Uspešna pekarna, v kateri kruh pečeta fizik in strojni inženir

Za Mariusa Hörleja in Eikeja Becherja, peka, ki to nista, je zelo pomembno, da njun kruh ni samo dobrega, temveč odličnega okusa, da ostane svež zelo dolgo časa in da je le iz osnovnih sestavin, brez stabilizatorjev ali drugih dodatkov. "Moka, droži za vzhajanje, voda in sol, to je vse. In tak kruh je bolj prebavljiv. To je čista peka," pravita mlada peka. Pečeta in prodajata kruh izključno iz kislega testa oziroma droži.  

Prijatelja iz nemškega Westerwalda, ki sta skupaj odraščala in se poznata 20 let, sta že kot otroka rada pomagala peči kruh. Čeprav sta se po končani gimnaziji odločila za drugačni poklicni poti, sta pred dvema letoma zaradi strasti do peke kruha pustila službi in v Frankfurtu odprla odprla pekarno Ouwe.

"Po šoli sem študiral strojništvo. Vleklo me je na jug, na Bodensko jezero, v Konstanz. Tam sem študiral strojništvo, nato pa pisal zaključno nalogo v podjetju, kjer sem delal še nekaj časa potem. Vendar sem tudi ugotovil, da to ni zame. Nisem se mogel zares poistovetiti s tem, delati na majhnih nastavitvenih vijakih. Poleg tega sem v prostem času vedno veliko ustvarjal," prvi inženir stojništva in pek Marius Hörle. Pritrjuje mu tudi prijatelj Eike Beker: "Tudi jaz se nisem izučil za peka. Študiral sem fiziko v Mainzu, sem fizik za visoke energije in sem dejansko tri leta delal kot fizik."

Nenavadna pa nista le peka, ampak tudi njun poslovni koncept. Pekarna Ouwe vrata namreč odpre šele ob 12. uri in zapre ob 18.30. "Odločila sva se, da ne bova pekla ponoči. Začneva bo 7. uri in mislim, da je to dovolj zgodaj. Imam majhno hčerko, imava ženi, imava prijatelje. In tako je mogoče živeti čisto normalno, tudi kot pek, zelo normalno družbeno sprejemljivo življenje," pravi Marius Hörle. To pa mladima podjetnikoma tudi olajšuje iskanje kadra. Pri tem se ne zanašata na usposobljeno osebje, ampak iščeta ljudi iz drugih okolij. Zaposleni morajo izpolnjevati en pogoj, strast do kruha. V njuni pekarni tako delajo še grafična oblikovalka, kuharica in ekonomistka. In vsi delajo prav vse, mesijo kruh, pečejo, razvrščajo, prodajajo.

"Lani se mi je zazdelo, da bi morala početi nekaj povsem drugega. Delo v pekarni pa nudi lepo ravnovesje, saj tukaj lahko delam z rokami, sem ves dan na nogah in ne sedim ves čas pred računalniškim zaslonom. Poleg tega je enako zabavno delati s strankami v prodajalni kot zadaj v pekarni," pravi Nele Henrich, ki je po poklicu grafična oblikovalka.

S ceno od 6 do 7 evrov za štruco je kruh Ouwe precej drag, vendar se stranke, ki zahajajo v njuno pekarno, ne pritožujejo. Redno jo obiskuje tudi Heidi Schmitt: "Obstaja kruh, zaradi katerega ponoči lebdiš meter nad posteljo, ker preprosto ne prenašaš dobro vseh tistih dodatkov v kruhu. Pri kruhu iz te pekarne pa to sploh ne pride v poštev. Je preprosto prebavljiv in ima fantastičen okus."

In zakaj se pekarna imenuje Ouwe? "To je pravzaprav samo beseda za peč v westerwaldskem narečju, od koder prihajava. Pravzaprav vedno praviva, da ni pomembno, kako besedo Ouwe izgovoriš, ker jo navsezadnje v vsaki vasi izgovarjajo drugače. In tako imajo ob izgovorjavi imena pekarne vsi prav in hkrati nihče," pojasni Eike.