"Mislim, da bo v bližnji prihodnosti referendum na ozemlju republike," je dejal Pasechnik. "Ljudje bodo uveljavljali svojo končno ustavno pravico in izrazili svoje mnenje o vstopu v Rusko federacijo."
Rusija je prejšnji mesec priznala samooklicani republiki Lugansk in Doneck kot neodvisni, kmalu zatem pa ukazala tako imenovano "mirovno operacijo v regiji".
Rusija je nato 24. februarja poslala več deset tisoč vojakov v Ukrajino, da bi, kot so dejali, dosegla degradacijo vojaških zmogljivosti svoje južne sosede in izkoreninjenje ljudi, ki jih je imenovala "nevarne nacionaliste".
Ukrajinske sile so nato okrepile močan odpor, Zahod pa je uvedel ostre sankcije proti Rusiji, da bi jo prisilil, da umakne svoje sile.
Zdi se sicer, da je Rusija znižala svoje ambicije, ko gre za invazijo na Ukrajino. Država sicer trdi, da je "na splošno dosegla" cilje prve faze invazije, ki jo je opredelila kot znatno zmanjšanje bojnega potenciala Ukrajine. A analitiki menijo, da gre tudi za spoznanje, da bo celo državo težje obvladati, kot je pričakoval Vladimir Putin.
Zdaj je torej glavni cilj "osvoboditev Donbasa" – kar se torej nanaša na vzhodni ukrajinski regiji Lugansk in Doneck. Več kot tretjino tega območja so v vojni, ki se je začela leta 2014, že zavzeli separatisti, ki jih podpira Rusija. A Rusija hoče vse, kot je poudaril predsednik Putin, ko je pred invazijo dejal, da celotno območje pripada dvema ruskima marionetnima državama. Poskušal bo nadzorovati tudi ukrajinska ozemlja ob južni obali, vzhodno od Krima do ruske meje. Ostaja pa tudi njegova širša zahteva po nevtralnosti Ukrajine.
Od kod separatistične težnje?
Od kje pa torej prihajajo korenine separatizma regije? 13,5 metra visok kip sovjetskega ustanovitelja Vladimirja Lenina še vedno dominira na glavnem trgu v Donecku, glavnem mestu istoimenske regije na jugovzhodu Ukrajine. In ustavo, ki jo je sprejel Leninov naslednik Josef Stalin, so separatistični voditelji Donecka in sosednjega Luganska, ki jih podpira Moskva, spet oživili, potem ko so se leta 2014 odcepili od centralne vlade.
Ta ustava med drugim predpisuje smrtno kazen za številne zločine. Po skoraj osmih letih obstoja naj bi se regiji, ki se vidita kot "republiki", razvili v totalitarne, Severni Koreji podobne "države", poroča Al Jazeera.
Za tujce je vstop skoraj nemogoč, Ukrajinci so lahko sem prišli le, če so imeli tu sorodnike, a še to je bilo skrajno zapleteno in je vključevalo podkupovanje uradnikov. Prebivalci potrebujejo registracijo prebivališča iz sovjetske dobe, tajna policija in "zvesti" prebivalci spremljajo vsako besedo, telefonski klic in besedilno sporočilo.
Disidente ali poslovneže, ki nočejo "podariti" svojega premoženja za "potrebe Ljudske republike", so brez sojenja vrgli v "kleti" ali na desetine improviziranih koncentracijskih taborišč. "Videti je, kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja, klasični gulag," je za Al Jazeero povedal Stanislav Asejev, publicist, ki je bil leta 2017 ugrabljen v Donecku in ga je separatistično "sodišče" obsodilo na 15 let zapora zaradi "vohunjenja". Skoraj dve leti je bil zaprt in mučen v teh "kleteh".
Zaradi hudih kršitev človekovih pravic sta Doneck in Lugansk veliko hujša kot današnja Rusija, je dejal Ivar Dale, višji svetovalec za politiko pri norveškem helsinškem odboru, skupini za nadzor človekovih pravic. Obstajajo pa še veliko večji problemi, kot so državljanske in politične pravice, je dejal.
Življenjski standard je "večkrat, če ne več desetkrat slabši kot v predvojnem letu 2013", je dejal 32-letni Asejev, ki zdaj živi v Kijevu in je objavil roman o dogodkih v Donecku.
In to je precej osupljivo glede na ne tako staro zgodovino Donecka in Luganska. Nekoč uspešni mesti sta ustanovila dva Britanca. Anglež Charles Gascoigne je leta 1795 zgradil tovarno kovin v današnjem Lugansku, kmalu po tem, ko je carska Rusija priključila Krim in vzhodno Ukrajino Krimskemu kanatu. Desetletja pozneje, leta 1869, pa je Valižan John Hughes ustanovil jeklarno in premogovnik v današnjem Donecku, mesto pa se je po njem imenovalo - Hughesovka ali Yuzovka - vse do sovjetske dobe.
Rojstvo in hitra rast obeh mest sta sledili prizadevanjem carske oblasti, da razvije ogromna nahajališča premoga in železove rude na območju današnje vzhodne Ukrajine. Komunistična Moskva je dodatno spodbudila razvoj regije in tam se je naselilo več deset tisoč etničnih Rusov, zaradi česar so mestna območja skoraj izključno rusko govoreča, dodaja Al Jazeera.
Politični razcvet ali pa vir težav Donecka pa se je začel leta 2010, ko je domačin Viktor Janukovič postal ukrajinski predsednik – in v Kijev pripeljal družbo svojih kolegov. Poskušali so prevzeti nadzor nad ukrajinsko politiko in gospodarstvom, vendar so sprožili večmesečne proteste, ki so se začeli novembra 2013 in končali februarja 2014, ko je ukrajinski parlament glasoval o odstranitvi Janukoviča s položaja.
Protesti so v Ukrajini znani kot "revolucija dostojanstva", vendar jih ruski predsednik Vladimir Putin še vedno imenuje "puč".
V času carstva je bila regija znana kot Novorosija – ali Nova Rusija – in Kremelj je to ime uporabil leta 2014, ko je razglasil "rusko pomlad" ali "osvoboditev" rusko govorečih regij v vzhodni in južni Ukrajini. Toda proruski shodi in vstaje v Harkovu, drugem največjem ukrajinskem mestu, in Odesi, njenem največjem pristanišču na Črnem morju, so propadli. Se je pa na tisoče ruskih prostovoljcev zgrinjalo v Doneck in Lugansk, da bi pomagali separatističnim milicam.
Tudi domačini so bili sprva navdušeni nad "rusko pomladjo". "Putin bo prišel in vzpostavil red tukaj," je novinarju Al Jazeere aprila 2014 v Donecku povedal voznik minibusa po imenu Valeri. Toda štiri mesece pozneje, potem ko so mu separatisti poskušali zaseči minibus, je zaklenil stanovanje, naložil v avtobus svoje najdragocenejše stvari in odšel v Kijev.
