'Brez panike, pripravljeni smo na vse, zmagali bomo'

Začelo se je sredi noči. Ruski predsednik Vladimir Putin je v televizijskem nagovoru sporočil, da je v tek pognal kolesje vojne, Ukrajince pa pozval, naj se predajo in odložijo orožje. Takrat so s severa in vzhoda države proti Kijevu že prodirale ruske čete in krepil se je strah, da je velika soseda Ukrajince ujela nepripravljene. A se to ni zgodilo. Taktika presenečenja ni delovala, z njo pa se je sesul tudi načrt, da bi z zasedbo Kijeva "obglavili" Ukrajino. 

Še isti dan se je razširila novica, da naj bi Putin naročil atentat na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki se je kljub temu sprehodil po opustošenih ulicah Kijeva in sodržavljanom sporočil: tu sem, ne skrivam se. S potezo, ki so jo analitiki označili za PR mojstrovino, za seboj ni združil le Ukrajincev, ampak svet. 

"Brez panike, pripravljeni smo na vse, zmagali bomo," je prvi dan vojne sporočil Zelenski in pozval k mobilizaciji: "Vsakemu, ki želi braniti državo, bomo dali orožje."

Evropske države, predvsem sosede Ukrajine: Poljska, Madžarska in Romunija – so na široko odprle vrata beguncem, medtem ko je Zahod že sprejemal prve sankcije proti Putinovemu režimu. 

Že kmalu je postalo jasno, da bomo posledice nove vojne na evropskih tleh čutili vsi. Cene hrane so začele rasti, prav tako energentov, izpostavljena je bila prevelika odvisnost evropskih držav od ruskega plina. 

Buča in Irpin

Ruske ruske sile so se v le nekaj urah prebile do predmestij Kijeva, do Irpina in Buče. Krajev, ki sta podobno kot Srebrenica 27 let prej postala sinonim za vojne zločine. 

Ko je po ruskem umiku ukrajinska vojska 1. aprila 2022 znova vkorakala v opustošeno Bučo, so jo pričakali pretresljivi prizori. Na tleh so ležala trupla civilistov, ubitih med vsakdanjimi opravki, odkrivali so množične grobove. "To niso bile žrtve obstreljevanja ali zračnega bombardiranja," je takrat dejal Mihail Podoljak, svetovalec ukrajinskega predsednika Zelenskega. "To so bili namerni poboji, od blizu in sistematični." 

Preživeli so poročali o nasilju nad civilisti, o prisilnem zadrževanju ljudi v kleteh, mučenju in usmrtitvah. 

Le teden dni pozneje – nov zločin. V raketnem napadu na železniško postajo v Kramatorsku je umrlo 59 ljudi, 109 jih je bilo ranjenih. Raketa je padla med civiliste, ki so čakali na evakuacijo, med žrtvami so bili tudi ženske in otroci.  

Zaporožje

Še pred iztekom februarja se je v Zaporožju začela tudi bitka za nadzor nad največjo jedrsko elektrarno v Evropi, ki jo je bilo mogoče celo spremljati v živo prek nadzornih kamer elektrarne. Med večurnim obstreljevanjem je izbruhnil požar na vsaj enem izmed poslopij, vendar reaktorji k sreči niso bili neposredno ogroženi, poleg tega pa je bilo delovanje elektrarne zaustavljeno. Mednarodna agencija IAEA je sporočila, da niso zaznali povišanja sevanja. Nadzor nad Jedrsko elektrarno Zaporožje je prevzela ruska vojska. 

Herson

Ko je po mesecu dni vojne Moskva sporočila, da je končala prvi del posebne vojaške operacije in vojsko umaknila z območja glavnega mesta in s severa države, je postalo jasno, da se bodo še okrepili boji na jugu in vzhodu. Ob izjavah generala Rustama Minekajeva, da ne želijo le kopenske povezave z zasedenim Krimom, ampak tudi z rusko separatistično regijo Transdnistrijo v Moldaviji, pa je postalo jasno tudi, da denacifikacijo, ko jo je Putin redno omenjal kot povod za vojno, zlahka prevedemo v ozemeljske težnje. 

Ko je Minekajev to izjavil, je bil Herson že mesec in pol v ruskih rokah. Padel je prve dni marca, po vsega tednu dni bojev, hiter poraz ukrajinske strani je takratni guverner regije Andrij Gordejev pripisal dvema dejavnikoma: neumnosti in izdaji.

Osem mesecev pozneje so ukrajinske sile po umiku 30 tisoč ruskih vojakov z desnega brega Dnepra znova prevzele nadzor nad mestom, nad stavbo regionalnih oblasti pa sta zaplapolali ukrajinska in evropska zastava. "Naši ljudje. Naš Herson," je ob tem zapisal Zelenski, ki je pozneje nagovoril Ukrajince: "Danes je zgodovinski dan. Herson vračamo Ukrajini."

S tem so si zagotovili strateško izjemno pomembno zmago. Nadzor nad tem pristaniškim mestom z 280.000 prebivalci namreč pomeni nadzor nad oskrbovalnimi potmi za ukrajinsko vojsko. Z njim so Rusom iztrgali njihovo najpomembnejšo pridobitev iz začetnih mesecev vojne in jim zaprli pot proti Odesi na zahodu. 

Še en dogodek, ki je bil prav tako pomemben za obrambo Odese, se je zgodil aprila, ko je bil Herson še v ruskih rokah. Rusija je takrat utrpela eno največjih vojaških izgub po katastrofi podmornice Kursk. Potonila je poveljniška ladja črnomorske flote, raketna križarka Moskva, ki je lahko sprejela 500-člansko posadko. Izguba Moskve, za katero so v Kremlju uradno okrivili požar, je močno zmanjšala rusko pomorsko moč in praktično izključila možnost pomorske invazije na Odeso. 

Mariupol in Azovstal

20. maja 2022 so se predali še zadnji ukrajinski borci v jeklarni Azovstal v Mariupolu. Strateško pomembno mesto ob Azovskem morju je po 85 dneh dokončno dvignilo belo zastavo. 

Azovstal je bil še zadnji žep ukrajinske obrambe v Mariupolu, Putin pa je ukazal blokiranje območja, "da niti muha ne bo mogla iti skozi". S tem je na pomanjkanje obsodil tudi okoli tisoč civilistov, ki so se zatekli v ta ogromen industrijski kompleks. 

Spopadi so se v Mariupolu začeli že prvi dan vojne, mesto je bilo tarča skoraj neprenehnega ruskega bombardiranja. Ruske sile so Mariupol povsem obkolile, obljube, da bodo civilistom omogočile umik, so ostale samo to: obljube. Ljudem je kmalu pričelo primanjkovati hrane, sveže vode in zdravil, bili so brez elektrike in brez ogrevanja, dva meseca so preživeli po kleteh in zakloniščih. 

Rusi za seboj puščajo apokaliptično pokrajino, ki je v mnogih pogledih simbol ruskega strateškega neuspeha v Ukrajini. Predsednik Vladimir Putin se je odločil oživiti ruski imperij, vendar je namesto tega postal gospodar opustošene pokrajine in množičnih grobišč pod njo, je aprila 2022, ko je bilo že jasno, da je Mariupol padel v ruske roke, za The Observer zapisal poznavalec kopenskega bojevanja z Royal United Services Institute Jack Watling. 

Uničenih je bilo kar 90 odstotkov mesta.

Iz Mariupola so prihajale grozljive zgodbe. Svet je marca šokiral napad na porodnišnico, fotografija okrvavljene nosečnice je postala simbol ruske agresije. Le nekaj dni pozneje se je zgodil še hujši zločin, napad na gledališče, ki so ga civilisti uporabljali kot zaklonišče. Napadalcev nista ustavila niti velika napisa "Otroci pred stavbo" in "Otroci za stavbo". Umrlo je več sto ljudi.

Lugansk

Medtem ko so v Kijevu in na zahodu države spomladi že lahko nekoliko bolj mirno zadihali, se je vojna povsem razdivjala v vzhodnih regijah Lugansk in Doneck, kamor se je glavnina ruskih sil usmerila še pred koncem obleganja Azovstala. Cilj ruske vojske je bilo v celoti zasesti regiji, ki so ju delno že nadzirali ruski separatisti.

Ko je po dveh mesecih bojev padlo ključno mesto Popasna – takrat so se v središču pozornosti prvič od začetka ukrajinske vojne znašli Wagnerjevi plačanci – je imela ruska vojska odprto pot naprej. Konec junija in v začetku julija je enega za drugim zasedla najprej Severodoneck, nato pa še Lisičansk, zadnji žep ukrajinskega odpora v Lugansku. 

Doneck

Zelenski je takrat priznal, da bodo za obrambo preostanka Donbasa potrebni nadčloveški napori. Moramo jih zlomiti. To je težavna naloga, ki zahteva čas in nadčloveške napore. A druge izbire nimamo, je dejal. 

Treba je bilo obraniti Doneck, ki so ga od leta 2014 delno nadzirali ruski separatisti. Vojsko so razporedili v linijo med Slavjanskom in Bahmutom, mestom, ki bo v naslednjih mesecih doživelo kataklizmo. 

Za resnično se je izkazala obveščevalna napoved britanskega obrambnega ministrstva: Bitka za Doneck bo napredovala počasi, pri tem pa bodo zaradi masivne uporabe topništva s strani Rusije vasi in mesta zravnani z zemljo.

Bitka za Donbas je bila največja bitka na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. 

Bahmut

Bombardiranje Bahmuta se je začelo že maja, avgusta je sledila polna ofenziva. Slabo leto pozneje je bilo mesto v ruskih rokah in skoraj povsem uničeno, v mesecih vmes pa smo spremljali boje, ki so močno spominjali na bitke v prvi svetovni vojni. Bahmut je postal klavnica. 

Rusija je v ofenzivo poslala plačance paramilitarne organizacije Wagner pod vodstvom Jevgenija Prigožina, številčno so jih krepili bivši zaporniki. Ti so si z vstopom v vojsko kupili svobodo, a so postali hrana za topove. Novembra so nato na območje Bahmuta premestili še enote, ki so se umaknile iz Hersona, in napadi na mesto so se močno okrepili.

Do takrat sta se obe strani že vkopali v jarke, včasih so bili le sto metrov narazen. Hudo obstreljevanje in topniški boji so vsak dan zahtevali na stotine žrtev, pri tem pa se je zdelo, da nobena stran ni naredila pomembnejših prebojev.

Kljub temu so borci Wagnerja, ki je v napade in skoraj gotovo smrt pošiljal predvsem nekdanje zapornike, počasi pridobivali ozemlje. Februarja so se vse bolj utrujene ukrajinske čete zato pomaknile nazaj v samo mesto, kjer so se razplamteli kruti urbani boji. 

Orožje ni potihnilo vse do konca maja, ko je ruska stran dokončno zavzela to strateško sicer manj zanimivo mesto, kjer je umrlo na tisoče ljudi. Predstavnik ukrajinskega vzhodnega poveljstva Serhij Čerevatji ga je že pred iztekom leta opisal kot najbolj krvav, krut, brutalen del rusko-ukrajinske vojske. 

Svet so takrat obkrožile fotografije mesta v ruševinah. Od Bahmuta je ostalo bore malo. Še eno mesto v Donbasu, ki ga je ruska vojska spremenila v pogorišče in ruševine, je že decembra dejal Zelenski. Pričevanja vojakov s fronte so razkrivala, da obstreljevanje ne poneha niti ponoči. 

V zadnjih tednih bojev za Bahmut sta nato obe strani sistematično uničevali višje stavbe, da jih nasprotnik ne bi uporabil za skladiščenje streliva, bojne položaje ali opazovalne točke.

Od prvotnih 80 tisoč prebivalcev jih je do konca leta 2022 v mestu ostalo le med sedem in 15 tisoč, ocenjevali so, da je večina na strani Rusije. Maja jih je vztrajalo le še 500.

Analitiki so razplet opisali kot Pirovo zmago Rusije in hud strateški poraz Ukrajine. Medtem ko je velika soseda v bahmutsko klavnico pošiljala zapornike in plačance, je Ukrajina tam izgubila elitne enote. To in poznejša odločitev, da na območju kljub neugodnim pogojem obdržijo močno vojaško prisotnost, naj bi bila pomembna vzroka za neuspeh ukrajinske protiofenzive, ki je sledila poleti. Rusija je namreč še v času, ko so še potekali boji za Bahmut, uspela okrepiti položaje v Zaporožju. 

Severni tok

Vrnimo se v poletje 2022. V Evropski uniji se kot posledica vojne v Ukrajini krepi inflacija, ki se približuje meji 10 odstotkov, evro in dolar pa sta prvič po 20 letih enakovredna. Kremelj poskuša odvisnost od ruskega plina izkoristiti za pritiske na Evropsko unijo in državni Gazprom že julija nekajkrat zapre pipico. 31. avgusta pa se tok plina zaradi "vzdrževalnih del" povsem ustavi.

Par tednov pozneje v bližini danskega otoka Bornholm v Baltskem morju opazijo močno puščanje plina, Severni tok je bil tarča sabotaže. Preiskave so stekle v Nemčiji, na Danskem in Švedskem, a nobena ni razkrila krivca. Teorij je več. Sprva je bila za sabotažo obtožena solastnica Severnega toka Rusija, nato so bili sumi uperjeni proti ZDA, ki so dolgo obljubljale preprečitev rusko-nemškega projekta. Sledile so teorije o nevladnih ukrajinskih akterjih, sedaj pa se vse več prstov uperja v sam vrh ukrajinske vojske in obveščevalne službe. 

Eksplozije na Krimu 

Avgusta je rusko vojaško letališče na priključenem Krimu, od koder so vzletela letala nad južno Ukrajino, streslo več močnih eksplozij, za katere Kijev sprva ni prevzel odgovornosti. Je pa takratni obrambni minister Oleksij Reznikov sarkastično pripomnil, da so ruski vojaki pozabili na preprosto pravilo: Na nevarnih mestih se ne kadi. Sedem letal je bilo uničenih, tri močno poškodovana, škodo pa so zabeležili tudi na 80 stavbah v okolici. 

Krim je bil nato praktično vsak mesec tarča nove uspešne ukrajinske akcije. Napadi so vrhunec dosegli septembra naslednje leto, ko je raketa v pristanišču v Sevastopolu uničila letalonosilko Minsk in več sto milijonov evrov vredno podmornico B-237. 

A to je bil le uvod v še hujši udarec, ki je sledil vsega nekaj dni pozneje: ukrajinski napad na poveljstvo črnomorske flote. Ukrajinska vojska je takrat trdila, da je umrlo 34 častnikov, tudi poveljnik ruske črnomorske flote Viktor Sokolov, ki je položaj prevzel le mesec dni prej. Informacija se je izkazala za lažno. 

Ukrajinska protiofenziva

September 2022 je tudi mesec, ko Vladimir Putin razglasi delno mobilizacijo. Sledila je protiofenzivi, s katero si je Ukrajina nazaj pridobila kar 12 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja, večino na območju Harkova. 

Po dolgih in krvavih bojih za Mariupol in Lugansk, ki so na obeh straneh zahtevali visok davek, se poleti na več kot tisoč kilometrov dolgi fronti črti ni dogajalo veliko. Ukrajina se je pripravljala na protiofenzivo. To je bilo jasno tudi ruskim poveljnikom, ki so začeli krepiti položaje na območju Hersona, kjer naj bi zbrali kar 30.000 vojakov. Padli so v ukrajinsko informacijsko past. 

Kijev si je namreč že od pozne pomladi prizadeval nasprotnika utrditi v prepričanju, da bo to glavna smer napadov. 29. avgusta je Zelenski razglasil, da se je protiofenziva na jugu, v Hersonu, pričela. Ukrajinska vojska je napadla z več strani, pri tem pa utrpela velikanske izgube. Kljub temu je napredovala, nazaj pridobila ogromne kose ozemlja in nazadnje tudi Herson, o čemer smo pisali zgoraj. 

A v prvem tednu je bilo pomembno predvsem, da so rusko pozornost preusmerili od harkovske oblasti, kjer so načrtovali glavni udarec. Začelo se je 6. septembra s silovitim napadom na kraj Balakleja. Ruska obramba je bila na tem delu fronte močno razredčena, glavnina ruskih čet na območju je kampirala pri Izjumu – ruska vojska je tam še sredi poletja imela 18 tisoč mož, a so jih do avgusta vsaj polovico poslali v Herson. 

Ukrajinske sile so izkoristile priložnost in se zapodile čez stotine kvadratnih kilometrov ozemlja. Že četrti dan so osvojile Kupjansk in Izjum, od koder so se ruski vojaki panično umikali in za seboj puščali dragoceno vojaško opremo. 

Harkivska protiofenziva je razkrila nesposobnost slabo opremljene in premalo številčne ruske vojske na območju, da bi obdržala ozemlje na obsežni fronti. To je šokiralo Kremelj, podpornikom Ukrajine pa pokazalo, da milijarde v orožju in ekonomski pomoči niso bile zaman, so takrat zapisali pri Washington Postu. 

Govorili so z generalom Aleksandrom Stanislavovičem Sirskim, Rusom po rodu, ki je zasnoval harkovsko operacijo, poveljeval pa je tudi obrambi Kijeva. Pri njem so iskali odgovor na vprašanje, zakaj je poveljstvo, odgovorno za to območje, spregledalo kopičenje ukrajinskih udarnih pesti in ni okrepilo položajev. Njegov odgovor: informacije so se zataknile v kolesju ruske birokracije. Uradniki v Washingtonu naj bi po drugi strani menili, da se v Moskvi niso zavedali ranljivosti harkovske fronte, ker so jim poveljniki lagali. Še ena hipoteza pa pravi, da preprosto niso imeli dovolj mož, da bi preprečili ukrajinske načrte.

V njen prid govori tudi že omenjena septembrska mobilizacija v Rusiji. Poziv v vojsko je dobilo 300 tisoč oseb.

Priključitev Donecka, Hersona, Luganska in Zaporožja

30. septembra je Vladimir Putin razglasil priključitev štirih ukrajinskih regij – Donecka, Luganska, Hersona in Zaporožja. Vedno bodo del Rusije, je dejal, a ga je že naslednji dan dosegla novica, da so si Ukrajinci vzeli še zadnjo češnjo na torti harkovske protiofenzive, pomembno železniško križišče Liman na severu Donecka. Žal pa je bilo mesto, ki je bilo v nekaj mesecih dvakrat prizorišče srditih bojev, porušeno do tal. 

Sabotaža

8. oktobra na mostu, ki Rusijo povezuje s Krimom in služi kot pomembna oskrbovalna pot ruske vojske, raznese tovornjak, naložen z 22.700 kilogrami eksploziva. Čeprav Kijev ne prevzame odgovornosti, Moskva takoj okrivi ukrajinski terorizem, obveščevalna služba FSB pa vsega tri dni po napadu naznani, da so prijeli osem domnevnih organizatorjev – pet Rusov ter tri osebe iz Ukrajine in Armenije.

Priprave na napad so stekle že avgusta, trdijo. Takrat so v Odesi naložili eksploziv in ga prek Bolgarije, Armenije in Gruzije poslali v Rusijo. 7. oktobra so ga nato naložili na ruski tovornjak, namenjen v mesto Simferopol na Krimu. 

Osovraženi simbol okupacije bo še večkrat tarča napadov. 

Putin je v odgovor sprožil vrsto napadov na Kijev in druga mesta, ki so zadeli tudi civilne cilje. 

Prav tako oktobra so ruske rakete začele padati na objekte energetske infrastrukture, prebivalci so tik pred začetkom ostre ukrajinske zime ostali brez elektrike in brez ogrevanja, mesta je zagrnila tema. Napade so analitiki opisovali kot Putinov poskus, da bi z mrazom zlomil ukrajinsko moralo. 

Decembra je Zelenski odpotoval na svoj prvi obisk v tujino po začetku vojne, v veliki tajnosti je obiskal Washington, kjer je dobil nova zagotovila o prepotrebni pomoči. Za Ukrajino je bila najpomembnejša obljuba ameriškega predsednika Joeja Bidna, da jim bodo poslali sisteme zračne obrambe Patriot.

Naslednji mesec je Nemčija odgovorila na večkratne pozive Kijeva in sporočila, da bo v državo poslala napredne tanke Leopard 2. Takoj so ji sledile še druge zaveznice.

Na bojišču ukrajinske sile doživijo poraz, po več mesecih bojevanja se morajo umakniti iz Soledarja, mesteca, ki ga Rusija opisuje kot ključnega za osvojitev Bahmuta. 

Svet medtem z zaskrbljenostjo spremlja skupne vojaške vaje Rusije in Belorusije ter se sprašuje, ali bo v vojno vstopila tudi severna soseda Ukrajine.

To pretresa korupcijski škandal na ministrstvu za obrambo, ki je podpisovalo napihnjene pogodbe za oskrbo vojske s hrano.

Sledi zgodovinski vrh Kijeva in EU z novimi zagotovili o pomoči. Pripravili so ga tik pred prvo obletnico neupravičene ruske invazije. "Preživeli smo prvi dan vojne polnega obsega. Nismo vedeli, kaj bo prinesel jutrišnji dan, razumeli pa smo, da se moramo za vsak jutri boriti. In borili smo se," je dejal Zelenski. "To je bil najdaljši dan v našem življenju. Najtežji dan v naši moderni zgodovini. Zbudili smo se zgodaj in od takrat še nismo zaprli oči." 

Spomladi se vse bolj šepeta o še eni ukrajinski protiofenzivi. Po drugi strani se krepijo skrbi, da ukrajinska vojska, ki je jeseni zabeležila vrsto pomembnih zmag, spomladi ne bo uspela zadržati napredovanja ruskih sil. Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve Josep Borrell dramatično pozove, da mora Evropa močno okrepiti vojaško pomoč, sicer lahko Ukrajina v nekaj dneh pade. 

Še vedno je v središču pozornosti Bahmut, kjer vsak dan umira na stotine ljudi, premiki pa so le minimalni. 

Moskva okrepi bombardiranje Ukrajine, Kijev je maja 16-krat tarča napadov. To naj bi bil še en poskus zlomiti Ukrajince. 

Jez Nova Kahovka 

6. junija 2023 je eksplozija na jezu Nova Kahovka na mogočni reki Dneper povzročila največjo okoljsko katastrofo v Ukrajini po nesreči v Černobilu. Na desettisoče ljudi, med drugim v Hersonu, so prizadele poplave, voda je odnašala obdelovalno zemljo in živino, uničeni so bili celotni habitati.

Rusija in Ukrajina sta za napad krivili ena drugo, kdo je odgovoren, pa uradno še vedno ni znano. Dva kilometra dolg in 30 metrov visok jez, po vrhu katerega je speljana cesta, je napajal elektrarno Kahovka, ki jo je, podobno kot Zaporožje, kmalu po začetku vojne zasedla Rusija. Rezervoar je pomemben tudi za oskrbo Krima z vodo. 

Katastrofa je po ocenah ukrajinskega ministrstva za okolje povzročila za 1,2 milijarde dolarjev (1,11 milijarde evrov) škode, vplivala pa naj bi tudi na dolgo pričakovano ukrajinsko protiofenzivo, ki se je začela le dva dni prej. 

Protiofenziva

Ukrajinske sile so udarile v več smereh, predvsem na območju Donecka in Zaporožja. A opozorila Kijeva, da bo protiofenziva dolgotrajna in bo zahtevala velikanske žrtve, so se izkazala za več kot resnična. 

Če so v preteklem letu igrali na taktiko presenečenja, ta tokrat ni bila mogoča, poleg tega so morali večkrat prilagoditi načrte. Po prvotnih naj bi udarili že v začetku februarja, a so jim neugodno vreme in prepočasne dobave orožja to preprečile. Poznale so se hude izgube v Bahmutu, medtem pa je ruska stran že od novembra gradila (strelske) jarke in postavljala topniška položaje ter protipehotne mine, da bi upočasnila ukrajinsko napredovanje. Ukrajina je tako že v prvih dneh protiofenzive naletela na trdno obrambo. 

Po petih mesecih so ob strahovitem krvnem davku ocene, da protiofenziva ni uspela, postajale vse pogostejše in glasnejše. Z izjavo, da je vojna zastala, naj bi to posredno priznal tudi general Varelija Zalužni.

Ukrajinske sile niso uspele doseči mesta Tokmak, ki ga je general Oleksandr Tarnavski izpostavil kot minimalni cilj, še toliko dlje od uresničitve pa so bili načrti, da bi presekale skozi ruske položaje in prodrle do Azovskega morja.

Ukrajina je tako v novo zimo vstopala precej manj optimistično kot v prejšnjo.

Tik pred koncem decembra je Moskva priznala, da je ukrajinski izstrelek v pristanišču Feodozija na Krimu poškodoval desantno ladjo Novočerkask, medtem ko je Zelenski posmehljivo komentiral, da se je pridružila "ruski podmorski floti". Naslednji udarec je sledil februarja, ko naj bi ukrajinske sile na pot proti dnu poslale še eno desantno ladjo Cezar Kunikov.

24. januarja je v južni ruski regiji Belgorod, ki meji na Ukrajino, strmoglavilo rusko vojaško transportno letalo iljušin-76. Poročila o tem, kaj je prevažalo, so si nasprotujoča. Medtem ko rusko obrambno ministrstvo trdi, da je bilo na krovu 65 ukrajinskih vojakov, ki so jih peljali na izmenjavo ujetnikov, ukrajinski viri menijo, da je letalo prevažalo rakete za sistem zračne obrambe S-300. 

Leto 2024 sicer precej skopari z dobrimi novicami za Ukrajince. Ti so se morali pred dnevi po štirih mesecih neenakega boja umakniti iz povsem uničene Avdijevke, ki leži na frontni črti v neposredni bližini Donecka. Padec Avdijevke predstavlja največjo spremembo na več kot 1000 kilometrov dolgi fronti, odkar so ruske sile maja lani zavzele Bahmut. Ruska vojska je prešla v ofenzivo tudi na jugu države, na območju Zaporožja, medtem ko se ukrajinska sooča s hudim pomanjkanjem orožja, streliva in tudi vojakov. 

Dve leti po začetku vojne Ukrajina nujno potrebuje mednarodno pomoč.