Slab mesec od začetka ruske invazije na Ukrajino je takrat komaj polnoletna Bogdana v naglici spakirala najnujnejše, se poslovila od staršev in z avtobusom popolnoma sama zapustila rojstni kraj: "Vzela sem samo violino in kovček z nekaj kosi oblačil. Dva para hlač in nekaj puloverjev."
Varno zavetje je našla v Ljubljani. Po enem letu že skoraj tekoče govori slovensko. A pogreša dom in družino, ki je bila primorana ostati doma: "Je pa veliko težje ostati doma in poslušati zvoke bombardiranj in eksplozij," pojasnjuje.
18-letni Mihajlo, rojen v zdaj okupiranem Donecku, je domovino zapustil z mamo. Pravi, da vsak dan spremlja novice in s težkim srcem bere o grozotah vojne, ki se odvijajo doma: "Moji sorodniki tudi v Ukrajini, moji prijatelji v Ukrajini, seveda me skrbi. Meni je všeč v Sloveniji, ampak tudi pogrešam Ukrajino." Na vprašanje, ali bi se rad nekoč vrnil v Ukrajino, odgovarja: "Ja, čimprej."
Sta dva od vsaj nekaj več kot osem tisoč ukrajinskih beguncev, ki jim je Slovenija ponudila zatočišče. V Evropo jih je medtem prebežalo že več kot osem milijonov. Tisti, ki so ostali v domovini, živijo v napol podrtih domovih, brez vode in elektrike ter v velikem pomanjkanju.
Mustapha Ben Messaoud, Unicefov višji koordinator za nujne primere, pravi: "Leta 2021 je bilo pod pragom revščine približno 39 odstotkov ukrajinskih gospodinjstev. V letu 2023 je to število poskočilo na 74 odstotkov."
Eksplozije, mraz, negotovost ... Vse to ukrajinskim otrokom in njihovim družinam povzroča nepopravljivo škodo, pojasnjuje. Po njegovih ocenah je bilo v tem letu groze prizadetih že več kot sedem milijonov otrok.
Ben Messaoud še opozarja: "Doživeli so izgubo domov, videli so, kako prijatelji in družinski člani odhajajo na različne konce sveta. Videli so ogromno nasilja. In posledica so travme."
Zato ukrajinskim družinam ne nudijo le humanitarne, temveč tudi psihosocialno pomoč. S pomočjo darovalcev v Sloveniji so za pomoč otrokom namenili že skoraj 700.000 evrov. Potrebe so velike, pravijo, zato se zbiranje sredstev nadaljuje.
