24 novih krajev na seznamu, ki nas opominja, kaj imamo

Unesco je na seznam kulturne dediščine dodal 24 novih vpisov, skupaj jih je tako že 1223 v kar 168 državah. 

Med njimi so veliki stavbni kompleksi, kot sta središčna os v zgodovinskem Pekingu iz 14. stoletja ali nemški dvorec Schwerin s pripadajočimi poslopji in jezerom iz 19. stoletja, arheološka območja, na primer pleistocenska najdišča v Južni Afriki, ki so hkrati najstarejši dokumentiran dokaz razvoja človeškega vedenja, rimski spomeniki – sem sodita starodavna Apijeva cesta oziroma Via Appija in meja rimskega imperija v nekdanji provinci Dakiji. Potem so tu kulturne krajine, kot so starodavna prestolnica Qaryat Al Faw in tradicionalne ljudske naselbine ob jezeru Kenozero v Rusiji. Mesto na Unescovem seznamu so v kategoriji mešana dediščina dobili Markeški otoki, med izjemnimi naravnimi območji pa tudi kraška jama Vjetrenica v Bosni in Hercegovini.

Soglasno podporo je prejela nominacija 14 spominskih mest, povezanih z Nelsonom Mandelo, ki govorijo o izgubi človekovih pravic, osvoboditvi in spravi v Južni Afriki. V kategorijo krajev spomina sodi tudi spominski kompleks žrtvam prve svetovne vojne v romunskem kraju Targu Jiu.

Novi vpisi v Evropi 

Nam najbližja je jama Vjetrenica v Bosni in Hercegovini, za katero Unesco pravi, da izstopa s svojo izjemno biotsko raznovrstnostjo jam. "Dobro ohranjena kraška topografija, znana že od antike, je eno najpomembnejših žarišč biotske raznovrstnosti na svetu za živalstvo, ki živi v jamah, zlasti za podzemeljsko vodno favno," so zapisali. 

Grad Schwerin, ki kraljuje na jezeru Pfaffenteich na severu Nemčije, si je vpis prislužil, ker gre za "izjemno arhitekturno celoto, ki odseva duh časa, ki sega od neorenesanse do neobaroka in neoklasicizma z vplivi italijanske renesanse". Kompleks sestavlja več poslopij, poleg gradu, gledališča in cerkve med drugim še vojaška poslopja, železniška postaja, nekdanja šola za dvorne uradnike in stanovanjska poslopja.

800 kilometrov dolga Apijeva cesta, po kateri lahko še danes potujemo, je prva in strateško najpomembnejša izmed monumentalnih poti, ki so jih gradili stari Rimljani. Tiho nam priča o inženirskih podvigih minulih časov, ob njej pa lahko najdemo ostanke akvaduktov, kanalov in mostov, pa tudi kopališča, amfiteatre, bazilike ...  Antična prometna os je bila prototip celotnega rimskega cestnega sistema, ki s skupno dolžino 120.000 kilometrov še vedno predstavlja hrbtenico strukturiranega cestnega omrežja v Sredozemlju, piše STA.

Še en pomnik istega zgodovinskega časa so ostanki obrambnih linij v romunski Dacii, nekoč rimski provinci Dakiji, ki so jih na Unescov seznam vpisali kot meje rimskega imperija. "Območje obsega 277 delov in predstavlja najdaljšo in najbolj zapleteno kopensko mejo nekdanje rimske province v Evropi," pravi Unesco. 

Romunija je imela poleg tega še en vpis na ugleden svetovni seznam, že omenjeni spominski kompleks žrtvam prve svetovne vojne v kraju Targu Jiu. Med spomeniki, ki si jih je v letih 1937 in 1938 zamislil romunski pionir modernizma Constantin Brancusi, je najbolj znan tako imenovani neskončni stolp.

V Rusiji so prepoznali pomen kulturne pokrajine ob jezeru Kenozero na polotoku Kula, ki jo označujejo vasi s tradicionalnimi lesenimi hišami in cerkvami. Kot so zapisali, se je pokrajina začela razvijati v času slovanske kolonizacije v 12. stoletju in odseva sobivanje z avtohtono ugrofinsko kulturo.

Velika Britanija pa je uspela z vpisom regije Flow Country, ki se nahaja v škotskem višavju. Označili so jo za izjemen primer barjanske pokrajine. "Ta ekosistem šotišča, ki se je kopičilo zadnjih 9000 let, zagotavlja raznolikost habitatov, kjer živi posebna kombinacija vrst ptic, in prikazuje izjemno raznolikost značilnosti, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje na Zemlji," piše na seznamu.

Novi vpisi v svetu

Francija je predlagala malo poznane Markeške otoke, del Francoske Polinezije, ki so dom nekaj več kot 9000 prebivalcem. Vpis so si zaslužili kot pričevanje razvoja civilizacije, ki je tja prispela okoli leta 1000 in nato cvetela vse do 19. stoletja. 

Rjuhe Maranhaa. Tako bi lahko prevedli ime brazilskega nacionalnega parka Lencois Maranhenses, sanjske pokrajine belih sipin, med katerimi nastajajo sinje modra jezerca in lagune. Pri Unescu so pokrajini priznali "estetsko in geološko/geomorfološko vrednost globalnega pomena". 

Podobna pokrajina s sipinami in jezeri je Badain Jaran, tretja največja puščava na Kitajskem. Ta je prispevala še en vpis, in sicer zgodovinsko središčno os v Pekingu, ki povezuje nekdanje cesarske palače in vrtove ter pomembne javne zgradbe, zasnovali pa so jo že leta 1271. 

Na Japonskem je Unesco prepoznal pomen rudnikov zlata na otoku Sado, ki so delovali od 12. stoletja, pa vse do druge svetovne vojne. Japonska je v nominaciji za vpis izpostavila njihovo dolgo zgodovino in uporabo obrtniških rudarskih tehnik v času, ko so rudniki v Evropi že uporabljali mehanizacijo.

V Maleziji se veselijo vpisa kompleksnega jamskega sistema v nacionalnem parku Niah na otoku Borneo, ki je več kot naravna znamenitost, saj ponuja dokaze o prisotnosti ljudi, ki segajo kar 50.000 let v zgodovino. Na Tajskem pa je pod Unescovo zaščito po novem območje Phu Phrabat, kjer so ljudje v času kraljestva Dvaravati pred več kot tisoč leti nenavadne skalne formacije spremenili v zatočišča in verske objekte. 

Indija je na seznam prispevala tako imenovane moidame, nekropole kraljev iz dinastije Ahom, ki z visokimi gomilami dajejo pečat širši pokrajini. 

Hegmataneh, tudi Ekbatana, je bila prestolnica medijskega cesarstva, ki je od konca 8. do sredine 6. stoletja pr. n. št. obsegalo prostor Velikega Irana, severne Mezopotamije ter vzhodne Male Azije. Njeni ostanki, ki so jih na seznam kulturne dediščine vpisali na pobudo Irana, so eni redkih dokazov o obstoju te civilizacije. 

Od tu gremo v Savdsko Arabijo, kjer so zaščitili arheološko območje Al Faw z ostanki nekoč živahnega mesta ob pomembni trgovski poti, ki pa so ga v petem stoletju, ko so izčrpali vodne vire, nenadoma zapustili. 

Um al Džimal v Jordaniji je bilo podeželsko naselje, ki je nastalo na temeljih rimske poselitve. Živelo je od petega do osmega stoletja našega štetja. "Ohranja bazaltne strukture iz bizantinskega in zgodnjega islamskega obdobja, ki predstavljajo lokalni arhitekturni slog regije Hauran, z nekaterimi prejšnjimi rimskimi vojaškimi stavbami, ki so jih poznejši prebivalci preuredili," je kraj opisal Unesco. Območje so v 1. stoletju poselili Nabatejci, pozneje so vas zasedli Rimljani in postala je pomembno kmetijsko in trgovsko središče.

Afrika. Dva nova vpisa prihajata iz Južne Afrike. Zgoraj smo že omenili tako zgodovinske lokacije, povezane z Nelsonom Mandelo, kot arheološka najdišča iz obdobja pleistocena. Tam so odkrili najstarejše dokaze o razvoju človeškega vedenja, ki segajo kar 162.000 let v zgodovino. V etiopskih prazgodovinskih najdiščih Melka Kunture and Balchit pa so našli  celo dva milijona let stare sledi prednikov sodobnega človeka, med drugim odtise stopal. 

V Keniji je pod Unescovo zaščito zapuščeno mesto Gedi, ki ga danes prerašča gozd, med 10. in 17. stoletjem pa je bilo eno najpomembnejših svahilskih mest na vzhodnoafriški obali z mednarodnimi trgovskimi povezavami. "Razkošno naselje je jasno razmejeno z obzidjem in vsebuje ostanke zasebne, verske in javne arhitekture ter prefinjen sistem upravljanja z vodo," piše na seznamu.

Nasprotno pa Tiebele, vas z značilno obarvanimi stavbami v Burkini Faso, še vedno živi. Vas je pravzaprav dvor poglavarja ljudstva Kasena, ki s palačami, kakršne si predstavljamo na Zahodu, nima nič skupnega. "Koče, ki so jih zgradili možje s kraljevega dvora, nato z okrasijo z dekoracijami simboličnega pomena okrasijo ženske, ki so edine varuhinje tega znanja in skrbijo za ohranjanje tradicije," so zapisali pri Unescu. Prebivalci živijo zelo izolirano, redki zahodni popotniki, ki so vas obiskali, pa so to lahko storili šele po dolgih, tudi leto dni trajajočih pogajanjih. 

Poseben primer je samostan svetega Hilariona v Palestini. Zaradi groženj, ki jih za dediščino predstavlja trenutni konflikt na območju Gaze, je Unescov odbor namreč uporabil postopek izrednega vpisa. 

Ogroženi spomeniki

Unesco je na letošnjem zasedanju obravnaval tudi 123 poročil o stanju ohranjenosti spomenikov in območij, ki se soočajo z različnimi izzivi in dejavniki tveganja. Med drugim zaradi infrastrukturnih projektov, urbanizacije in nekontrolirane pozidave, množičnega turizma in vojaških konfliktov. Med dejavniki, ki vse bolj ogrožajo naravna in kulturna območja, so tudi podnebne spremembe. 

Med drugim so javno obravnavali zgodovinsko jedro Dunaja, ki je zaradi načrtovanih zazidalnih projektov od 2017 na seznamu ogrožene dediščine, ukrajinska mesta Kijev, Lvov in Odeso, ki jih ogroža vojna, in Lumbini, rojstno mesto Bude v Nepalu, kjer skrb zbujajo načrtovani razvojni projekti. Predlog, da bi zaradi načrtovane gradnje ceste na seznam ogrožene dediščine vpisali kompleks megalitskih svetišč Stonehenge in Avenbury, ni bil sprejet. 

Pozitivne novice pa prihajajo iz Senegala. Ker so ukrepi, ki so jih sprejeli, prispevali k izboljšanju stanja ohranjenosti naravnega območja, je odbor po 17 letih s seznama ogrožene dediščine umaknil nacionalni park Niokolo-Koba. Območje z edinstveno biotsko raznovrstnostjo in izjemnimi ekosistemi, ki  je bilo na seznam svetovne dediščine vpisano leta 1981, se je v zadnjih desetletjih soočalo z vrsto groženj. Krčenje habitata prostoživečih živali, divji lov, rudarjenje bazalta in druge človekove dejavnosti so ogrozili njegovo izjemno univerzalno vrednost. Zaradi tega je bilo leta 2007 vpisano na seznam ogrožene svetovne dediščine. 

Konvencija o svetovni dediščini je namenjena ohranjanju izbranih kulturnih in naravnih spomenikov ter območij, ki so zaradi izpolnjevanja kriterija tako imenovane izjemne univerzalne vrednosti pomembni za vse človeštvo. Zanje imajo skupno odgovornost vse države pogodbenice konvencije, ki je med najbolj globalno uveljavljenimi mednarodnimi pogodbami.