Za posvojitev plačala toliko kot za stanovanje: ukradeni dvojčici sta se našli na TikToku

Stopila je v stik z Anno Panchulidze, za katero je sprva menila, da je njena naključna dvojnica. A izkazalo se je, da imata Anna, študentka angleščine, in Elene, študentka psihologije, veliko močnejšo vez kot naključno podobnost – delita DNK. 

Po nekaj mesecih spoznavanja preko spleta je postalo jasno, da sta posvojeni, svoje biološke družine pa ne poznata. Odločili sta se za DNK-test in ugotovili, da nista dvojnici – sta enojajčni dvojčici.

"Postali sva prijateljici, ne da bi slutili, da bi lahko bili sestri, a obe sva čutili, da je med nama neka posebna vez," je povedala Elene za AFP.

In čeprav je bilo odkritje šokantno, je bil še bolj žalosten podatek, da nista edini, ki sta se znašli v takšni situaciji. 

Test DNK za Elene in Anno je bil organiziran s pomočjo gruzijske novinarke Tamune Museridze, ki preiskuje shemo ugrabitev po vsej državi, ki naj bi se zgodile med 1950 in 2006.

Museridzejeva se je s temo prvič srečala leta 2016, ko je ugotovila, da ima dva rojstna lista z različnimi datumi, medtem ko je pospravljala materino hišo po njeni smrti.

"Ugotovili smo, da je sistemsko, in ugotovili smo, da je bilo v gruzijskih bolnišnicah ukradenih več kot 100.000 otrok," je Museridze povedala za Australian Broadcasting Corporation (ABC).

Med preiskavo je razkrila, da so shemo vodili organizirani kriminalci, ki so novačili številne sostorilce, vključno z zdravniki in vladnimi uradniki.

Bolnišnično osebje je pogosto lagalo staršem in jim povedalo, da so njihovi otroci umrli ob rojstvu, nato pa jih posredovalo v prodajo družinam, ki niso vedele, da so bili njihovi novi otroci ugrabljeni.

Anina mati, Patmani Parkosadze, je potrdila, da je leta 2005 po več letih čakanja na posvojitev otroka plačala na tisoče dolarjev – dovolj za nakup majhnega stanovanja v Gruziji v tistem času –, da jo je posvojila.

"Nisem imela pojma. Takrat je bilo treba na posvojitev čakati več let. Z možem sva čakala šest let, preden sva dobila Ano," je za ABC povedala Parkosadzejeva.

"Resnično nismo imeli pojma o skorumpiranem sistemu ... in česa takega si ne bi niti predstavljala."

Elenina posvojiteljica Lia Korkotadze pa je za AFP povedala, da se je "posvojitev iz sirotišnice zdela praktično nemogoča zaradi neverjetno dolgih čakalnih vrst".

Bila je presrečna, ko je izvedela za šestmesečnega otroka, ki je na voljo za posvojitev v lokalni bolnišnici – v zameno za plačilo. "Pripeljali so jo na moj dom," je še povedala in dodala, da ni nikoli posumila, da bi se dogajalo kaj nezakonitega.

Anna in Elene sta hvaležni družinama, ki sta ju vzgojili in da sta se našli, vendar še vedno upata, da bosta znova združeni tudi z biološkimi starši.

"Morda sploh ne vedo, da obstajava, ker so včasih biološkim staršem lagali, da je otrok umrl. Krasno bi bilo, če bi jih našli, da bi vedeli resnico," pravi Elene. 

Gruzija žal še zdaleč ni edina država, ki je obtožena dolgotrajne sheme trgovine z otroki. Ocenjuje se, da je bilo v Čilu v sedemdesetih in osemdesetih letih med diktaturo Augusta Pinocheta nezakonito ali prisilno posvojenih skoraj 8.000 do 12.000 otrok, je povedal odvetnik Anthony Clarkson za houstonski KPRC, piše The New York Post.

Prisilne posvojitve so se dogajale, preden je Pinochet prišel na oblast, vendar so se pod njegovim režimom znatno povečale, saj je diktator v posvojitvah videl brutalno sredstvo za odpravo revščine in nadzor nad rastjo prebivalstva – Cristina Prisco iz Bronxa je bila eden od teh otrok.

"Ko sem to izvedela, je bilo šokantno, a vesela sem, da zdaj poznam pravo zgodbo, seveda pa sem jezna zaradi vsega, kar je morala prestati moja mama," je  povedala za The Post. "Vpleteni ljudje so bili zlobni in oropali so me moje družine."

Trgovina z otroki naj bi se dogajala tudi na območju nekdanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji, kjer več družin še vedno išče resnico, z delom pa je začela tudi preiskovalna komisija v DZ.