Vrnitev v sistem par–nepar in dneve brez avtomobila?

V Združenih državah Amerike Joe Biden in njegova administracija krivdo za podražitve poskušata obesiti za vrat Vladimirju Putinu. Pri tem redno uporabljajo novoskovano frazo "Putin price hike" (Putinova rast cen), čeprav so številne ukrepe, ki so neposredno zaostrili razmere na trgu, sprejeli v Washingtonu. V EU so relativno gladko spravili skozi prvih nekaj paketov sankcij, zapletati pa se je začelo okrog ideje embarga na uvoz ruske nafte v EU. Da ne bo lahko, je priznala predsednica komisije Ursula von Der Leyen, več držav pa je zahtevalo izvzetje iz embarga, med njimi Madžarska, Češka in Slovaška. Slovenija je predlog Komisije pozdravila. 

Britanski časnik The Financial Times opozarja, da načrti evropskih voditelj glede embarga ruske nafte s seboj nosijo tveganja in da sankcije ne bodo imele želenega učinka. Rusija je od začetka invazije na Ukrajino podvojila dobičke pri prodaji plin, nafte in premoga. Po zadnjih podatkih je v ruske blagajne steklo 62 milijard evrov, največji uvoznik pa je bila Nemčija. 

Nekdanji viceguverner Ruske centralne banke, Sergej Aleksašenko, je prepričan, da embargo ni močan ukrep, saj so se cene nafte na svetovnih trgih močno dvignile, kar bo nadomestilo izgube na evropskih trgih. Ruski proračun je sicer močno odvisen od izvoza nafte in zemeljskega plina, ki prinašata kar 45 odstotkov prihodkov iz leta 2021.

Ruska mešanica surove nafte Ural se trenutno prodaja po 70 dolarjev za sod, in čeprav gre za precej nižjo ceno v primerjavi z Brentom, je daleč nad proračunskimi potrebami Rusije. Cena za sod Brent, ki velja za merilo naftne industrije, se je v sredo po objavi, da je EU predlagala embargo na uvoz ruske nafte, zvišala za 5 odstotkov na 110,39 dolarja za sod. "Če bo prišlo do dogovora o embargu, se bodo cene nafte verjetno še dvignile, kar bo Rusiji omogočilo, da udobno utrpi udarec, hkrati pa resno obremeni Evropo, ki z rusko nafto pokriva 30 odstotkov svojih potreb. V temu primeru bodo azijski kupci najverjetnejši prejemniki presežkov ruske surove nafte. Zasebne kitajske rafinerije že kupujejo več od ruskih proizvajalcev, čeprav se veliki državni trgovci z nafto izogibajo nakupom zaradi zahodnih sankcij," piše časnik. 

Evropa je pred vojno iz Rusije uvozila 3,8 milijona sodčkov na dan. Te sode bi lahko teoretično nadomestili evropski kupci pri dobaviteljih na Bližnjem vzhodu, katerih izvoz zdaj večinoma poteka v Azijo, pa tudi iz ZDA, Latinske Amerike in Afrike. Toda, kot navaja ameriški ABC News, je za tranzicijo in prilagoditev potreben čas. 

Medtem naj bi Evropa povečala porabo bližnjevzhodne nafte, vendar bi se to lahko izkazalo za večji izziv. Večina evropskih rafinerij je vzpostavljena za predelavo težje ruske surove mešanice Ural in ne lažje bližnjevzhodne. Predelava druge kakovosti surove nafte bo morda zahtevala prilagoditev rafinerij, vendar bi bile naložbe, potrebne za to, v nasprotju z okoljskimi cilji, navaja časnik. Več večjih rafinerij je tudi odvisnih od plinovoda iz Rusije. 

Analitiki raziskovalnega centra Bruegel pravijo, da bi morale biti evropske države pripravljene uvesti ukrepe za zmanjšanje porabe goriva, kot je brezplačen javni prevoz in spodbujanje souporabe avtomobilov. Če ti ukrepi ne bi delovali, bi bili potrebni strožji, kot so uvedba vožnje na podlagi sodih in lihih registrskih tablic, opozarjajo. Podobni ukrepi so bili sprejeti med naftnim embargom OPEC leta 1973, ko so v Nemčiji uvedli nedelje brez avtomobilov. "To bi dalo trgom dovolj časa za strukturno preusmeritev stran od ruske nafte," pravijo analitiki.

Ruske težave

Vseeno pa se analitiki sprašujejo, ali bo zasuk na azijske trge za Rusijo enostaven. 60 odstotkov ruskega izvoza nafte gre v Evropo, kar je trikrat več kot na Kitajsko. Prav tako je vprašljiva infrastruktura, saj je večina cevovodov usmerjena k zahodu. Po besedah Craiga Kennedyja, sodelavca na Davisovem centru Harvardske univerze, ostaja nejasno, "koliko apetita" imajo države, kot je Kitajska, za uvoz ruske nafte v obsegu, ki bi v celoti absorbiral trenutni izvoz EU.

Zmogljivosti za prevoz nafte v Azijo po železnici so še bolj omejene kot običajno, po tem, ko je prepoved uvoza premoga v EU že povzročila, da so se ruski izvozniki zavzeli zagotovitev železniške zmogljivosti za pošiljanje dodatnih količin premoga na vzhod. "Rusija se bo soočila z infrastrukturnimi ozkimi grli, negotovim povpraševanjem in logističnimi izzivi za izvoz nafte v Azijo," je dejala Maria Šagina, strokovnjakinja na Finskem inštitutu za mednarodne zadeve. "Rusija bo še naprej prodajala nafto Kitajski in Indiji, vendar ne bosta mogli v celoti nadomestiti izgube evropskega trga."

Analitiki sicer dodajajo, da bodo kratkoročni učinki za Rusijo znosni. Po uvodnem strmoglavljenju se je okrepil tudi rubelj, ki je v primerjavi z dolarjem in evrom dosegel dveletni vrh. Resnične posledice embarga na uvoz nafte pa naj bi Rusija občutila v letu 2023.