Zgodbe iz porušenega mariupolskega gledališča. 'Skozi zrak so rezali kriki ljudi'

Celotno sredino jutro pred tednom dni so ruska letala krožila na nebu nad mestom, v katerem še vedno ostaja ujetih 100.000 ljudi. V starem mariupolskem gledališču pa je zavetje že 10 dni iskala tudi 27-letna učiteljica Maria Rodionova, ki je s svojima psoma pobegnila iz stanovanja. Varen kotiček so našli ob odru v avditoriju blizu zadnjega dela stavbe.

Za BBC je povedala, da je tisto jutro iz poljske kuhinje dobila nekaj ribjih ostankov, s katerimi je želela nahraniti psa. Vendar je medtem ugotovila, da živali nimajo niti vode, zato se je okoli 10. ure zjutraj sama odpravila proti glavnemu vhodu, kjer je že nastajala vrsta ljudi, ki so želeli toplo vodo. Takrat je na gledališče padla bomba.

Zvok eksplozije je bil gromek in glasen, nato je skozenj zarezal zvok razbitega stekla. K njej je prišel moški, jo potisnil k zidu ter jo zaščitil z lastnim telesom, opisuje dogodke izpred tedna dni. Spominja se krikov ljudi, ti so bili povsod.

Moč eksplozije je bila silovita. Tako močna, da je moškega vrgla v okno. Ženska z rano na glavi mu je poskušala pomagati, a ji je Maria, ki je bila prostovoljka pri Rdečem Križu, dejala, naj preneha. "Počakaj, ne dotikaj se ga. Prinesla bom komplet prve pomoči in obema vam bom pomagala," je dejala ženski. A prva pomoč je ostala v gledališču, ki se je po padcu bombe zrušilo. "Ostale so le ruševine. Ni bilo mogoče vstopiti," opisuje ter se spominja mučnega čakanja. "Dve uri nisem mogla storiti ničesar. V šoku sem stala tam."

V bližini glavnega vhoda gledališča se je v času padca bombe znašel tudi 27-letni Vladislav. Z drugimi je stekel v klet, 10 minut pozneje pa je slišal, da stavba gori. Znašel se je na prizorišču kaosa. "Dogajale so se grozne stvari," pravi in se spominja poškodovanih ljudi ter krvi. "Ženska je pod ruševinami poskušala najti svoje otroke. Petletni otrok je kričal, da noče umreti. Bilo je srce parajoče," opisuje tragedijo, ki se je odvijala.

Maria se spominja vojaških letal, ki so tisto jutro "krožila" v bližini gledališča in bombardirala druge predele mesta. Pogled nanje sicer ni bil nič nenavadnega, pravi. Na njihov zvok se je že navadila.

Analiza podjetja McKenzie Intelligence Services ocenjuje, da je najverjetneje na gledališče padla ena sama bomba. A ta je povzročila ogromno uničenje. "Zdi se, da je projektil natančno zadel središče stavbe, zato verjamemo, da gre za lasersko vodeno bombo, verjetno KAB-500L ali podobno različico, ki je bila izstreljena iz letala," so sporočili iz skupine, ki ob tem dodaja, da je bilo glede na natančnost izstrelka gledališče zelo verjetno izbrana tarča napada.

Rusija sicer zanika napad na gledališče. Prav tako je zanikala, da so bila tarča njihovih napadov obljudena mesta v Ukrajini, čeprav nasprotno dokazujejo prav številni napadi na stanovanjske zgradbe in druge nevojaške objekte. Noben napad sicer ni bil rako brutalen kot ta v Mariupolu.

Dan po napadu je župan sporočil, da so iz ruševin rešili 130 ljudi. Nadaljnje poročanje oblasti pa je v svet poslalo upanje, da so mnogi, ki so se skrivali v napadeni stavbi, preživeli. Vendar od takrat niso posredovali nobenih novejših informacij. Uničenje je tako veliko, da resnične številke morda ne bodo znane nikoli.

Maria je sicer prepričana, da v napadu ni preživel nihče, ki so se v času eksplozije skrivali v dvorani, kjer je zatočišče poiskala tudi sama. Po napadu prav tako ni našla svojih psov.

Ko je stala pred uničenim gledališčem, se je tudi vanjo naselilo spoznanje, da nima smisla iskati drugega zavetja. Po nekaj urah je odšla, poskušala je ustaviti avtomobile, ki so zapuščali mesto, a se nihče ni ustavil. Tako se je na pot odpravila peš. Pot jo je peljala mimo vasi Piščanka, nato mimo Melekine, Jalte in Berdjanska. "Ves ta čas sem hodila," pravi. Zdaj še vedno čaka, da izve, kakšna je bila usoda njene babice, ki se je za razliko od Marie odločila ostati v stanovanju in zavetja ni poiskala v zdaj porušenem gledališču.