'Že v ponedeljek bodo nazaj vsi problemi'

"Če bi iskali naslov za tokratno volilno kampanjo, bi lahko zapisali: brez eksperimentov. Paradoksalno je to posledica velike negotovosti med ljudmi. Podnebne spremembe, pandemija, digitalizacija – v resnici grožnja staremu načinu življenja še nikoli ni bila tako velika. Toda odgovor večine strank je bil – nikar preveč nerazumnih zahtev. To bi se lahko še maščevalo," tako o medli kampanji, kjer je bilo težko najti velike razlike med strankami pri nekaj glavnih izpostavljenih temah, piše komentator focus.de Ulrich Reitz.

V svoji oceni je šel še nekoliko dlje in vse skupaj primerjal z otroškim razumevanjem sveta, kjer otrok meni, da če zapre oči in pošasti ne vidi – pošasti ni. Seveda je pošast še vedno tam in v primeru nemške politike, bodo, kot oceni, "že v ponedeljek nazaj vsi problemi", ki niso dominirali kampanje – pa bi jo morali, čeprav jim potrebne pozornosti niso posvečali ne politiki, ne mediji, ki so postavljali vprašanja. 

Med domačimi zapostavljenimi temami volivci in analitiki pravijo, da so želeli kaj več slišati o inflaciji in višjih cenah. Ko gre za temo okolja, pa so želeli slišati bolj jasne odgovore. Tako je  v zraku obviselo vprašanje, kako draga bo zelena transformacija zares, kdo jo bo plačal, kaj se bo zgodilo, ko bodo zahteve okoljske politike trčile ob potrebe sociale. Pa tudi – kako realni so načrti, potem ko je Nemčija na hitro zapustila jedrsko energijo, zdaj pa ne najde rešitev, kako jo cenovno in okoljsko sprejemljivo – resnično nadomestiti, medtem ko se veliki tekmici Rusija in Kitajska obračata prav k jedrski energiji.

Na podobno veliko kritik so naleteli prazni politični odgovori na geopolitična vprašanja, kjer je denimo Annalena Baerbock (Zeleni) dejala, da "bi v zunanji politiki želela več morale in človekovih pravic". Toda, kot ugotavlja Reitz, Kitajska je zdaj najpomembnejši nemški izvozni trg. Kaj bo torej prevladalo, ko bo šlo zares – nemška delovna mesta ali pravice muslimanske manjšine Ujguri? Poleg tega Kitajske dosledno ne ganejo tuja razmišljanja. Ob zunanjepolitični naivnosti je morda skozi celotno kampanjo v oči še bolj bodla – odsotnost geopolitične vizije. 

Slišali smo denimo – Evropa mora postati bolj neodvisna, tudi vojaško. Ideja, ki jo poslušamo že nekaj časa. In ne – tudi tokrat bolj konkretnih načrtov nismo slišali. Ne, ko gre za strateško, gospodarsko in še kakšno neodvisnost, kaj šele, ko gre za konkretne obrise evropske varnostne politike. 

Zanimivo je precej ob strani ostalo tudi vprašanje migracij, kjer je bilo veliko slišati o "reguliranem" ali "kvalificiranem" priseljevanju, kar je recimo izpostavil FDP-jev Christian Lindner, izognili pa so se temam, ki se občasno vendarle pojavljajo na Danskem in v Franciji – torej družbenim posledicam migracij. Ali kot že nekaj časa menijo nekateri – bolj kot se poudarja "regulirano priseljevanje" – glasnejši je molk o nezaželenem priseljevanju. 

V nemški politični trgovini z dragocenim porcelanom tako preden bodo stranke sklenile koalicijsko kupčijo, lomasti ne le en, ampak veliko zelo velikih slonov, ki so jih v času kampanje le nekoliko zakrili in olepšali, da se jih ne bi jasno videlo. Ključno vprašanje pa je, do kdaj si bo politika – nemška in evropska – še lahko zatiskala oči pred tem, kako nepomembna s svojo neodločnostjo in popolno vsebinsko praznino postaja na svetovnem zemljevidu in kaj to pomeni za prebivalce kontinenta. 

"Bodite pripravljeni"

Rezultati predvolilnih anket sicer kažejo, da se največ podpore obeta socialdemokratom SPD, ki naj bi uživali 26-odstotno podporo, krščanski demokrati CDU/CSU 22-odstotno, potem ko je bila razlika že tudi večja, Zeleni pa so padli na 16 odstotkov, kar sicer poznavalcev ne preseneča, saj prednost Zelenih običajno precej skopni, ko se dejansko približajo volitve. 

Kdo bo vodil prihodnjo vlado, tako še ni povsem jasno, mnogi pa menijo, da bodo koalicijska pogajanja naporna in da celo ni nujno, da bo stranka, ki bo na volitvah zbrala največ glasov, tudi tista, ki bo sestavila vlado. 

"Če želi Nemčija ostati stabilna, mora Armin Laschet postati kancler, CDU/CSU pa ostati najmočnejša stranka," je pred volitvami sporočila Angela Merkel, ki se po 16. letih poslavlja. 

"Koalicijskim partnerjem sporočam – bodite pripravljeni," pa je dejal Laschet, ki se, čeprav mu ni uspelo razgreti tradicionalne baze volivcev – še ni odrekel misli na kanclerski stolček. 

S tem se najbrž ne bi strinjal SPD-jev Olaf Scholz, njegova stranka stavi prav na to, da ga Nemci želijo za prihodnjega kanclerja, kar sicer kažejo tudi ankete. Ob odsotnosti vsebine je bila to namreč predvsem kampanja všečnosti kandidatov, čeprav kar nekaj analitikov meni, da Scholzu ne kaže dobro, ker je med kampanjo tako blestel, ampak ker konkurenca – ni blestela. 

Med kampanjo je bilo slišati veliko gesel, kako se bo po 16 .letih tokrat spremenilo vse. S temi pozivi je kampanjo zaključila tudi Baerbockova: "Na teh volitvah je vse v igri. Svobodni smo, da se znova odločimo in v tem je lepota demokracije: ali nadaljujemo s to veliko koalicijo, tako kot doslej, in se umikamo, kadar je težko, ali končno uspemo z novim začetkom?" Toda prav Baerbockova bi rada vladala s partnerjem iz očitno osovražene velike koalicije – SPD. Prav tako pa volivcem ni znala pojasniti, kdo bo nov začetek plačal. Težko je namreč verjeti, da bo za to dovolj dosledno preganjanje davčnih utajevalcev, kar je bila ena od idej, ki smo jih slišali. 

Če strnemo predvolilne obljube, so nemški politiki za prihodnje obdobje obljubili gospodarsko stabilnost in napredek, zeleno transformacijo, odprto družbo, socialno družbo, Evropo, ki bo bolj govorila v en glas, ki bo izboljšala svojo obrambo in geopolitični položaj. Do prihodnjih volitev bodo imeli zdaj čas, da dokažejo, da se je za izjavami skrivalo tudi tisto, česar v kampanji, od katere je večina upravičeno pričakovala veliko več – nismo videli. Konkretni načrti.