Zaradi slabih razmer vse več migrantskih uporov in medsebojnih sporov

Bosanske oblasti ocenjujejo, da je na zahodu BiH, predvsem na območju Bihaća, najmanj 7000 migrantov, za manj kot polovico pa je zagotovljena namestitev v migrantskih centrih. Razmere še nikoli niso bile tako slabe, pravijo lokalne oblasti. V unsko-sanskem kantonu je namreč tako varnostno kot humanitarno stanje najbolj zapleteno, nezadovoljni pa so tudi z angažmajem pristojnih državnih institucij in sodelovanjem z mednarodnimi organizacijami.

Vsak dan namreč na območje Bihaća nenadzorovano pride večje število migrantov, nekaj tisoč naj bi tako živelo na ulicah mesta, na drugih javnih krajih in v zapuščenih objektih. Lokalno prebivalstvo pa živi v strahu in nelagodju. Begunska taborišča namreč niso povsem prilagojena za bivanje migrantov, ker nista zagotovljeni elektrika in voda. Prav zaradi pomanjkanja osnovnih življenjskih in higienskih pogojev, so morali lani že zapreti migrantski center Vučjak ob meji s Hrvaško, migrante pa so premestili v druge centre v BiH. 

Omenjeni centri so prepolni, samo na območju Bihaća, Cazina in Velike Kladuše namreč za približno 4000 migrantov ni prostora v tamkajšnjih migrantskih centrih, zaradi česar je prišlo do porasta incidentov, prekrškov in kaznivih dejanj, ki jih povezujejo z migranti.

Nič drugače pa ni niti v Grčiji, saj prebežniki, v upanju na lepšo prihodnost, še kar prihajajo čez Egejsko morje. Tudi begunski centri v Grčiji so namreč prenapolnjeni, zaradi gneče, enolične hrane in slabih higienskih razmer pa prihaja do vse večjih napetosti med etničnimi skupinami.

V največjem grškem centru za migrante Moria na otoku Lezbos je bilo, preden je izbruhnil požar, nastanjenih okoli 12.700 oseb, kar je štirikrat več od nastanitvenih kapacitet, v centru pa so vladale tudi slabe higienske razmere. In ko so pred dobrim mesecem dni v omenjenem centru potrdili prvo okužbo s koronavirusom, je begunski center kmalu zajel požar, plameni pa so ga skoraj v celoti uničili. Požar sicer ni terjal smrtnih žrtev, je pa zagorelo na tisoče šotorov, bivalnih zabojnikov, upravna stavba in zdravstvena postaja. Požari so izbruhnili po uporu nekaterih prebivalcev centra, ki bi po okužbi z novim koronavirusom ali bližnjim stikom z okuženim morali v samoizolacijo. Grški minister za migracije je potrdil, da so požar zanetili prosilci za azil, ni pa potrdil, da bi šlo za namerno dejanje.

Nasilje nad migranti

Poleg slabih razmer v katerih živijo migranti, pa se morajo soočati tudi z nasiljem, predvsem s strani policistov. Amnesty International (AI) je junija letos tako razkrila grozljivo eskalacijo kršitev človekovih pravic, ki so jo zagrešili hrvaški policisti. Na hrvaški meji z Bosno so skupino migrantov in prosilcev za azil zvezali, jih zverinsko pretepli, zasmehovali njihove poškodbe in jih po krvavečih glavah namazali hrano.

"Ponižanje ljudi, ki v Evropi iščejo varnost, z risanjem križev po njihovih glavah, je incident na dolgem seznamu prejšnjih in predstavlja simptom širšega trenda nasilnih prisilnih vračanj in drugih hudih kršitev človekovih pravic, ki se dogajajo na zunanjih mejah EU, kar lahko vidimo tudi v Bolgariji, na Madžarskem in v Grčiji," opozarja AI. Schengenski mejni zakonik, ki vsebuje pravila nadzora evropskih mej, izrecno navaja, da morajo biti pregledi na meji izpeljani s celovitim spoštovanjem človeškega dostojanstva, dodaja. AI se je obrnila tudi na Evropsko komisijo, ki pa javno ni obsodila ali pozvala hrvaško vlado, naj primerno preišče dokaze, prav tako ni bilo nobenega resnega poskusa, da bi se izvedel neodvisen monitoring.

AI ob tem opozarja, da smo resnično soočeni s krizo, a gre za krizo neukrepanja.

Ob vsem tem pa obstaja dejstvo, da so begunski centri prenapolnjeni, v njih vladajo slabe higienske razmere, begunci pa se morajo spopadati tudi z nasiljem. Številni zato poskušajo iti boljšemu življenju naproti, tudi večkrat, če jih pri nelegalnih prehodih zalotijo. A dejstvo je tudi, da bodo ljudje vedno bežali, pred nasiljem, vojnami, lakoto, revščino. In tudi zato, bi morali poskrbeti, da bi lahko tudi v begunskih centrih imeli najbolj osnovne, človeku dostojne razmere.