Dolga vojna izčrpavanja
Po mnenju Angele Stent, avtorice knjige Putinov svet: Rusija proti Zahodu in z Zahodom, se bo trenutna pat pozicija, ko nobena stran ne zmaguje ne izgublja, nadaljevala tudi v letu 2024. Rusi sicer pridobivajo ozemlje, a na ta račun trpijo velike izgube svojih vojakov in opreme. Ukrajinci, ki v letu 2023 niso uspeli doseči protiofenzive, v defenzivi prav tako trpijo velike izgube.
Obe državi bi morali mobilizirati več vojakov, a ruske mobilizacije pred ponovno izvolitvijo predsednika Vladimirja Putina naslednji mesec zagotovo ne bo. Ukrajina, ki ima trikrat manj prebivalstva od Rusije, pa bo težje mobilizirala svoje močno potrebne sile.
V vojni pa ni pomembno le število vojakov, pač pa tudi dobava orožja, opozarja Stentova. Rusija od Irana kupuje brezpilotna letala, od Severne Koreje pa topniško strelivo in rakete. Medtem je Ukrajina odvisna od dobave orožja in finančne podpore iz EU in – še bolj ključnih – ZDA, ki so najpomembnejši dobavitelj naprednega orožja, a bi lahko njihova notranja politika ogrozila napredovanje Ukrajine. "Če kongres ne bo odobril zahtevanih 60 milijard dolarjev pomoči Ukrajini in če ameriška vlada ne pospeši dobave orožja, so scenariji o tem, da se bo Ukrajina v letu 2024 lahko uprla Rusiji, veliko bolj črni."
Po mnenju Stentove je malo možnosti za pogajanja o koncu vojne v letošnjem letu, prav tako nobena država ne more zmagati. Ruski cilj ostaja t. i. "denacifikacija", v kar pa ne bi privolil noben ukrajinski voditelj. Putin bo tako počakal na izid volitev v ZDA in upal, da naslednji ameriški predsednik ne bo naklonjen podpori Ukrajini. In dokler bo na oblasti Putin ali nekdo s podobnimi svetovnimi nazori, Rusija ne bo dovolila neodvisnosti Ukrajine.
Putinovo blefiranje
Ocena, da je rusko-ukrajinski konflikt v pat poziciji in je Ukrajina na koncu svojih moči, je napačna, je medtem prepričan Anders Fogh Rasmussen, nekdanji generalni sekretar Nata. Moč za ukrajinsko zmago ostaja trdno v rokah Zahoda, toda voditelji Evrope in ZDA morajo pokazati politično voljo in pogum, da se to zgodi, pravi.
Za ukrajinsko zmago je po njegovih besedah potrebna izpolnitev dveh pogojev: treba ji je zagotoviti sredstva, da na bojišču premaga Rusijo, potrebuje pa tudi izvedljiv načrt za varno in uspešno Ukrajino po koncu vojne. Zahod po njegovem mnenju preveč okleva s pomočjo. Dolga zamuda pri zagotavljanju tankov in oklepnih vozil je ruskim silam omogočila, da so se vkopale na ozemlje in okrepile svojo obrambo, Ukrajini pa otežila ponovno zavzetje svojega ozemlja.
Leto 2024 mora biti leto, ko bodo podporniki Ukrajine postavili jasen načrt za prihodnost te države, je prepričan Rasmussen. Ta naj bi temeljil na treh stebrih: dolgoročnih varnostnih jamstvih, vstopu v Evropsko unijo in članstvu v Natu.
Na letošnjem vrhu Nata v Washingtonu bi morali evropski in zahodni voditelji prepoznati Putinovo blefiranje, Ukrajino pa povabiti, naj se pridruži zavezništvu. Članstvo se ne bi zgodilo čez noč, bi pa Putinu poslalo jasno sporočilo, da tega procesa ne more ustaviti in da je njegova vojna zaman.
Ali sankcije delujejo?
Kaj smo se naučili iz dveh let finančnih in gospodarskih sankcij, ki jih je Zahod uvedel proti Rusiji? se sprašuje Agathe Demarais, kolumnistka pri Foreign Policy in višja politična sodelavka pri Evropskem svetu za zunanje odnose. To, da bodo pot naprej tlakovale tri stvari.
Prvič, Moskva zmaguje v informacijski vojni, saj v svetu prevladuje narativ, da so sankcije neučinkovite. Argumentirati nasprotno je težko: Kremelj in podporniki opravljajo odlično delo pri ustrahovanju vseh, ki si upajo izpostaviti uspešnost sankcij. Dejstvo je, da se je ruski uvoz vrhunske tehnologije v primerjavi s predvojnim obdobjem zmanjšal za približno 40 odstotkov – v času, ko potrebe Rusije po visoki tehnologiji verjetno še nikoli niso bile višje. A to ni dovolj, da bi zaustavili moskovski vojni stroj, zato je treba narediti še več v tej smeri, opominja.
Drugič, vse bolj viden vpliv sankcij na ruska podjetja je v sektorjih, ki so prikrajšani za zahodno opremo in znanje, kot sta vesoljski in energetski sektor. Zaradi pomanjkanja dostopa do ameriške in evropske tehnologije ima težave več ruskih podjetij. S7, sibirska letalska družba, je morala januarja prizemljiti letala Airbus in zmanjšati število potnikov, ker ni mogla dobiti rezervnih delov za motorje. Istega meseca je moral Lukoil, velika rafinerija nafte, zapreti enoto, potem ko se je pokvaril kompresor. V letu 2024 se bo verjetno pojavilo še več takih primerov, ki opominjajo, da so sankcije proti Rusiji tek na dolge proge in ne sprint. Njihov kumulativni vpliv bo velik in bo dokazoval, da kitajska oprema ne more v celoti zadovoljiti potreb Rusije po visoki tehnologiji. Vsaj ne v tej fazi.
In tretjič, razprava o prihodnosti rezerv ruske centralne banke bo ostala vroča. ZDA in Velika Britanija z moralnim argumentom "agresor mora plačati" zahodne države spodbujata, naj zasežejo rusko premoženje in ga prenesejo v Ukrajino. A več držav Evropske unije – vključno z Belgijo, Francijo in Nemčijo – temu načrtu nasprotuje. Evropska centralna banka in – kar je še bolj zanimivo – Mednarodni denarni sklad sta se pridružila previdnejši strani. In ker je večina ruskega premoženja imobilizirana v Belgiji, se nič ne more zgoditi brez vključitve držav EU. Vendar si Bruselj, Pariz in Berlin verjetno ne bodo premislili, zlasti ker bodo čezatlantski odnosi pred predsedniškimi volitvami v ZDA novembra prešli v način "počakajmo in videli bomo". Posledično se zaseg ruskih rezerv v letu 2024 zdi malo verjeten. Glede na morebitne nenačrtovane posledice to morda sploh ni slabo.
Druga hladna vojna
Ko so ruske sile februarja 2022 vstopile v Ukrajino, je bilo jasno, da bo invazija poglobila geopolitični razkorak med ZDA in njihovimi zavezniki na eni strani ter rastočo kitajsko-rusko osjo na drugi. In zdaj, v letu 2024, smo bistveno bližje svetovnemu razkolu, ki spominja na hladno vojno, kot smo bili pred dvema letoma, ocenjuje Jo Inge Bekkevold, strokovnjak za Kitajsko na Norveškem inštitutu za obrambne študije.
Rusko-ukrajinska vojna je s povečanjem vpliva Pekinga na Moskvo okrepila kitajsko-rusko os. Moskva, ki je zaradi vojne v večji meri izolirana od Zahoda, postaja vse bolj odvisna od Kitajske kot trga za izvoz nafte in plina, kot ponudnika široke palete potrošniškega blaga in kot partnerja pri razvoju novih tehnologij. Podpora Pekinga Rusiji je hkrati povečala tudi razkol med Kitajsko in Evropo.
Odvisnost Evrope od ruskega plina je bila šibka točka, ki se ji Zahod zdaj v razmerju do Kitajske želi izogniti. Washington in Bruselj sprejemata ukrepe za zmanjšanje tveganja tesnih gospodarskih vezi s Kitajsko, Peking pa povečuje samooskrbo. Nenazadnje je ruska agresija okrepila transatlantsko enotnost, spodbudila evropske članice Nata, da so povišale obrambne proračune, potisnila Finsko in Švedsko v Natovo naročje in ZDA prisilila, da okrepijo svojo vojaško prisotnost v Evropi, našteva Bekkevold.
Kljub temu pa se sedanja situacija razlikuje od hladne vojne, opozarja. Kitajsko-rusko partnerstvo danes temelji na močnejših geopolitičnih temeljih, kot je kitajsko-sovjetsko. Hkrati pa je že omenjena čezatlantska enotnost, ki jo je ustvarila ruska invazija na Ukrajino, dokaj krhka. Nekatere države ne želijo trošiti denarja za namene obrambe, zavlačujejo priključitev Švedske v Nato, zagovarjajo svojo neodvisnost od ZDA in nasprotujejo prizadevanjem za zmanjšanje tveganja odvisnosti od Kitajske. Vsak faktor posebej morda ne ogroža enotnosti Zahoda, a vsi skupaj so zelo pomembni. Najbolj opazen znak razpok na Zahodu pa je nekdanji predsednik ZDA Donald Trump, ki je v svoji predsedniški kampanji podvomil o vlogi Nata in jamstvu ZDA partnerjem v zavezništvu.
Ruska vojna je po mnenju Bekkevolda razgalila krhkost zahodnega bloka. Evropa še vedno trpi zaradi sanj in zablod po koncu hladne vojne. Zdi se, da se številni evropski politiki, vajeni treh desetletij miru in globalizacije, ne želijo soočiti z realnostjo vojne, ne glede na to, ali ta prihaja v obliki ruske invazije ali pa se oblikuje kot nova hladna vojna. Ruska agresija pa je še dodatno osvetlila vzpon nacionalizma, populizma in polarizacije v ZDA in številnih evropskih državah.
Lahko Evropa ukrepa sama?
Če sta bila Gruzija leta 2008 in Krim leta 2014 zvok alarma, ki Zahod opominja na ruske agresorske ambicije, je bila obsežna invazija na Ukrajino leta 2022 električni šok. In če še to ni dovolj, je republikanski predsedniški kandidat Donald Trump Rusijo pred kratkim odkrito pozval, naj napade države članice Nata, ki ne plačujejo svojih obveznosti, poudarja Kristi Raik, namestnica direktorja Mednarodnega centra za obrambo in varnost s sedežem v Estoniji.
Zdaj, ko Ukrajina vstopa v tretje leto velike kopenske, morske, zračne in informacijske vojne, obstaja resna grožnja, da bo Rusija dobila premoč na bojišču. Ameriška vojaška pomoč Ukrajini se je zmanjšala, možnost Trumpove zmage na novembrskih predsedniških volitvah pa pomeni, da se evropski voditelji soočajo z najhujšim strateškim izzivom v desetletjih. Če bi Evropa padla na tem preizkusu, bi se Moskva opogumila in šla še dlje pri širjenju svojega ozemlja in spodkopavanju svojega glavnega sovražnika, za katerega je jasno povedala, da je Nato.
Ukrepi, ki jih je doslej sprejela Evropa, niso dovolj, opozarja Raikova. Zahodne razprave o Rusiji vedno znova pokažejo na pomanjkanje strateške jasnosti in odločnosti. Mnogi se ruskega poraza tako bojijo, da bi najraje videli, da ne bi zmagala ne Rusija in ne Ukrajina. Takšno omahovanje je za Rusijo povabilo k nadaljevanju boja. Kot smo že večkrat slišali, Putin verjame, da je čas na njegovi strani.
Tako ZDA kot Evropa po njenem mnenju veliko tvegata. Ukrajinski poraz bi ugledu Washingtona v svetu verjetno škodil bolj kot umik ZDA iz Afganistana. To bi pomenilo izgubo konflikta, ki ga je mogoče zmagati – vendar si Washington ne upa niti poskusiti.
Leto 2024 bo po njenem mnenju ključno za dokazovanje Putinove zmote in utiranje poti Ukrajini za zmago. Po izračunih estonskega obrambnega ministrstva bi morale zahodne države vložiti le 0,25 odstotka svojega BDP v vojaško pomoč, da bi Ukrajini omogočile nadaljevanje obrambe leta 2024 in pripravo na novo protiofenzivo leta 2025. Dolgoročna zaveza Zahoda pa bi Kremelj prisilila k spoznanju, da svojih ciljev v Ukrajini ne more doseči z vojno. Prav tako bi poslala jasno sporočilo, da je Evropa zavezana obrambi svojih – in da Rusija nima možnosti, da bi z napadom na sosede karkoli pridobila.
Če pogledamo še naprej od leta 2024, bi Ukrajina v vojni lahko zmagala, če bi Zahod okrepil svojo podporo in stroške vojne za Rusijo naredil nevzdržne. Moskva pa bi lahko zmagala, če Zahod Ukrajini ne bo zagotovil potrebnih sredstev. Če bi Rusija zmagala v Ukrajini, bi bil to šok, ki bi prisilil Evropo in ZDA, da se resno lotita preprečevanja ruske ekspanzije. Tej preizkušnji bi se raje izognila, pravi Raikova.
Proizvodnja orožja v vojnih razmerah
Da bi zmanjšala odvisnost od Zahoda, se Ukrajina vse bolj osredotoča na proizvodnjo lastnega orožja, izpostavlja Franz-Stefan Gady, višji svetovalec na Mednarodnem inštitutu za strateške študije. Rezultati tega so bili vidni, ko so Ukrajinci na Črnem morju zdesetkali rusko floto in sprožili vrsto eksplozij v rafinerijah in skladiščih na ruskem ozemlju. Čeprav Kijev redko komentira te napade, se domneva, da so jih povzročila brezpilotna letala ukrajinske izdelave.
Takšni ukrajinski uspehi so pomembni, vendar bo preobrat na fronti zahteval veliko prednost na bojišču, predvsem s topniškim strelivom in droni. To pa pomeni znatno povečanje vojaške proizvodnje ne samo v Evropi in ZDA, pač pa tudi znotraj Ukrajine.
In medtem ko se Ukrajina trudi razširiti orožarsko industrijo v vojnih razmerah, ji pomagajo zahodne države, obrambna industrija in zasebniki. Nemški Rheinmetall, na primer, namerava letos začeti proizvajati oklepna vozila v Ukrajini. Baykar, turški proizvajalec brezpilotnih letal, pa je sporočil, da je v Ukrajini začel graditi tovarno brezpilotnih letal.
Obstaja sicer precejšnje zanimanje Zahoda za ukrajinski obrambni sektor – zlasti za domačo proizvodnjo dronov, a ruski napadi številna ameriška in evropska podjetja odvrnejo od tega, saj bi lahko ena ruska raketa ali dron uničila večmilijonsko naložbo. Ukrajinci se poskušajo izogniti temu tveganju s širjenjem proizvodnje na manjše, razpršene obrate, ki jih ruska obveščevalna služba težje odkrije in uniči.
Ukrajina se počasi spreminja v "laboratorij" za nove načine razvoja in proizvodnje orožja. Obrambno ministrstvo je prenovilo in pospešilo postopek certificiranja, pri čemer je bilo novo orožje neposredno preizkušeno na bojišču. Ni torej izziv, kako izdelati, ampak kako povečati proizvodnjo – glede na pomanjkanje kvalificirane delovne sile, ozka grla v dobavni verigi, korupcijo in ruske napade.
Ena od možnih poti naprej je po mnenju Gadyja razširitev ukrajinske vojaške industrijske baze na ozemlje držav članic Nata ob pomoči zahodnih podjetij. To bi ne samo zagotovilo stalne dobave orožja Ukrajini, poslalo bi tudi močan signal Moskvi, da morda le nima toliko časa na svoji strani.
