V Lvovu sirene zadonele dvakrat, na poljski meji humanitarna katastrofa

Naš posebni poročevalec Marko Gregorc se vrača iz Lvova, ki so ga po tednu dni zatišja v le enem dnevu preplavili zvoki siren. Prvič so se oglasile ponoči, nekaj minut po tem, ko je našo novinarsko ekipo na morebitni zračni napad opozoril hotelski zvočnik in ljudi pozval, naj se odpravijo v zaklonišče.

Dopoldan so se sirene nato oglasile še enkrat, napetost pa se je še povečala – to se je kazalo tudi pri ukrajinski vojski in policiji. Našo ekipo so namreč v petih minutah legitimirali kar dvakrat, vojska pa je želela celo pregledati posnet videomaterial in izbrisati morebitne sporne posnetke.

"V Ukrajini ni trenutno nikjer varno," je dejala prebivalka Kijeva, ki je iz ukrajinske prestolnice najprej pobegnila v Italijo, zdaj pa se je vrnila po svojega psa. Kot pravi, ne ve, koliko ljudi je do zdaj že zapustilo Kijev, a zdi se ji prav, da so odšli. "Manj ljudi bo ostalo v mestu, lažje bo našim vojakom," je prepričana.

"Ko smo zapuščali Lvov, so se znova oglasile sirene. Številni ljudje so se zatekli na hodnike pod železniško postajo. Tudi ko smo se odpravili iz mesta, so sirene še naprej zavijale," poroča Gregorc. Informacija, da bombardiranje poteka 150 kilometrov stran, jih je sicer nekoliko pomirila. Na železniški postaji v Lvovu se medtem še naprej zbira na stotine beguncev, ki se skušajo prebiti na Poljsko.

Približno na polovici poti proti poljski meji so se zaradi postanka na bencinskih črpalkah že pojavili prvi zastoji. Na gnečo so naleteli tudi v Mostiski, enem zadnjih postankov pred mejo. Tam so begunci zamenjevali valuto, kupovali potrebščine in se spočili pred dolgim čakanjem na vstop na Poljsko.

Nekaj kilometrov pred poljsko mejo pa ob cestah ostajajo plakati, ki ukrajinske moške nagovarjajo, naj se podajo v vojno. Tam ostaja tudi prostovoljka Rdečega križa Olga. "Svoji družini sem povedala, naj odide, če želi, a jaz ne bom šla. Rada bi pomagala. Tako se počutim mirnejšo," pravi. Za zdaj s prostovoljci ostajajo pet kilometrov pred mejo, na počivališču. Tam je beguncev manj kot prejšnje dni. Tisti, ki so hoteli zapustiti državo, so to večinoma že storili, pravi in dodaja: "Najtežje je ponoči. Takrat je tu več avtomobilov, avtobusov in predvsem več ljudi, ki si želijo zavetja šotora in toplega čaja."

Naši ekipi se je medtem uspelo prebiti na centralno železniško postajo v bližini ukrajinsko-poljske meje. Gregorc ocenjuje, da so razmere tam nekoliko boljše, kot so bile v začetku tedna, ko so se s tamkajšnje železniške postaje oglasili prvič. Toda poudarja, da še vedno poteka humanitarna katastrofa.

Prostovoljci so sicer nekoliko bolj organizirani, beguncem pomagajo z zemljevidi in spiski, na postaji je tudi otroški kotiček, kjer ponujajo plenice, oblačila in druge otroške potrebščine, tudi igrače. Prostovoljci delijo tudi tople obroke in pijačo, da se lahko begunci okrepčajo. Pred njimi je namreč še dolga pot.