Prvi primer okužbe z opičjimi kozami tudi v Italiji

Moški je s simptomi opičjih koz obiskal bolnišnico v Rimu. Bolezen so nato s testiranji potrdili v rimski bolnišnici za nalezljive bolezni Spallanzani. Zdravstvene oblasti v Severni Ameriki in Evropi od začetka maja beležijo vse več primerov okužb z virusom opičjih koz, zaradi česar se pojavljajo strahovi, da bi se ta bolezen, ki je endemična v delih Afrike, lahko razširila drugod po svetu. Od začetka maja so potrjene primere okužbe zabeležili v Veliki Britaniji, ZDA, Španiji, na Portugalskem in nazadnje še v Kanadi.

Pomočnik generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Soce Fall je v sredo dejal, da še preučujejo, kako je prišlo do lokalnih prenosov okužbe v Veliki Britaniji, pri tem pa dodal, da opažajo, da se je več teh okužb pojavilo med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi.

Kaj so opičje koze?

Opičje koze povzroča virus, soroden virusu, ki je kriv za bolezen črnih koz, ki je bila z globalno kampanjo cepljenja izkoreninjena leta 1980. Simptomi pri okužbi z virusom opičjih koz so lahko blagi ali resni. Sprva se pojavijo simptomi, podobni gripi, kot so vročina, bolečine v mišicah in otekle bezgavke. Pozneje pa lahko pride do izpuščajev in ran, ki so občasno tudi boleče. Gre za bolezen, ki se na ljudi prenese z živali - praviloma z glodavcev in primatov - in se najpogosteje pojavlja v tropskih gozdnatih predelih Srednje in Zahodne Afrike.

Do prenosa prihaja tudi med ljudmi, in sicer ob stiku s kožnimi ranami okuženega ali ob stiku z materiali, ki so se dotikali kože okuženega. Prav tako lahko pride do okužbe z izmenjavo telesnih tekočin ali kapljično. Nedavno je bilo odobreno cepivo, ki ščiti pred okužbo s tem virusom, a je še nedostopno širši javnosti. Dobro zaščito pred okužbo sicer nudi tudi cepivo proti črnim kozam.

Inkubacijska doba opičjih koz je praviloma med 6 in 13 dni, ampak lahko traja tudi do 21 dni. Najresnejše simptome imajo ponavadi otroci. Vsi svetovni prebivalci, mlajši od 40 let načeloma niso bili cepljeni proti črnim kozam in so kot takšni bolj izpostavljeni okužbi. Zabeležene stopnje smrtnosti ob predhodnih izbruhih opičjih koz so se gibale med 0 in 11 odstotkov, kar je v veliki meri odvisno od tega, katera različica virusa je bila kriv za izbruh.

Znani sta dve genetski različici virusa; ena se pojavlja v kotlini Konga, druga pa v Zahodni Afriki. Geografska ločnica med različicami se nahaja v Kamerunu, ki je edina država, kjer sta bili obe različici zabeleženi.  V WHO so potrdili, da je bila pri okuženem posamezniku v Veliki Britaniji odkrita zahodnoafriška različica, ki je bistveno manj smrtonosna, a še vedno potencialno zelo nevarna.

Po podatkih WHO je Nigerija, ki je osrednje svetovno žarišče opičjih koz, od septembra 2017 do aprila 2022 poročala o skupno 558 primerih suma na okužbo z virusom. Med 241 potrjenimi primeri je bilo zabeleženih osem smrtnih žrtev, kar znaša 3,3 odstotka. Pred izbruhom v Nigeriji leta 2017 na svetu 40 let ni bilo uradno zabeleženih primerov okužbe z opičjimi kozami.

S katere živali je prišlo do prenosa virusa še ni jasno, verjetno pa je to eden od glodavcev, zaradi česar WHO navaja stik z živimi ali mrtvimi divjimi živalmi kot faktor tveganja okužbe. Virus opičjih koz je bil pri ljudeh prvič odkrit leta 1970. Do pojava opičjih koz zunaj Afrike je prišlo le nekajkrat; nazadnje leta 2019 v Singapurju, leto pred tem v Veliki Britaniji in Izraelu, leta 2003 pa v ZDA.