nobene od teh vojn, nobene strani, ki sodeluje v njej. Tudi, če bo ena od strani dobila to vojno, se bodo naši procesi za demokratično vladavino nadaljevali."

Nekdanji sudanski premier Abdala Hamdok je v soboto posvaril, da bi se konflikt v Sudanu lahko sprevrgel v eno najhujših državljanskih vojn na svetu, če se ne bo dovolj zgodaj ustavil. To pa bi po njegovih besedah bila "nočna mora za svet". Tudi WFP opozarja, da bi nasilje v Sudanu lahko v humanitarno krizo pahnilo celotno vzhodnoafriško regijo.

"Karkoli se zgodi v Sudanu, na nek način vpliva tudi na preostali svet. Zato je širjenje zavedanja pomembno, saj se s tem lahko zgodijo spremembe. Zato si prizadevamo, da bi širša javnost, navadni ljudje, vedeli, kaj se dogaja, in bi na nek način pritisnili tudi na svoje vlade, da zavzamejo aktivno vlogo pri doseganju miru. Mir je nekaj, kar si želimo povsod. Kajti kjerkoli je vojna, se pojavijo tudi druge težave, kot so gospodarske težave in migracije," je izpostavil Tamer. 

V spopadih, ki so med vladno vojsko in paravojaškimi silami izbruhnili sredi aprila, je bilo doslej ubitih več kot 500 ljudi, več kot 4500 jih je bilo ranjenih. Okoli 50.000 prebivalcev pa je že zapustilo Sudan in se zateklo v sosednje države.