Ven iz moje maternice!

Ob tem pa lahko v razmaku nekaj ur vidimo še podobe žensk, ki jim je abortus onemogočen; slišimo ženske, ki protestirajo pred zakonsko prepovedjo svobodnega odločanja o rojstvu otrok ter se zdrznemo ob sliki še enega tragičnega femicida in neuspeha naše družbe in sistema, ki ga je smrt, ki bi jo lahko preprečili, vnovič razgrnila. 

Mar res, ker smo imele preveč, ko smo pod bremeni vsakdanjega seksizma razbijale steklene strope, delale v službi in doma, se umikale pred nasiljem in želele zgolj živeti v miru, brez strahu, z možnostjo svobodnega odločanja o sebi – zato nas je sedaj treba kaznovati? Uravnavanje rojstev je del naše zgodovine, prepoved splava na število rojstev ne bo imela vpliva, bo pa bistveno vplivala na preživetje žensk, ki bodo slednjega primorane opravljati v nevarnih okoliščinah, če si primerne oskrbe ne bodo mogle privoščiti. Za kaj torej gre? Za koga se borijo?

Medtem ko smo spale

V javnost je pred dnevi ušel osnutek odločitve vrhovnih sodnikov Združenih držav Amerike, ki so s konservativno večino, za katero so si uspešno prizadevali več desetletij, lahko mirno in neizbežno zaključili, da pravica do abortusa ni globoko zakoreninjena v tradiciji in zgodovini naroda; da so se sodniki v pomembnih precedenčnih primerih Roe proti Wade (1973) in Planned Parenthood proti Casey (1992), ki danes predstavljajo zakonsko podlago za umetno prekinitev nosečnosti, preprosto zmotili ter da tudi zato, ker besede splav ni moč najti v besedilu ustave. To pomeni, da je v letu 2022 napočil čas, da se pristojnost zakonodajne ureditve področja umetne prekinitve nosečnosti vrne v pristojnost posameznih zveznih držav. To v praksi pomeni, da bo po tej odločitvi več kot 20 zveznih držav (v katerih je že danes splav praktično nedostopen) z zakonodajo lahko preganjalo in kaznovalo ženske in tiste, ki bi splave kljub temu izvajali. 

Da jim gre za otroke, glasno kličejo vsi pravi moški in prave ženske – očetje in matere, ki svojo vlogo v oblikovanju družine vidijo očitno zgolj pri spočetju in rojstvu. Kako drugače lahko razumemo dejstvo, da ti isti starši, ki želijo varnost in življenje, ne organizirajo protestov za dovolj dolg in plačan materinski, očetovski in starševski dopust, zakaj ne zaženejo pobude za javno dostopno in brezplačno, kvalitetno vrtčevsko varstvo otrok in zakaj predvsem ne poskrbijo za to, da bi ženske lahko bile deležne kakovostne nege in skrbi, za katero jim ne bi bilo treba (če bi si to sploh lahko privoščile) doplačevati? 

Medtem ko smo spale, je Donaldu Trumpu uspelo uresničiti predvolilno obljubo, čeprav ni bil vnovič izvoljen za predsednika. Dobra šola iz nevarnosti, ki jih prinaša ozkogledno razumevanje demokracije in volitev kot edinega orožja za spremembe. Učinki škodljive oblasti so namreč premočni, da bi jih ozdravil drugačen volilni rezultat. Atmosfera, ki jo politika legitimira, lahko kot povsem sprejemljivo stanje vzpostavi idejo, ki že stoletja tli v glavah tistih moških, ki želijo nadzorovati nas in naša telesa.

V kakšen dan se bodo nekega jutra zbudile Hrvatice, če že danes živijo v državi, v kateri Mireli Čavajda, noseči 26 tednov, niso želeli opraviti splava, kljub temu, da nosi terminalno bolnega otroka, ki ne bo mogel preživeti? Iz države, v kateri se v javnem zdravstvu (za katerega prispevke plačuje tudi Mirela Čavajda) za ugovor vesti odloča več kot 60 odstotkov ginekologov (ta številka je še porastla v zadnjem desetletju gonje V imenu družine), v državi kjer ženske čakajo in se sprašujejo, zakaj vladajoča HDZ ne predstavi novega zakona o abortusu, kakor ji je naložilo ustavno sodišče že pred štirimi leti – so Mirelo Čavajdo napotili na poseg v Slovenijo. In me, v Sloveniji? Pozorno poslušamo poizkuse napačnega interpretiranja naše ustavne pravice za svobodno odločanje o rojstvu, se zavedamo nujnosti obstanka zagotavljanja brezplačne kontracepcije, zahtevamo primeren nivo zagotavljanja našega reproduktivnega zdravja (ta trenutek je brez ginekologa 200.000 Slovenk) in se glasno oglasimo, kadar kdo v ustavi ne želi prepoznati tudi pravice do abortusa? Si me oddahnemo in mirno zaspimo, ker za zdaj še lahko same nadzorujemo lastna telesa in našo prihodnost, ali glasno vpijemo, da ničesar manj ne bomo nikoli dopustile!?