Bolečino ob pogledu na rodno vas, kjer so poškodovani prav vsi domovi, Natalija Sidor preganja s pesmijo. "Odločila sem se za individualno poučevanje. Trenutno sem na zvezi le z eno učenko, kmalu pa se mi bo pridružil še eden. Na urniku imam deklico (ukrajinsko begunko) na Poljskem. Poučujem jo vsak dan ob 16.00. Sicer trenutno obiskuje šolo na Poljskem, popoldne pa jo poučujem jaz. Trenutno imava uro glasbene vzgoje," pove Natalija.
Učiteljica in njen mož Andrij začasno živita v prizidku, ki pa ne stoji ob njuni hiši, saj so jo prerešetali ruski tanki. "Nič ni ostalo. Nič. Ne vem, kje začeti. Vse je uničeno. Ampak moramo živeti naprej, kaj nam preostane," se skuša bodriti Andrij.
Z lastnimi rokami je postavil letno kuhinjo, ko pa se je vas priklopila na električno omrežje, je soprogi zagotovil še internetno povezavo. Pred vojno si je kruh služil s kmetijstvom. "Gojil sem žito, imel sem 150 hektarjev sončnic, ječmena, pšenice. Lani pa nisem imel česa požeti. Nihče ni šel na polja, nemogoče jih je bilo obiskati, saj so se odvijali srditi spopadi," se spominja Andrij.
Tudi letos ga čaka, kot jo sam imenuje, smrtonosna žetev. Ob njegovem dvorišču in na njivah ležijo drobci raket, granat in neeksplodiranih min. Vaščani čakajo, da ponje pride ukrajinska vojska. Ruske sile sicer niso uspele zavzeti Novogrigorivke, a so jo dodobra zdesetkale. Domačini se zavedajo, da svojih živali ne bodo več videli. "Imela sem dve kravi, dva bika, telico, dva telička, dva pujska. Vse smo izpustili na prosto, ko smo zbežali," pripoveduje vaščanka Halina.
60-letni Oleksandr in njegov brat sta edina, ki rodne grude nista želela zapustiti. "Skrbela sva za kmetije po vasi, molzla krave, pobirala jajca. Kuhala sva za naše vojake, fantom sva dala jesti. Kakšnega piščanca, skuhali smo tudi ustreljenega pujska. To je bilo naše poletje, razmere se samo slabšajo," pripoveduje Oleksandr.
Najhujše sta preživela tudi zaradi nesebične pomoči prostovoljcev, eden od njih je Leonid Herman, ki pravi: "Obiskali smo številne vasi, prinesli smo nekaj osnovnih živil in oblek. Prejemamo pa tudi prošnje ljudi, ki nimajo kje živeti. Najprej pomagamo družinam z otroki in jim zasilno prekrijemo strehe."
Ljudje si stojijo ob strani, se spodbujajo, skupaj sekajo drva, da se lahko ogrejejo. V vas Novogrigorivka se je vrnilo manj kot 50 prebivalcev. Še več sto naj bi jih čakalo na toplejšo pomlad, ko bodo lahko začeli obnavljati svoje porušene domove.
