Kaj je v ozadju zadnjih spopadov med Izraelci in Palestinci?

Do hitre eskalacije silovitih spopadov, ki jih spremljamo v zadnjih desetih dneh, je na območju Vzhodnega brega in Gaze prišlo po več tednih nevarnih trenj med Izraelci in Palestinci. 

Prvi v seriji nepovratnih dogodkov, ki so odprli pandorino skrinjico, je odločitev okrožnega sodišča v Jeruzalemu, ki je 10. februarja potrdilo sodbo nižjega sodišča v korist izraelskih tožnikov za izselitev arabskih prebivalcev iz soseske Sheikh Jarrah v vzhodnem Jeruzalemu. Arabske družine, ki jih čaka izselitev, so se pritožile na vrhovno sodišče. Kakšna je njihova zgodba?

Najmanj šestim palestinskim družinam iz vzhodnega Jeruzalema je izraelsko sodišče naložilo, da morajo zapustiti svoje domove, v katerih so živele desetletja. Brez upoštevanja pritožb. Tam so se naselile po vojni leta 1948, ko so morale zapustiti območje, ki je bilo neposredno vključeno v novonastalo državo Izrael. Vzhodni del mesta je takrat nadzirala Jordanija, ki je v sodelovanju z Združenimi narodi družinam ponudila izgradnjo novih hiš na območju, v zameno za to, da se družine odpovedo statusu beguncev. Ta predlog so Palestinci sprejeli, vendar jordanska vlada na koncu iz neznanega razloga hiš ni registrirala na njihova imena. 

V vojni leta 1967 je nato Jordanija izgubila nadzor nad vzhodnim Jeruzalemom, ki ga je anektiral Izrael. Mednarodna skupnost pripojitve teritorija ni nikoli priznala, Izrael pa je kljub vsemu zadržal kontrolo nad ozemljem, čeprav večina držav to še vedno šteje za okupacijo. Tako je ozemlje, na katerem so živele palestinske družine, prišlo v roke Izraela. Čeprav gre za območje, ki ga večinsko naseljujejo Palestinci, pa gre hkrati tudi za zemljo, ki jo je v 19. stoletju kupil judovski trust in jo kasneje prodal nepremičninski agenciji, ki si prizadeva za naselitev Judov v tem delu mesta. To jim omogoča zakon, ki je bil sprejet v 70. letih in Judom daje pravico, da zahtevajo vrnitev posestev v vzhodnem delu mesta. Te iste pravice Palestinci za vrnitev posestev v zahodnem delu Jeruzalema ali kateremkoli delu Izraela nimajo. Takšno stanje pravne neenakosti, ki dodatno temelji na velikih razrednih razlikah, je še dodatno povečalo nesorazmerja med Arabci in Izraelci, opozarja dopisnica New York Timesa iz Jeruzalema Isabel Kershner.

Spor se je vlekel več let in potoval vse do vrhovnega sodišča, ki bi zadevo moralo rešiti minuli ponedeljek, ko pa so izbruhnili spopadi. Tožilec je prosil za odložitev končne odločitve, kot razlog pa je navedel dodatno preučitev sodnega materiala. To mu je sodišče odobrilo in odločitev zamrznilo za 30 dni. Vendar so stvari do takrat že ušle izpod nadzora.

Kako se je zavrtela spirala nasilja?

"Palestinci so izjemno občutljivi na begunsko vprašanje. Zato ne gre več le za zasebni spor glede ozemlja, ampak za nacionalno vprašanje," pravi Kershnerjeva. Tokratni spiralni zaton v nasilje in izbruh spopadov je bil zaznamovan s številnimi dogodki. Eden od pomembnejših je postni mesec ramazan, ki se je letos pričel 13. aprila in končal 12. maja. 

Letos se je ta mesec prekrival s številnimi judovskimi praznovanji – spominom na padle vojake, dnevom neodvisnosti in dnevom Jeruzalema, ki ga nekateri praznujejo v spomin na "združitev zahodnega in vzhodnega Jeruzalema" po omenjeni vojni leta 1967. Osrednji dogodek judovskega praznika je parada z zastavami, ki jo v mestu izvajajo pretežno mladi desno-orientirani Izraelci. Ta parada ima tudi zastavljeno precej provokativno traso, saj vodi skozi palestinske soseske vse do Zidu objokovanja. Pohod Judov pa bi se prav tako moral zgoditi v ponedeljek. Ta dan je tako zaradi proslav izraelskih zmag nad Arabci kulminirala energija palestinske žalosti in izraelskega praznovanja.

V mestu pa so se medtem odvijala tudi druga dogajanja. V muslimanska praznovanja in izvajanje verskih obredov se je vpletla tudi izraelska policija, ki je Palestincem preprečila zbiranje na Vratih Damaska (gre za politiko, ki jo Izrael pogosto uvaja tudi proti Palestincem pravoslavne veroizpovedi). Zgodovinska vrata omogočajo dostop v stari del mesta z vzhodne strani, kamor vsako leto ob ramazanu prihajajo Palestinci. "Načeloma gre za praznično vzdušje, to pa je bilo letos omejeno s prepovedjo policije, ki je tam postavila barikade in prepovedala sedenje na stopnicah. Poteza je ustvarila hude napetosti," poroča dopisnica. Temu so kmalu sledili spopadi med izraelsko policijo in Palestinci. 

Medtem pa je dodatno olje na ogenj prililo tudi postopanje majhne skupine mladoletnih Palestincev, ki so na družbenem omrežju objavili posnetek, kako je eden izmed njih oklofutal ortodoksnega Juda, medtem ko je ta čakal na javni prevoz. Posnetek je pridobil veliko ogledov in vsaj dva posnemovalca. Na to so odreagirali številni Judje in več sto se jih je odpravilo proti Vratom Damaska, kjer so poskušali fizično obračunati z Arabci, policija pa je prevzela vlogo ločevanja skupin. 

Vdor policije v Al Akso in Hamasov ultimat

Sodu je po več dneh napetosti izbilo dno v ponedeljek, 10. maja. Noč pred tem je po letošnjem ramazanskem koledarju zaznamovala t. i. noč usode (Laylat-al-Qadr). Gre za zelo pomemben muslimanski praznik ob koncu ramazana, saj obeležuje noč, ko je angel Gabriel (Jibreel) preroku Mohamedu razodel prve verze iz Korana. To noč vsako leto tisoče vernikov prebedi na območju kompleksa mošeje Al Aksa, ki velja za tretje najbolj sveto mesto v islamskem svetu. Takoj za Meko in Medino. 

Hkrati pa je lokacija Al Akse sveta tudi za Jude, saj stoji na Tempeljskem griču, mestu, kjer je nekdaj stal Salomonov tempelj. Zjutraj 10. maja se je proti griču napotila tudi večja skupina Judov, ki so načrtovali obeležiti dan Jeruzalema. Muslimani, ki so noč preživeli na območju Al Akse, so prihod judovskih skupin videli kot poskus vdora na njihovo sveto ozemlje. Policija je sicer zaustavila judovske skupine, ki so poskušale priti v stik z muslimanskimi verniki na vrhu griča. Vseeno pa je nato vdrla v mošejo. 

Poročila o dogajanju si na tej točki začno močno nasprotovati. Policija navaja, da je izvedla vdor zaradi kamenjanja, ki ga je doživela s strani vernikov, Palestinci pa trdijo, da je kamenje poletelo šele, ko so policisti vdrli na sveto območje. Policija je nato uporabila solzivec, gumijaste naboje in dimne bombe, ki so mnoge presenetili med verskim obredom. Epilog spopada je bilo 340 poškodovanih Palestincev, več kot 250 se jih je moralo zdraviti v bolnišnici. Na drugi strani je poškodbe v spopadih utrpelo 21 policistov.

Popoldne pa je prispel ultimat Hamasa, ki je od Izraelcev zahteval umik iz Al Akse ter območij vzhodnega Jeruzalema, kjer Izraelci poskušajo doseči izselitev palestinskih družin. Izraelska stran po pričakovanjih na ultimat Hamasa ni pristala. Ob 18. uri so se v izraelskih mestih oglasile prve sirene, ki so označile nevarnost raketnega napada.

Začetek konflikta: "kirurško uničevanje ciljev" s številnimi civilnimi žrtvami

Izrael je na raketne napade Hamasa odgovoril s silovitimi letalskimi napadi na Gazo. Kot je znano, gre za majhno, gosto poseljeno območje, na katerem živi več kot dva milijona prebivalcev, skoraj 45 odstotkov populacije pa tvorijo otroci, mlajši od 14 let. Kljub temu, da Izrael poseduje napredno vojaško tehnologijo, pa je zaradi karakteristik Gaze večje število civilnih žrtev skorajda neizogibno. Hamas je po zrušenju stolpnic, v katerih naj bi imel svoje prostore, Izraelu namenil še en ultimat, v katerem je pozval k "ustavitvi napadov na civilna poslopja", sicer bodo v nasprotnem primeru raketirali prestolnico Tel Aviv. Tudi ta grožnja je bila uresničena.

Odločitve o izbiri ciljev izraelski vojski otežuje strategija Hamasa, ki za svoje operacije uporablja tudi civilne zgradbe. Na drugi strani Hamas ne razpolaga z oborožitvijo, ki bi bila primerljiva izraelski, in je v konvencionalnem spopadu proti izraelski vojski nemočen ter s tem omejen v izbiri strategije bojevanja. Posledica teh faktorjev je velika razlika v številu žrtev. Hamas je izstrelil okrog 3700 raket - večino je prestregel izraelski protiraketni sistem -, ki so po navedbah izraelskih oblasti terjale življenja 12 ljudi, okoli 330 pa je bilo ranjenih. Na drugi strani je bilo ubitih 219 prebivalcev Gaze, od tega 63 otrok, še 1530 pa je ranjenih.

Mednarodna skupnost je sedaj predvsem v strahu pred možnostjo izraelske kopenske intervencije v Gazi, ki bi bržkone povzročila vrtoglavo rast števila žrtev in humanitarno katastrofo v že tako obubožanem ozemeljskem pasu ob sredozemskem morju z vsemi karakteristikami geta 21. stoletja. Izraelska vojska sicer s kopenskimi enotami obstreljuje Gazo, proti meji se je premaknilo več vojaških enot, vpoklicali so tudi rezerviste, vendar analitiki opozarjajo, da bi odločitev o invaziji Izrael zelo drago stala. Prav zato ni pričakovati, da bi do kopenske akcije lahko prišlo v kratkem. 

Onkraj zgodb običajnih ljudi, verskih čustev in vojaških strategij pa se nahaja politični svet neskončnih konspiracij in hladne preračunljivosti. 

Ljudje kot talci preračunljivih političnih iger Netanjahuja in Hamasa

Tako kot zgodovina bližnjega vzhoda so kompleksne tudi politične rošade, ki zaznamujejo usode običajnih ljudi. Pa vendar ne gre v aktualnem konfliktu pozabiti na nekatere okoliščine, ki močno vplivajo na dinamiko dogodkov. Pri tem sta pomembna tako izraelska politična kriza kot palestinski razkol med Gazo in Zahodnim bregom. 

Ta zgodba se vleče že od leta 2006, ko je na volitvah slavil Hamas, vlada narodne enotnosti pa je – pod pritiskom ZDA in Izraela – razpadla. Leto dni kasneje je med Fatahom in Hamasom prišlo do oboroženega spopada za nadzor v Gazi. Zmagal je Hamas, ki je od takrat prevzel popolno kontrolo nad območjem. Islamistična organizacija, ki jo ZDA in EU za razliko od Združenih narodov uvrščata med teroristične organizacije, si že dalj časa prizadeva za pridobitev statusa vodilne palestinske organizacije tudi na Zahodnem bregu ter s tem za monopol pri dialogu z Izraelom in svetom. Kot je znano, sta se palestinski ozemlji dogovorili, da bosta ponovno organizirali volitve, Hamas pa bi si s tokratnim nastopom proti Izraelu lahko pridobil naklonjenost Palestincev, ki jim "pacifistična" drža predsednika Mahmuoda Abbasa v trenutnih razmerah ni po volji. Abbas je sicer ob izbruhu sovražnosti Izraelce pozval k prekinitvi okupacije palestinskih ozemelj.

Scenarij, po katerem bi mu ta konflikt lahko prišel prav, ima verjetno tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki se sooča s hudimi obtožbami zaradi suma korupcije. Prav tako mu že dalj časa ne uspeva sestaviti vlade, Izrael pa ima v zadnjih dveh letih za seboj že štiri parlamentarne volitve. Netanjahujevi rivali že dalj časa poskušajo sestaviti alternativno koalicijo, ki bi ga lahko z glavnega vladnega stolčka spodnesla po 12 letih vladavine.

Ob tem pa ne gre pozabiti tudi na druge mednarodne igralce, ki poskušajo na takšne ali drugačne načine sodelovati v reševanju spora. Podpora ZDA Izraelu je jasna, čeprav se ameriški predsednik Joe Biden sooča z vse večjim pritiskom zaradi zunanje politike do Izraela in Palestine. Poskus Varnostnega sveta Združenih narodov, da sprejme skupno izjavo o nasilju na Bližnjem vzhodu, je bil neuspešen kljub podpori vseh ostalih 14 držav. ZDA imajo namreč pravico veta in zagovarjajo "dogovor prek drugih diplomatskih kanalov".

Kot kaže, bo zmagovalec konflikta tisti, ki bo iz njega iztržil največ. Kdo bo iztržil najmanj, je znano že sedaj – prebivalci Gaze.