Z urejeno frizuro in negovanimi nohti nad brutalnost vojne

Lubov Jarova je Ukrajina v malem. Močna ženska, ki predstavlja vse tisto, za kar se država od začetka ruske invazije bori, in ne kaže znakov predaje. Nemško ekipo novinarjev je malo pred mednarodnim praznikom žensk na hitro popeljala po Orihivu, poprej živahnem naselju, ki se po dobrem letu vojne zdaj po videzu sodeč zgolj trudi preživeti. A ne glede na nevarnost vsakdana, Jarova niti za sekundo ne omahuje: "Življenje mora biti znosno. Moramo najti tisto trohico normalnosti."

'Grožnja se včasih približa le na nekaj 10 metrov'

Lahko bi rekli, da je Orihiv, obstreljevan z vseh strani, videti kot od Boga pozabljen. "Ko smo bili pod nenehnim ognjem, me je zvilo. Udarec vojne se nam je približal na vsega 30 metrov," razlaga Jarova. Bilo je grozljivo in nepredstavljivo, a se je morala sestaviti in zmeniti sama s seboj. "Ljudje so me izvolili za namestnico župana in svojo funkcijo moram opravljati," je sprejela nalogo in zaupanje, ki so ji ga ljudje z izvolitvijo izrekli.

Zdaj to zaupanje gradi iz dneva v dan. Skupaj s prostovoljci organizira humanitarno pomoč. Skrbijo za dotok osnovnih življenjskih potrebščin. Da ima vsak prebivalec tega mesta duhov hrano, vodo, zdravila in vse tisto najnujnejše, da lahko (pre)živi.

Prostovoljka Svetlana skrbi za razdeljevanje vode: "Slišite? V tem trenutku spet odmevajo eksplozije. Naj  gre za rakete ali granate, smo sredi vojne. A hvala Bogu, danes ni nihče ranjen." 

Ne le preživeti, treba je živeti

Peščica tistih, ki se niso odločili zbežati, se strinja z motom njihove lokalne voditeljice: Poraz ni opcija. In ne le preživeti, treba je znati najti tisto trohico normalnosti, zaradi katere lahko rečeš, da lahko živiš: "Mesto je pod nenehnim ognjem, a še kar obiskujem manikerko in frizerja enkrat mesečno," poudarja županja.

Prebivalcem s tem pokaže, da življenje, kakršno koli pač v tem trenutku je, gre dalje.