Na prostost se vrača obtoženi vojni zločinec Franko Simatović

Simatovića so leta 2003 aretirali skupaj z vodjo Službe državne varnosti Jovico Stanišićem, oba sta bila pa najožja sodelavca nekdanjega predsednika Srbije Slobodana Miloševića. Po prvem sojenju leta 2013 sta bila sicer oba oproščena, a se je tožilstvo pritožilo. 

V ponovljenem sojenju junija 2021 je zaradi vojnih zločinov, storjenih nad Hrvati in Bošnjaki od leta 1991 do 1995, sodišče v Haagu vsakemu prisodilo 12 let zapora. Po pritožbi pa sta oba dobila še več, 15 let zapora.

Simatović in Stanišić sta bila obtožena pregona, umorov, prisilnih preselitev in deportacij Hrvatov in Bošnjakov, pa tudi zločinov proti človeštvu ter kršitev zakonov vojne. Leta 2021 sta na haaškem sodišču prisostvovala izreku sodbe, tožilstvo pa je zahtevalo dosmrtno kazen.

"Sodni senat meni, da sta Jovica Stanišić in Franko Simatović odgovorna za pomoč pri in podpiranje kaznivega dejanja umora, kot tudi kršitve zakonov in običajev vojne ter zločine proti človečnosti ter deportacije, prisilne preselitve in preganjanja kot zločine proti človečnosti, ki so jih zagrešile srbske sile po zavzetju Bosanskega Šamca aprila 1992," piše v sodbi.

Nista pa bila obsojena za načrtovanje vojnih zločinov, saj sodišče ni nedvomno ugotovilo, da sta sodelovala pri skupnem zločinskem podvigu, katerega cilj je bila trajna in nasilna odstranitev nesrbskega prebivalstva iz delov BiH in Hrvaške, kot je to trdilo tožilstvo. Obtožnica ju je namreč bremenila, da sta med vojno na območju nekdanje Jugoslavije med letoma 1991 in 1995 "usmerjala, organizirala, financirala, urila in oskrbovala" posebne oborožene enote srbske varnostne službe in druge srbske sile. Med njimi so bile paravojaške enote, kot so Rdeče baretke, Škorpijoni in Tigri pokojnega Željka Ražnatovića Arkana, ki so zagrešile zločine med vojno v BiH in na Hrvaškem.

Sodniki so kot dokazano sprejeli, da je skupni zločinski podvig obstajal, obsojenca sta zanj vedela, a po njihovi presoji v njem nista sodelovala.

Sodišče je obravnavalo tudi zločine, storjene na Hrvaškem, v t. i. Republiki Srbski krajini, ter v okupirani Slavoniji, Baranji in zahodnem Srijemu, medtem ko je v BiH šlo za Bijeljino, Zvornik, Bosanski Šamac, Doboj, Sanski Most in okolico vasi Trnovo.

V sodbi je še zapisano, da je bil Stanišić pogosto v stiku z Radovanom Karadžićem, a da ni dovolj dokazov o naravi in vrsti pomoči, ki jo je nudil vodji bosanskih Srbov ali drugim udeležencem v združenem zločinskem podvigu v Bosni in Hercegovini.