Veselje in razočaranje v Nemčiji: semafor ali Jamajka?

Kot so napovedovale že predvolilne ankete, je SPD zmagala na zveznih volitvah v Nemčiji. Stranka, ki se je po obdobju težav znova okrepila, je dosegla 25,7 odstotka. Veliko manj veselja je v taboru CDU/CSU, katere podpora je po 16 letih vlade kanclerke Angele Merkel padla rekordno nizko, na 24,1 odstotka. Zeleni so s 14,8 odstotka dosegli najboljši rezultat v svoji zgodovini in bodo tretja najmočnejša sila. Vseeno priznavajo: Želeli smo več. Veliko veselja je tudi v FDP, ki je izboljšala rezultat z 11,5 odstotka podpore, medtem ko je skrajna AfD z 10,3 odstotka zdrsnila s tretjega na peto mesto. Daleč najmanj veselja pa je v taboru Levice, ki ni dosegla niti 5-odstotnega praga za uvrstitev v parlament, a so jo pred popolno katastrofo rešili neposredni mandati. 

Doba Merklove se je torej končala, kot se je pred 16 leti začela: s precej majhno volilno razliko med CDU/CSU in SPD. A med takrat in zdaj sta dve pomembni razliki: socialni demokrati so tokrat pred CDU/CSU in dve nekoč zelo veliki stranki sta zdrsnili  v povprečnost. Žalostno dejstvo je bilo sicer ob jasnem pomanjkanju vizije za Nemčijo, Evropo in svet jasno že med kampanjo, manjšanje kosa pogače, ki si ga lahko stranki odrežeta, pa je le odraz stanja, v katero je zadnjih nekaj let drsela nemška politika. 

Kdo in s kom?

Že takoj po objavi rezultatov volilnih napovedi se je začelo ugibati o možnih koalicijah. Kaj je mogoče? Nadaljevanje velike koalicije, ki pa naj bi bila pri volivcih in strankah nepriljubljena, mogoča je "jamajška koalicija", ki naj bi imela po mnenju nekaterih analitikov največ skupnega (Unija, FDP, Zeleni) in koalicija "semafor" – SPD, FDP, Zeleni. 

Ni pa uspel načrt za levo koalicijo, o kateri se je pred volitvami ogromno govorilo, torej za rdeče-rdeče-zeleno. Prav tako so v levici takoj po tem, ko so videli svoj volilni polom, ocenili, da stranka potrebuje čas za razmislek. "Današnji večer je za nas razočaranje. Razlog za to ni volilna kampanja, ampak zadnjih nekaj let. Postaviti si moramo nekaj osnovnih vprašanj," je dejal Dietmar Bartsch.

Lindner in Habeck bi se pogovarjala brez "velikih", ne izključujeta pa nobene opcije

Ključno besedo pri tem, katera koalicija bo Nemčijo vodila v prihodnje, bodo torej očitno in pričakovano imeli FDP in Zeleni. Prvi so se med predvolilnimi soočenji bolj nagibali k CDU/CSU, drugi k SPD. 

"Rezultat volitev ni jasen," je nocoj dejal FDP-jev Christian Lindner. Ocenil je, da bi bilo morda priporočljivo, da se najprej pogovorijo z Zelenimi, šele nato pa z Unijo ali SPD. Podobno idejo je izrazil Robert Habeck iz Zelenih. 

Lindner je sinoči ponovil prednosti vlade z Unijo in Zelenimi, vendar ni izključil semaforja. Navsezadnje svobodni demokrati v takšni povezavi vladajo v zvezni deželi Porenje -Pfalško.

Veliko zanimivejša pa je bila reakcija kanclerske kandidatke Zelenih Annalene Baerbock. Če je bila med zadnjimi soočenji njena naklonjenost Olafu Scholzu več kot jasna, je bilo sinoči očitno, da združitev Zelenih z Unijo in FDP ni izključena. 

Ključno vlogo, ko gre za Zelene, bo torej odigrala tudi strateško-ideološka odločitev, na kateri strani političnega spektra se vidijo – bolj na sredini ali bolj v levem delu.

Novo razmerje moči v koaliciji

Zaradi pešanja moči največjih pa je jasno tudi, da v prihodnji nemški koaliciji največja stranka ne bo imela tudi primata. FDP in Zeleni si torej tokrat ne bodo dovolili, da bi jih prisilili v model razmerij moči "kuhar – natakar". Pravzaprav se lahko največji stranki v koaliciji zgodi, da se bo kdaj znašla tudi v podrejenem položaju, saj bo imela kombinacija Zeleni-FDP premoč. 

Nov način vodenja igre bo za stare velike igralce nenavaden, še preden bodo sedli za pogajalsko mizo, saj naj bi Scholz in Laschet zdaj najprej čakala na odločitve in predloge FDP in Zelenih.  

Podobnosti in razlike – o čem se je treba sporazumeti?

Če bo torej oblikovanje koalicije potekalo nekoliko drugače, se morajo o ključnih področjih najprej uskladiti Zeleni in FDP. Čeprav gre na eni strani za okoljsko, na drugi pa za gospodarsko usmerjeno stranko, sta v osnovi obe stranki liberalni, stavita na svoboščine in priporočata legalizacijo marihuane ali evtanazije. A ostajajo ključna področja, na katerih so razlike – na enih večje, na drugih manjše.

Pokojninska politika: Zelene in liberalce združuje ideja o dodatnem pokojninskem skladu, stranki izražata željo po trajnostni pokojninski reformi. To bi lahko z Unijo morda dosegli celo prej, saj tam takšni načrti že obstajajo, menijo analitiki. 

Finance: pod Schröderjevo vlado so bili Zeleni vključeni v najobsežnejšo davčno reformo in znižanje davkov v zgodovini Nemčije. K temu bi se morala stranka, ki sicer zdaj želi višje davke, vrniti, če bi želela najti skupne temelje s FDP, za katero so višji davki rdeča črta. Boju proti davčnim utajam, ki ga zahtevajo Zeleni, pa bi se na drugi strani FDP pridružila brez večjih ugovarjanj. 

Varstvo okolja: za FDP je trgovanje z emisijami EU ključni instrument za varstvo okolja. Od začetka leta so se cene za eno tono CO2 močno dvignile – s približno 30 na okoli 60 evrov. Zakon velike koalicije o varstvu okolja je prinesel tudi dodatno nacionalno shemo trgovanja z emisijami za ogrevanje s fosilnimi gorivi, pritiski na proizvajalce avtomobilov in energetsko intenzivne industrije pa močno naraščajo – tudi brez zelenih prepovedi. Toda Zeleni želijo še precej dlje in vprašaje je, ali bodo trčili ob gospodarske interese FDP, saj ocene kažejo, da si bodo podjetja težko privoščila, kar želijo Zeleni. 

Kmetijstvo: v volilnem manifestu FDP je stavek, ki za nemške kmete zveni precej spodbudno: "Kmete želimo narediti neodvisne od kmetijskih plačil in jih razbremeniti pretirane birokracije." Toda za tem se skriva kmetijska revolucija: FDP želi odpraviti kmetijska plačila, ki jih subvencionira EU, in evropske kmete pripeljati do tržnega gospodarstva. Tržno oblikovanje cen v celotni verigi od polja do trgovine na drobno bi po eni strani pomenilo smrt majhnih in nedonosnih kmetij, spremenilo bi podobo pokrajine. A po drugi strani bi morda okrepilo ekološko kmetijstvo, kar bi lahko ugajalo Zelenim. 

Zdravstvena politika: obe strani želita manj bolnišnic v mestih, a bolj specializirane, in boljšo oskrbo na podeželju. Med njima pa so velike razlike pri vprašanju dodatnega zasebnega zavarovanja

Zunanja politika: obe strani trdita, da sta trdno zavezani zavezništvu Nemčije z Zahodom, EU in Natom. A o evropski in globalni politiki smo med kampanjo slišali malo, čeprav gre za izjemno pomembni temi. 

Kdo se je veselil, kdo je razočaran?

Z volitvami, na katerih je lahko glas oddalo 60 milijonov Nemcev, se je končala kampanja, napočil je trenutek resnice za stranke. 

Največje veselje je seveda v zmagovalnem taboru. Olaf Scholz (SPD) je sinoči kar jasno povedal, da je vesel rezultata volitev. Poudaril je, da mnogi državljani resnično želijo, "da bi bil naslednji kancler Olaf Scholz". "Delali smo za to, da bi v tej družbi spet imeli več spoštovanja," je še dejal.  "Rezultat SPD je zelo jasen mandat, da bi skupaj dobili dobro, pragmatično vlado za Nemčijo, ki se loteva velikih nalog, kot so podnebne spremembe," je prepričan. Koga bo na pogovor poklical najprej, ni razkril, a največje prekrivanje je z Zelenimi, pravi.

Kritiziral naj bi tudi Unijo, ki kljub drugemu mestu razmišlja o sestavljanju koalicije: "Stranke, ki niso so bile izglasovane, ne bi smele poskušati sestaviti vlade. To jih že na začetku jemlje legitimnost," naj bi dejal. 

Nezadovoljni so seveda v CDU/CSU, ki je v kampanjo vstopila z visoko podporo Merklovi, zato za padanje podpore med kampanjo večina krivi Lascheta, ki si s spodrsljaji, kot je bilo krohotanje na poplavnem območju, vsekakor ni naredil nobene usluge. Resne situacije pač zahtevajo resne obraze. 

A vse krivde ne gre naprtiti Laschetu. Merklova 16 let ni vladala z volilnim programom, ampak od krize do krize. In krize je pogosto reševala drugače, kot bi zahtevala identiteta njene stranke, ki je na koncu postala stranka njenega obraza – brez lastne vsebine. In ko jo je nadomestil Laschet, je praznina postala očitnejša, obraz pa nepriljubljen. Tudi notranje debate o tem, ali bi podpirali Lascheta ali ne, niso koristile nikomur in podpora CSU je prišla mnogo prepozno. Unijo zato zdaj čaka veliko dela – pa če bo Laschet kancler ali ne. 

Laschet je sicer v prvem povolilnem govoru dejal, da pričakuje, da bo nova vlada delovala "pod vodstvom Unije", prav tako pa se je zahvalil Merklovi za 16 let vodenja države. 

Vseeno pa je marsikoga presenetilo, da Laschet kljub slabemu rezultatu stranke prej kot o odstopu razmišlja o kanclerskem stolčku. "Na teh volitvah nima nihče jasnega bonusa.  Kdor hoče postati zvezni kancler v Nemčiji, mora imeti sposobnost, da v nemškem bundestagu združi različne poslanske skupine in ima nato večino. V 70 letih zvezne republike je bilo vedno tako. Na koncu najmočnejša stranka ni vedno sestavljala vlade," je jasen Laschet. 

Danes so se sicer pojavili medijski zapisi, da je Laschet stopil nazaj, ko gre za oblikovanje vlade, a po drugi strani naj bi "dolgo v noč govoril z Lindnerjem". Lindner in Laschet se poznata iz Severnega Porenja-Vestfalije in že leta ohranjata tesne odnose.

Laschet je tudi dejal, da je pripravljen voditi "druge povezave, če semafor ne bo deloval" - če torej SPD ne bi uspelo. 

Njegova stranka je sicer ob slabem rezultatu dobila še dve posebej veliki zaušnici. Izgubili so v volilnem okraju, v katerem je več kot 30 let kandidirala Angela Merkel. Okraj je šel tokrat v roke SPD in 27-letni kandidatki Anni Kassautzki, ki je bila stara komaj 11 let, ko je Merklova postala kanclerka. SPD pa je zmagala tudi na Laschetovem domačem terenu, v zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija.

Annalena Baerbock, vodja Zelenih, pa je po objavi rezultatov vzporednih volitev priznala, da rezultati prinašajo mešane občutke: "Nocoj ne moremo samo slaviti. Prišli smo, da bi oblikovali to državo. Želeli smo več, tega nismo dosegli, tudi zaradi lastnih napak na začetku te volilne kampanje, tudi zaradi moje napake. Toda nocoj stojimo tukaj in lahko rečemo: Tokrat to ni bilo dovolj, vendar imamo mandat za prihodnost. Zdaj se tega pogumno lotevamo. Lahko čutite, da ta država potrebuje prenovo, lahko čutite, da potrebuje pravi preobrat. In predvsem: ta država potrebuje podnebno vlado."

Ena izmed strank, ki so bile med kampanjo najbolj izpostavljene, je levica. Zelo so namreč želeli v koalicijo s SPD in Zelenimi, o trdnosti in smeri takšne koalicije pa se je precej razpravljalo. A ko so nocoj objavili prve prognoze razpleta volitev, je bilo v taboru stranke slišati osuple vzdihe in kletvice, tekle so solze. Volilni rezultat iz leta 2017 je stranka pravzaprav prepolovila. "Rezultat je za nas hud udarec," je povedala vodja stranke Susanne Hennig-Wellsow. 

Rezultat naj bi bil predvsem posledica uničujočih notranjih razprtij, ki si jih je levica privoščila v zadnjih štirih letih. Prav tako analitiki menijo, da nimajo odgovorov na ključna vprašanja o priseljevanju in prihodnosti Evrope ter vizije zunanje politike. Tudi zvestim volivcem naj bi se zdele nekatere poteze stranke povsem nerazumljive, na primer nasprotovanje evakuacijam iz Afganistana, ker se nekaterim poslancem ni zdelo prav, da pri tem sodeluje nemška vojska. 

Pretiranega veselja ni bilo niti na drugem polu. AfD je nekoliko oklestila svoj prejšnji rezultat, za kar naj bi bilo krivo zaostrovanje že tako skrajnih stališč. A v komentarju po volitvah so v stranki dejali, da ne razmišljajo, da bi se odrekli skrajnemu krilu, saj da ne obstaja, obregnili pa so se tudi ob to, da Zelene prištevajo med sredinske stranke, saj nameravajo po njihovem prepričanju Nemčijo kot industrijsko območje uničiti. Prav tako bi bilo napačno rezultat AfD interpretirati zgolj kot poraz. Tokratne volitve so nov dokaz transformacije stranke iz majhne protestne nacionalne stranke v močno regionalno politično silo na vzhodu Nemčije, saj je stranka med drugim slavila v zveznih deželah Saška in Turingija.

Precej drugače pa je v FDP, ki ji je uspel dober rezultat, prav tako je stranka v dobri poziciji za koalicijska pogajanja. 

Nekaj analitikov meni, da gre to pripisati dejstvu, da "je Lindner razumel tisto, česar Baerbockova ni", in sicer, da se je bolje ne razglasiti za kanclerskega kandidata in se boriti nekoliko s strani, ne pa v prvi bojni liniji, v kateri sta glavna igralca premočna. 

Focus.de v oceni razpleta piše, da relativno močna FDP koristi tako Nemčiji kot Evropi, saj bi v vladi ponujala protiutež Zelenim in pomenila "varovalko" za gospodarstvo. Ocenjujejo tudi, da gre za osebni uspeh Lindnerja, ki da je nastopil kot dober vodja in se v tem smislu uspešno zoperstavil sicer bolj izpostavljeni trojici potencialnih kanclerjev.

"Nova era"

Po volitvah, ki niso dale jasnega zmagovalca, se obeta hud boj za oblast, v komentarju piše Spiegel. Prihajajo pa tudi naporni politični časi: "Sporočilo teh volitev je, da je konec obdobja močnih strank in trdnih dvojic. V prihodnje bodo vladali vsaj trije ljudje, iskanje kompromisa pa bo še napornejši podvig kot doslej." 

Vse to vrže kar nekaj sence na izjavo SPD-jevega Ralfa Stegnerja, ki je po volitvah dejal: "Velik uspeh za nas, katastrofa za Unijo. To je jasen vladni mandat za SPD in Scholza." Vlade namreč ni brez koalicije. 

In tega se oklepajo v CDU/CSU, v kateri sinoči ni bilo obračunov z Laschetom ali odstopov. CDU je namreč stroj, ki ga poganja moč. Dokler obstaja najmanjša možnost, da bi imeli kanclerja, bo Laschet varen, stranka pa bo računala. Tudi CSU, ki je spodkopavala njegovo kampanjo, je spravljiva. Če ali ko bo sanj o vodenju države konec, pa bo sledil vihar. 

Volitve v bundestag pa je mogoče razumeti tudi kot sporočilo volivcev, da ne želijo več, da ena stranka določa smer države. Kot da si državljani želijo, da ne bi mogel noben konkurent nemoteno vladati in da bi morali paziti drug na drugega, da nihče ne hiti preveč naprej in po svoje, ocenjuje Spiegel. 

To je torej glas za medsebojni nadzor, hkrati pa je glas, ki izraža nezaupanje. Niti zmagovalec ni dobil toliko glasov, da bi lahko to razumeli kot izraz velikega zaupanja javnosti. S temi volitvami se je torej Nemčija po izjemno vsebinsko prazni kampanji distancirala tudi od svojih politikov, vsaj od tistih, ki so jih stranke izbrale za najvišje kandidate. Prinaša pa to precej negotovosti, tudi za EU, ki se je doslej opirala na Nemčijo in Merklovo.