Putinovih 70

Vladimir Putin in ...

... pot na vrh

Rodil se je 7. oktobra 1952 v tedanjem Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu. Študiral je pravo, eden izmed njegovih profesorjev je bil tudi Anatolij Sobčak, za katerega se je pozneje izkazalo, da je odigral pomembno vlogo pri Putinovem vzponu na oblast. Sprva je bil rekrutiran v sovjetsko obveščevalno službo (KGB), kjer je deloval kar 15 let, do padca Berlinskega zidu je služboval tudi v Vzhodni Nemčiji.

Nato je nekaj let deloval v strukturah leningrajske mestne oblasti. Župan je bil Sobčak, ki je bil tudi svetovalec takratnega ruskega predsednika Borisa Jelcina. Leta 1996 je del njegove administracije po priporočilu njegovega političnega mentorja Sobčaka postal tudi Putin sam. Jelcin ga je nato imenoval za vodjo naslednice KGB-ja, ruske Zvezne varnostne službe (FSB), nazadnje je postal še sekretar Varnostnega sveta. Na presenečenje voditeljev zahodnih vlad pa ga je Jelcin poleti 1999 postavil še za premierja Ruske federacije. In ko je bilo treba pred svojim odstopom poiskati naslednika tudi za predsedniški stolček, je Jelcin Vladimirja Putina kot vršilca dolžnosti na silvestrovo istega leta postavil tudi tja.

Putin je tako prehodil pot od obveščevalca prek birokrata do najvplivnejšega položaja v državi. In ruska javnost ga je tam želela obdržati. Čez nekaj mesecev so ga uradno izvolili za Jelcinovega naslednika in svojo izbiro potrdili še leta 2004. Zaradi tedanje ustavne omejitve na dva predsedniška mandata se Putin na volitvah leta 2008 za stolček v Kremlju ni mogel več potegovati, zato se je za štiri leta preprosto vrnil na položaj premierja.

Leta 2012 je bil nato znova izvoljen za predsednika in leta 2018 še enkrat potrjen. S spremembo ustave, ki je bila potrjena na referendumu, pa omejitve na dva predsedniška mandata od lani ni več. Putin bi tako lahko na položaju ostal vse do leta 2036, takrat bo star 84 let. 

... njegovi (ne)uspehi

In zakaj je (bila vsaj sprva) ruska javnost Vladimirju Putinu tako naklonjena? Njegova priljubljenost je zagotovo temeljila na gospodarski rasti in razcvetu Ruske federacije, kar je sovpadlo z rastjo cen energentov. V času njegovega prvega predsedniškega mandata je potekala druga rusko-čečenska vojna in Putin je takrat odločno zatrdil, da separatistom ne bo popuščal, in tako požel odobravanje javnosti.

Rusija je v tisti vojni res zmagala, vendar so se zvrstili tudi samomorilski teroristični napadi čečenskih vdov v Moskvi ter krvavi zajetji talcev v gledališču Dubrovka in šoli v Beslanu. Putinu so očitali, da je vdor ruskih varnostnih sil v poslopje zakrivil še več žrtev. 

Javnost mu je zamerila odziv ob nesreči jedrske podmornice Kursk, ki je potonila skupaj s še živimi več kot 100 mornarji, vendar je Putin takrat odklonil pomoč tujih reševalnih enot, ni prekinil dopustovanja v Sočiju in se je javno oglasil šele nekaj nekaj dni po tragediji.

Z obiski vojaških enot, cerkvenih predstavnikov in lokalnih skupnosti pa je Vladimir Putin vztrajno gradil svoj kult osebnosti. V Putinovo korist je mlel tudi propagandni stroj medijskega mogotca Borisa Berezovskega, kritični mediji so drug za drugim ugašali.

Lotil se je upravne reorganizacije obsežne Ruske federacije in izpeljal številne reforme. Napovedal je obračun z oligarhi, ki so kraljevali v času vladavine Borisa Jelcina in z njimi res opravil, kmalu pa so njihov položaj prevzeli novi uspešni poslovneži iz Putinovega kroga zaveznikov, kot je denimo Roman Abramovič.

Bogati Rusi so v številnih državah postali eni najbolj zaželenih turistov, največja svetovna podjetja so v Moskvi odpirala svoje poslovalnice. Rusija je pridobila (zaradi vojne v Ukrajini pa tudi izgubila) organizacijo nekaj največjih športnih tekmovanj – od zimskih olimpijskih iger v Sočiju in svetovnega prvenstva v nogometu do letošnjega svetovnega prvenstva v odbojki.

Tuja javnost je Putinu zamerila sprejemanje zakonodaj, ki so omejile delovanje nevladnih organizacij, preganjale istospolno usmerjene, ovirale dostop do spleta. Mednarodna skupnost mu je očitala avtokratsko vodenje, obračunavanje s kritiki in uničevanje politične opozicije. Američane je Putin razjezil tudi s ponujenim azilom razvpitemu žvižgaču Edwardu Snowdnu in domnevnim vmešavanjem v njihove predsedniške volitve leta 2016. Tukaj so bili še bliskovita vojna v Gruziji, podpora uradnemu sirskemu režimu pod vodstvom Bašarja Al Asada in očitki, da tja pošilja kemično orožje.

Toda domača javnost je cenila prav Putinovo odločnosti in kljubovanje ZDA ter poudarjanje državniške tradicije Rusije. Čeprav so temu sledile mednarodne sankcije, je imel Putin doma največjo javnomnenjsko podporo prav po prvem posegu na suvereno ukrajinsko ozemlje leta 2014, ko si je Rusija priključila Krim, saj je tako upravičil pričakovanja državljanov, ki se šest desetletij niso mogli sprijazniti s tem, da ta polotok ni več del Rusije.

Ko je februarja letos razglasil "posebno vojaško operacijo" v Ukrajini, razen posameznih protestov ni naletel na preveliko nasprotovanje znotraj meja svoje države. Drugače pa je bilo konec septembra, ko je ukazal mobilizacijo rezervistov, pozive pa so začeli prejemati mladi moški, ki so v preteklosti zgolj odslužili obvezni vojaški rok, nato pa na uniformo nikoli več niso pomislili, saj so vstopili v poslovni svet, si ustvarili družine. Ker niso želeli umirati za domovino (ali pa za Putinove geostrateške interese), so začeli množično zapuščati Rusijo.

V zadnjih dneh pa analitiki spet opozarjajo, da se je povečalo tveganje, da bi Putin v Ukrajini lahko uporabil tudi taktično jedrsko orožje.

... njegovi zavezniki

Čeprav se zdi, da se je ves svet združil v obsodbi ruske invazije na Ukrajino, to ne drži. Letošnjih sankcij proti Rusiji, ki so jih združeno uvedli EU, ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Japonska in nekateri drugi somišljeniki, ne podpirata kar dve tretjini vseh držav sveta oziroma 60 odstotkov svetovnega prebivalstva.

Med njimi tudi Indija, ki z 1,3-milijardnim prebivalstvom velja za največjo demokracijo na svetu. Voditelj Narendra Modi se s Putinom pogosto sliši, prav tako je v zadnjih mesecih povečal nabavo ruske nafte. Čeprav Kitajska glede rusko-ukrajinskega oboroženega konflikta uradno ohranja nevtralno držo, se Peking strinja s stališčem Moskve, da je k izbruhu vojne pripomogla širitev Nata proti vzhodu. Državi pa sta v preteklih mesecih okrepili medsebojno trgovanje, Kitajska je povečala nabavo ruskih energentov, Rusija pa s kitajskimi izdelki zapolnjuje police, na katere zaradi sankcij prihaja manj izdelkov z zahoda.

Rusija, Indija in Kitajska so poleg Republike Južne Afrike članice skupine Brics, mednarodnega združenja gospodarstev držav v vzponu, kamor želita tudi Iran in Argentina, ki prav tako nista podprla sankcij proti Rusiji.

Teh niso uvedli niti na Bližnjem vzhodu, prav nasprotno – dubajski šejk Mohamed bin Rašid al Maktum še bolj spodbuja ruske investicije v tamkajšnje megalomanske gradbene projekte, med Združenimi arabskimi emirati pa še naprej potekajo vsakodnevne redne letalske povezave.

Svojega zračnega prostora za ruska letala ni zaprla niti Turčija, čeprav je vplivna članica Nata, njen predsednik Recep Tayyip Erdogan uspešno krmari med obema stranema. Je eden izmed redkih svetovnih voditeljev, ki je v zadnjih mesecih blizu Putinu in ga ta tudi posluša, Erdogan je tako uspešno posredoval tudi pri premestitvi poveljnikov razvpitega bataljona Azov iz ruskega ujetništva v Ankaro.

Ker se niti po napadu na Ukrajino nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder ni odrekel tesnim političnim in poslovnim povezavam z Rusijo, je Evropski parlament sprejel sankcije EU zoper njega.

Putin ima prijatelje tudi v naši soseščini. Bruslju z nasprotovanjem oziroma iskanjem obvodov za ruske sankcije največ sivih las povzroča madžarski premier Viktor Orban, Putin ima tradicionalno zavezništvo tudi v Srbiji, Aleksander Vučić se je dogovoril za nadaljnjo dobavo ruskega plina po ugodni ceni, Putina je javno podprl tudi voditelj Republike Srbske Milorad Dodik.

 Je pa Putin z ravnanjem v Ukrajini razočaral nekdanjega tesnega prijatelja Silvia Berlusconija. Dolgoletni italijanski premier, ki je ruskega predsednika med drugim v preteklosti povabil tudi na dopust v svojo vilo na Sardiniji, se je vedno vzdržal javnih kritik na Putinov račun, po razkritju grozodejstev v Buči pa je dejal, da Rusija ne more zanikati svoje odgovornosti.

Da do take situacije v Ukrajini sploh ne bi prišlo, če bi sam še vedno sedel v Beli hiši, pa je prepričan nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, ki je Putina redno in odkrito občudoval. Dan pred začetkom vojne smo poročali, kako je Putinovo priznanje Donecka in Luganska, ki ga je tudi uradni Washington ostro obsodil, označil za genialno potezo. Je pa Putina čez nekaj tednov okrcal tudi sam, saj ga je razjezilo, da ruski voditelj ves čas grozi z uporabo jedrskega orožja.

... njegovi največji kritiki

Posamezne glasne nasprotnike je imel Putin zaradi svojega avtokratskega načina vodenja države tudi doma. Veliko pa jih je umrlo (ne)pojasnjene smrti. Karizmatičnega opozicijskega voditelja Borisa Nemcova so ustrelili leta 2015, žrtev atentata je bila desetletje prej tudi raziskovalna novinarka Ana Politkovska.

Nekdanji dvojni agent Sergej Skripal in njegova hčerka sta bila zastrupljena, enako tudi nekdanji KGB-jevec Aleksander Litvinenko, ki je Rusijo označil za 'mafijsko državo' in pobegnil v Veliko Britanijo. Aleksej Navalni, zdajšnje prvo ime opozicijskih vrst in protikorupcijski aktivist, je zastrupitev sicer preživel, nato pa je bil aretiran. 

Več poskusov umorov je (sprva) preživel tudi že omenjeni medijski mogotec Boris Berezovski, ki je Putina najprej podpiral, nato pa med življenjem v tujini ostro kritiziral. Nazadnje so ga našli mrtvega v domači kopalnici, vzrok smrti pa še vedno ni povsem jasen.

Lastnik naftnega velikana Jukos Mihail Hodorkovski je nekoč veljal za najbogatejšega oligarha, ko pa je iz poslovnih voda želel zapluti še v politične in se zoperstaviti Putinovemu načinu vodenja države ter gospodarstva, se je hitro znašel v nemilosti Kremlja. Veljal je za najbolj znanega političnega zapornika Putinove Rusije, ta ga je pod pritiskom mednarodne politične javnosti po desetletju za rešetkami leta 2013 nazadnje vendarle pomilostil. Zdaj živi v izgnanstvu v tujini.

Iskana ubežnica pa je postala ruska televizijska novinarka Marina Ovsjanikova, ki je marca letos zaradi nasprotovanja vojni v Ukrajini prekinila oddajo, julija pa je na transparentu v bližini Kremlja Putina označila za morilca.

Oblasti so jo pridržale in jo poslale v hišni pripor, iz katerega pa je pred dnevi pobegnila. Konec septembra se je Putinu zaradi odreditve mobilizacije 300.000 rezervistov uprl tudi del javnosti. V več mestih so potekali protesti, na katerih so ljudje kričali: "Nismo hrana za topove!" Več sto so jih pridržali in nekaterim kar tam vročili razlog njihovega protesta – poziv za mobilizacijo.

... njegova zasebnost

Ta je še vedno tabu. Tudi (redki) opozicijski mediji, ki pod drobnogled jemljejo njegove koruptivne povezave v političnem in gospodarskem svetu, zasebnega življenja ruskega voditelja niso uspeli razgrniti čez naslovnice. Manjši portali pa po objavah posameznih ugibanj običajno doživijo kibernetske napade ali ukrepanje organov zoper njih. Še vedno tako ni natančno znano, koliko otrok dejansko ima Putin in koliko partnerk je bilo v njegovem življenju. Uradne številke so skromne: ena nekdanja žena, ki mu je povila dve zakonski hčerki.

Z Ljudmilo Škrebnevo, nekdanjo stevardeso, sta se poročila leta 1983. Družinskih slik ni objavljenih. Tako 37-letna Marija Voroncova kot leto dni mlajša Katerina Tihonova se s svojim očetom ne pojavljata v javnosti, prav tako ne uporabljata njegovega priimka. Obe sta se odločili za akademsko kariero, prva je endokrinologinja, druga sodi med vodilne kadre na moskovski državni univerzi, obe pa sta hkrati uspešni tudi v poslovnem svetu. Po ruski invaziji v Ukrajino sta se obe znašli na seznamu sankcij Zahoda zoper posameznike, ki so povezani s Putinom.

Po 30 letih zakona sta se Vladimir in Ljudmila razšla, s tem podatkom pa se uradne informacije o Putinovem ljubezenskem življenju tudi končajo. Neuradno pa naj bi bili v njegovem življenju vsaj še dve ženski in še več potomcev. Putinova ljubimka naj bi bila Svetlana Krivonogič, nekdanja čistilka, ki zdaj živi razkošno življenje, kar je bilo mogoče spremljati tudi v objavah njene 19-letne hčerke Jelizavete na družbenih omrežjih pod imenom Luiza Rozova. Njen oče naj bi bil prav Vladimir Putin. Tega že od leta 2008 prav tako povezujejo s slavno rusko gimnastičarko Alino Kabajevo.

Ta naj bi Putinu priskrbela tudi nove potomce, "vsaj dva ali pa celo štiri, odvisno od tega, katerim govoricam boste verjeli," so zapisali pri reviji Forbes. Tudi ona se je, tako kot njegovi zakonski hčerki, znašla na seznamu sankcioniranih posameznikov, tja so jo uvrstili Britanci, Američani pa so si v zadnjem hipu premislili. Po nekaterih informacijah naj bi zdaj živela v Švici, po drugih pa naj bi jo Putin skrival na varnem nekje v Sibiriji.

... hobiji

Putinu se lahko očita marsikaj, zagotovo pa se mu ne more pomanjkanja možatosti. Slike, kako zgoraj brez vzravnano sedi na konjskem hrbtu ali lovi ribe in ponosno razkazuje svoje mišičasto telo moža v zrelih letih, so postale kultne.

Ruski predsednik prav tako ljubi lov v prostrani Sibiriji, plavanje, pse. Upodobljen je bil v kokpitu lovskega letala, s periskopom podmornice, obul je drsalke, oblekel kimono. Je mojster borilnih veščin juda in samba.

Preden se je zameril zahodnim medijem, so tuje tiskovne agencije v svet z veseljem pošiljale serije fotografij z njegovih dopustovanj ali izletov.

... obiski slavnih in Slovenije

In preden se je zameril zahodu, je bil Putin tam zaželen gost. Oziroma so ljudje radi hodili tudi k njemu v goste.

V svojem albumu ima fotografije tudi s hollywoodskimi zvezdniki in znanimi imeni iz sveta glasbe, kot so Leonardo di Caprio, Steven Seagal, Jean-Claude Van Damme, Oliver Stone, Gerard Depardieu, Paul McCartney in Heather Mills, Mickey Rourke ter Naomi Campbell, ki ji je med pogovorom zaupal svojo naklonjenost do fitnesa in borilnih veščin.

Občudovali pa so ga tudi navadni smrtniki. Ko je leta 2016 obiskal Slovenijo, se je pred ruskim veleposlaništvom v Ljubljani zbralo približno 30 v Sloveniji in Italiji živečih Ukrajincev, ki so opozarjali na že takrat nemirni vzhod Ukrajine. Toda 2500 ljudi je Vladimirja Putina prišlo pozdravit na slovesnost pri Ruski kapelici pod Vršičem.