'Vdihovala sem pepel, smrt, zločine.' Na koncu se bomo spominjali molka prijateljev

"Prihodnost se razvija v naših namenih"

V Auschwitzu so se danes spomnili osvoboditve te tovarne smrti pred 77 leti, s tem pa tudi vseh žrtev holokavsta. "Opozorilo je otrok modrosti. In to opozorilo izhaja iz spomina," v Auschwitzu opozarjajo ob letošnji obletnici. 

Svarijo, da je sporočilo holokavsta danes še kako pomembno. "Ljudje še nikoli niso bili tako močni in spretni, kot so danes. Pa vendar nam je vsem bolj mar za lastno udobje v svojem svetu kot za ustvarjanje boljšega sveta za otroke in prihodnost," so zapisali pred letošnjo slovesnostjo. 

"Prihodnost ni tisto, kar bo nekoč, pozneje samo od sebe! Je že tukaj, že živi in se razvija v naših namenih, v naših odločitvah in naši brezbrižnosti," poudarja direktor muzeja v Auschwitzu, Piotr Mateusz Andrzej Cywinski. 

V koncentracijskem taborišču Auschwitz je med drugo svetovno vojno umrlo med 1,1 in 1,5 milijona ljudi, med njimi tudi Slovenci. Skupaj pa naj bi holokavst terjal okoli šest milijonov življenj Judov, pet milijonov Slovanov, več sto tisoč Romov in drugih, ki jih je nacistični režim ocenil kot "nevredne življenja". V koncentracijskih taboriščih je trpelo tudi okoli 63.000 slovenskih internirancev. Od tega se jih 12.000 nikoli ni vrnilo.

"Svet se ni naučil lekcij druge svetovne vojne"

V središču letošnje slovesnosti so bili preživeli, redke priče grozot, ki so še žive. "Opazujemo lahko, kaj se dogaja na ukrajinskih mejah, in vidimo, kaj se dogaja v mnogih delih sveta. Čutimo tudi naraščanje nepotrebnih napetosti ter grozeče vzpenjanje antisemitskih in rasističnih sloganov. Občutimo vse večjo brezbrižnost in pasivnost. Svet se ni naučil lekcij druge svetovne vojne," so ob dogodku zapisali organizatorji. 

Zato je govore politikov nadomestila pomembna minuta molka in razmisleka. "Spregovoriti morajo samo preživeli iz Auschwitza. Mi pa resnično razmislimo o tem, ali smo vsi naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi preprečili širjenje zla v našem svetu," sporočajo iz kraja, ki opominja, kam lahko peljejo zablode.

"Nisem se zavedala, da ga ne bom nikoli več videla"

Med prvimi taboriščniki, ki so jih pripeljali v taborišče, je bila Judith Spielberg Mittelman, taboriščnica s številko 1800, ki je danes spregovorila o tistih trenutkih. "Niso nam dali hrane, ničesar. Sestra mi je potem dala nekaj za pojesti. Mame pa nisem nikoli več videla," je dejala v solzah. Desetletja kasneje takratne krivice in doživete grozote še vedno bolijo. 

"Odmevalo je vpitje, jok," pa se spominja Edith Friedman Grosman, taboriščnica, ki so ji dodelili številko 1970. "Še vedno slišim mamo, ki je dejala, da jo skrbi zame, ker sem šibka. Kam gremo, sicer ni vedel nihče izmed nas."

Elizabeth Silberstein Bence, številka 1847 – kajti v taborišču nisi bil človek, ampak številka – pa se je spominjala, kako je, ko je vozilo speljalo, videla očeta, kako ji maha. "Nisem se zavedala, da ga ne bom nikoli več videla." 

"Sedeli smo in čakali, da kam pridemo. Nismo dojeli, kaj se nam dogaja," je dodala. "Jaz sem sedela v kotu, strmela predse in se spraševala, kaj se dogaja. Nekateri so vpili, jokali, nihče pa si ni znal predstavljati, kaj nas zares čaka."

"Smrt bo prišla. Za vse."

Govornica Halina Birenbaum je opozorila, da so takratni dogodki za današnje generacije ob obilici aktualnih izzivov zgodovina, svet pa vse manj zanimata mučenje in umiranje v tistem obdobju. Medtem ko svet pozablja, pričevalci umirajo. 

"Ljudje želijo tudi pozabiti in zmanjšati pomembnost teh dogodkov, ker so tako grozljivi, pobegniti želijo pred njimi. Zanikajo jih, potvarjati želijo zgodovino. Toda če pozabimo, to pomeni, da se bo grožnja vrnila. To me boli in straši. Bojim se množic, ki sovražijo. Vpijejo tisti, ki so zastrupljeni s sovraštvom, vzklikajo tudi 'Smrt Judom' in spet korakajo po ulicah," je izpostavila. 

"Jaz sem te grozote preživela, vdihovala sem pepel iz Auschwitza, smrt, zločine. Videla sem goreča telesa," je opozorila.

Na koncu pa je videla tudi poražene Nemce, je poudarila. "Če se udeležujete pohodov sovraštva, morate vedeti, kakšno ceno boste plačali na koncu."

Žalosti jo premajhno razumevanje tega dejstva. "Vsa ta leta po osvoboditvi iz tega pekla pričujem o tem, kar sem doživela, kar sem izkusila. Ves ta čas s seboj nosim podobe družine, ki sem jo izgubila. Mame, očeta, drugih bližnjih. Vse to se je vame vžgalo kot številka, ki je še vedno vidna na moji roki. Obžalujem, da s svojimi pričevanji nisem dosegla dovolj, a dolgo niso želeli poslušati in slišati naših zgodb, zdaj pa je večina preživelih že mrtva."

Za vse, ki se čutijo večvredne, pa ima pomembno sporočilo: "Ko zdaj poslušam ponovne pozive k smrti Judov, drugačnih ... Veste, smrt bo prišla. Za vse. Nihče ne živi večno, ostanejo samo spomini, ki se prenašajo iz generacije v generacijo."

"Želeli so nas oropati upanja, da bi jim sledili v plinske celice"

Preživeli Bogdan Bartnikowski je dejal, da so ujeti otroci nekoč vprašali kape, kaj neki so storili, da so si zaslužili taborišče, in ne svobodo: "Smejali so se in rekli: Ali vidite dimnik? To je edina pot v svobodo."

"Pred kratkim so me učenci, s katerimi sem se srečal, vprašali, ali smo imeli v Auschwitzu šolo. Najprej sem se zasmejal, potem pa sem pomislil, da je to pravzaprav bila šola, šola preživetja, v kateri so nas želeli spremeniti v sužnje, nas oropati upanja, da nas čaka kakršno koli življenje, zato da bi jim sledili v plinske celice," je izpostavil. 

"To ni bilo koncentracijsko, ampak uničevalno taborišče iz katerega je pot vodila skozi dimnik. A nas niso zlomili, čeprav so nas pripravljali za ponižno smrt – tako da naj bi za tretji rajh delali, dokler ne bi omagali. Ostali smo ljudje skozi lakoto, mraz, izčrpanost, ohranili smo sanje o svobodi in zato preživeli," je poudaril.

"O tem, kar se je dogajalo tukaj, moramo govoriti. Zavedati se moramo, da lahko totalitarni režimi vodijo prav v to smer," je še dejal v svojem pričevanju.

"Spominjali se bomo molka prijateljev"

Spregovoril pa je tudi direktor muzeja v Auschwitzu, Cywinski. "Na koncu se ne bomo spominjali besed svojih sovražnikov, ampak molka prijateljev," je dejal. Gre za citat Martina Luthra Kinga. "Te besede najbolje opišejo povojni odnos med evropskimi Judi in njihovimi domačimi deželami," je ocenil. 

Izpostavil je, da po njegovem mnenju danes ni več tradicionalnih političnih delitev na leve in desne, ampak je le delitev na tiste, ki želijo humani svet, in tiste, ki sledijo vzorcu razčlovečenja. Toda večina molči in do tega nima odnosa, je opozoril. Morali bi se spomniti, da je besedna zveza "nikoli več" obstajala že pred holokavstom.  

Vse, ki spremljajo spomin na žrtve holokavsta, je pozval k minuti tišine, med katero naj razmislijo o svoji brezbrižnosti in odgovornosti. "To dolgujemo žrtvam."