"Takrat sta bila moja sinova še majhna, zato sem ju ravno pripravljala za spanje, ko sta mi na vratih pozvonila moj takratni direktor dr. Ljubinko Stojković in epidemiolog dr. Radoslav Bošković. Povedala sta mi, da obstaja sum, da so izbruhnile črne koze, ter da moram nujno z njima v laboratorij. Sprva nismo verjeli v to, saj so se v preteklosti nekateri sumi že izkazali za neresnične. Dobila sem osem vzorcev in po treh urah analize ugotovila, da so vsi testi pozitivni na variolo. Po postopku bi morali napraviti še eno analizo, na izsledke katere bi morali čakati še 72 ur, vendar smo vedeli, da gre za variolo. Tega dne, 16. marca, je bilo odrejeno splošno cepljenje na Kosovu. Toda v tem trenutku še nismo vedeli, da je bolezen že v Beogradu," je takratne dogodke opisala Ana Gligić.
"Počutila sem se kot vojak. Vlagali so vame in v mojo izobrazbo, da bi bila koristna v takih situacijah. Če ne bi pomagala, bi bila izdaja."
V času izbruha bolezni je bila zaposlena kot vodja laboratorija v beograjskem inštitutu Torlak. Uspeh ekipe pod njenim vodstvom je pomenil ključni trenutek v borbi proti eni od najbolj smrtonosnih bolezni.
Gligićeva je osebno nadzorovala izvajanje analiz in testiranj vzorcev iz različnih delov države. Njena ekipa je pogosto uporabljala avtomobile in helikopterje, da je hitela na okužena območja, v nekaterih situacijah pa je delala 24 ur na dan, da bi zajezila širjenje virusa. Njena strokovnost in hitra reakcija sta bili ključni za pravočasno uvedbo karantene, dezinfekcijo in izolacijo okuženih ter s tem preprečitev katastrofe širšega obsega.
Vodila je tudi postopek "uničenja" virusa na inštitutu Torlak, ki je pomenil konec epidemije. Njeno delo v tej krizni situaciji ni le rešilo življenj, ampak je postalo svetovni primer učinkovitega boja proti nalezljivim boleznim. Zahvaljujoč njenim metodam in prizadevanjem je Jugoslavija uspela premagati to smrtonosno grožnjo, njen prispevek pa je bil prepoznan po vsem svetu.
Ana Gligić se je rodila 6. avgusta 1934 v slavonski vasici Ćeralje, nedaleč od Podravske Slatine v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno je izgubila velik del družine, kar je zelo zaznamovalo njeno otroštvo. Šolala se je v Virovitici, kjer je leta 1953 maturirala na klasični gimnaziji, leta 1959 pa diplomirala iz biologije na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Beogradu.
Po diplomi je svojo poklicno pot začela kot pripravnica virologinja na Inštitutu za varovanje zdravja "Dr. Milan Jovanović Batut". Leta 1966 je opravila specialistični izpit iz medicinske mikrobiologije in bila istega leta imenovana za vodjo Jugoslovanskega državnega laboratorija za črne koze in virusne hemoragične vročice.
Njeno usposabljanje je vključevalo specializacije v vodilnih evropskih laboratorijih, vključno z londonskim referenčnim laboratorijem za viruse in Inštitutom za tropsko medicino v Münchnu. Tam je pridobila neprecenljivo znanje, ki ga je uporabila v ključnih trenutkih javnozdravstvenega boja proti epidemijam, piše portal Klix.ba.
Poleg boja proti črnim kozam je dr. Gligićeva leta 1967 prva izolirala virus Marburg, ki je eden najsmrtonosnejših virusov na svetu. Ukvarjala se je tudi s proučevanjem hemoragičnih mrzlic, mišje mrzlice in drugih vektorsko prenosljivih nalezljivih bolezni.
KOMENTARJI (120)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.