V intervjuju za Sky News je prek glasovnih zapiskov, poslanih prek šifrirane aplikacije, Iranka Mina, katere ime je zaradi zaščite identitete spremenjeno, spregovorila o svoji izkušnji in o tem, zakaj je pripravljena tvegati svoje življenje, da bi pomagala zagotoviti spremembe v Iranu. "Življenje se nam je popolnoma spremenilo," pravi.
Pred smrtjo 22-letne Mahse Amini, ki je sredi septembra umrla v policijskem pridržanju, se je Mina, akademikinja v zgodnjih tridesetih letih, posvečala doktorskemu študiju v kurdski regiji v Iranu.
Zdaj pravi, da so vsakdanje življenje iranskih in kurdskih Irancev spremenili nenehni protesti, ki jih je sprožila smrt mladega dekleta.
Običajno je Mina študirala v knjižnici in se družila s prijatelji. Namesto tega jo je pred nekaj dnevi režimski obveščevalni urad pridržal in zaprl. "To je kraj, kjer priporniki niso vključeni v pravosodni sistem. Podvrženi so pretepanju in mučenju," pojasnjuje.
Mučenje je včasih fizično, včasih psihično ali kombinacija obojega. Mina se je v glasovnih sporočilih, ki jih je poslala mediju Sky News, bala opisati, kaj se ji je zgodilo.
"Gre za intenzivno psihološko nasilje"
Dve njeni prijateljici so pred kratkim izpustili iz centra za mladoletnike v Sanadaju, glavnem mestu kurdske regije.
Mina opisuje njune izkušnje: "Ko so aktivistke za pravice žensk pridržane, jim policija grozi, jih ustrahuje in jih poskuša prestrašiti. Žalijo njihova prepričanja. Gre za intenzivno psihološko nasilje. Nato je tarča tudi prihodnost te ženske. Zaradi njih lahko ženska izgubi službo, otežijo ji življenje. To ustvarja hromeč strah."
Mina je bila med prejšnjimi protesti prav tako pridržana – po svojih besedah nezakonito – pri čemer so jo zasliševali in ji zasegli prenosni računalnik in mobilni telefon, poroča Sky News.
Zmanjkalo celic za pridržanje
Zdaj ima odvetnika, ki ji je tokrat pomagal pobegniti iz pripora in plačati varščino. Po pridržanju v celici so Mino odpeljali v stavbo, ki jo opisuje kot hišo. Pred nedavno izpustitvijo je bila tam še enkrat pridržana v samici.
Pozna še dva protestnika študenta, ki prav tako nista bila pridržana v običajnih celicah: "Teden dni so ju zadrževali v ogromni kleti, polni protestnikov. Povedala sta mi, da so ju pretepli s kabli in železnimi palicami." Ob tem izpostavi, da so zapori polni zapornikov, zato zdaj za pridržanje protestnikov uporabljajo hiše in kleti.
Nevarnost smrtnih žrtev je precejšnja. Po podatkih iranske tiskovne agencije Human Rights Activists News Agency je umrlo približno 244 protestnikov, od tega 32 otrok.
Mina pripoveduje o dogodkih na sedanjih in preteklih protestih: "Ko govorimo o strahu za življenje, se vsaka oseba v tem gibanju boji za svoje življenje in življenje svojih kolegov protestnikov. Pred seboj vidimo streljanje s pištolami." Pove tudi, da so se ponoči zbudili iz spanca ob zvoku nabojev, siren ter vonju po strelnem prahu in gorenju na ulicah.
"Vidimo, koliko ljudi je ubitih, zato strah pred izgubo življenja še vedno obstaja."
Tisti protestniki, ki preživijo, pa imajo druge strahove: "Mnoge med nami skrbi, kaj se bo zgodilo in kako visoka je cena, ki smo jo plačali znotraj države zaradi protestov in stavk. Strah nas je tudi, da bo upanje, ki smo ga polagali v spremembe, izgubljeno."
Večina poročil o protestih je osredotočenih na Teheran, glavno mesto Irana.
Nekateri največji protesti pa so se zgodili v kurdski regiji Irana, na območju, ki ga tako Mina kot Amini imata – ali sta ga imeli – za svoj dom.
Napetosti so bile tam še posebej velike. Nedavna preiskava Sky News je spremljala vse hujše zatiranje iranskih varnostnih sil proti iranskim Kurdom.
Na spletu so objavljeni videoposnetki, ki prikazujejo, kako policija na motorjih drvi po ulicah in strelja na civiliste. Med njimi se v množicah skrivajo policisti v civilu. Na tleh je mogoče najti pločevinke s solzivcem in tulce s kroglami, kot je razvidno iz tega videoposnetka, ki ga je zagotovila skupina za človekove pravice Amnesty International.
V enem od videoposnetkov, ki je bil posnet z okna v Sanadaju, je videti, kako varnostne sile patruljirajo in streljajo v stanovanjski ulici, za njimi pa gori ogenj. Nekateri od njih so oboroženi, skoraj vsi pa imajo zakrite obraze. Videti je, da streljajo na lokalne trgovine in domove ljudi.
Mina se boji, da bo brutalna taktika policije nekatere protestnike prizemljila.
"Mislim, da se bodo ti protesti nadaljevali, vendar morda ne tako intenzivno kot v prvih dneh in tednih, deloma zato, ker se je zatiranje okrepilo. Vendar mislim, da bodo nekateri ljudje kljub temu nadaljevali."
Iranski Kurdi protestirajo že vse od smrti Mahse Amini, na posnetkih pa je bilo videti ogromne množice ljudi na njenem pogrebu 17. septembra.
Mina se spominja skrbi, ki so jo čutili ona in njeni bližnji zaradi 22-letnice, ki je bila ubita, potem ko so jo pridržali uradniki, ki so trdili, da nepravilno nosi hidžab.
Med intervjujem je Mina Aminijevo poimenovala z njenim pravim, kurdskim imenom: Jina. Po iranskih običajih številna kurdska imena niso dovoljena, zato je Amini postala splošno znana po svojem iranskem imenu Mahsa.
"Da, sedanji protest se je začel s smrtjo Jine, vendar gre za institucionalno nasilje nad vsemi ljudmi in posamezniki, ki živijo v tej družbi," pojasnjuje.
Navede primer, kako omejitve režima za ženske neposredno vplivajo na družino te osebe.
Pridržali so jo že leta 2009
Leta 2009 so Mino odpeljali na zloglasno ulico Vozara, kjer se nahaja center za pridržanje moralne policije.
Rekli so ji, tako kot 13 let kasneje Mahsi Amini, da je Minin hidžab neprimeren. Dodali so, da je za to odgovorna tudi Minina družina in zlasti njen mož. Če bi bil Minin hidžab ponovno neprimeren, bi to pomenilo, da je Minin mož opustil svojo dolžnost.
Mina ob tem pojasnjuje: "Tudi družine so vpletene, ker so prav tako pozvane. Žalijo jih, pravijo jim, da so brez časti. To rečejo možu, bratu, materi in očetu."
Protestniki na iranskih ulicah zahtevajo tudi ukrepanje v zvezi s številnimi gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi vprašanji.
Kaj Mina upa, da bodo prinesli ti protesti, česar prejšnje demonstracije niso mogle doseči?
"Upam, da bo prišlo do korenitih sprememb."
Mina priznava, da do sprememb morda ne bo prišlo zdaj ali morda nikoli, vendar meni, da dejstvo, da so se protesti nadaljevali kljub militarističnemu policijskemu nadzoru, kaže, da je seme jeze, ki je nastalo ob smrti Mahse Amini, pognalo korenine in je zdaj zasidrano v iranskem ljudstvu.
"Jaz in številni drugi ljudje smo prišli do zaključka, da je morda res, da se spremembe ne bodo zgodile zdaj, vendar bodo v prihodnjih mesecih ali letih dosegle rezultat, ki si ga ljudje želijo. Zato je upanje večje od brezupnosti. Nadaljevali bomo."
KOMENTARJI (67)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.