Območje zaprte jedrske elektrarne pri Černobilu so ruske sile zasedle že prvi dan vojne, 24. februarja. Tam je ruska vojska vztrajala do konca marca, ko je prišlo do umika ruskih oboroženih sil, odtlej pa je območje spet pod nadzorom Ukrajine.
Ekipa IAEA naj bi se na čelu z generalnim direktorjem Rafaelom Grossijem na kraju samem prepričala o posledicah spopadov in ponudila tehnično podporo. Kljub povišanim stopnjam radiacije na širšem območju elektrarne in občasnim težavam pri dobavi elektrike ukrajinske oblasti ne poročajo o dolgotrajnejših posledicah okupacije, ki je trajala dober mesec dni.
Černobilska elektrarna, ki se nahaja okoli 110 kilometrov severno od Kijeva, je 26. aprila 1986 ob 1.23 zjutraj postala prizorišče najhujše jedrske nesreče v zgodovini človeštva, potem ko sta med varnostnim preizkusom odjeknili dve eksploziji in razdejali četrti reaktor elektrarne. Pri tem je v zraku nastal smrtonosen radioaktivni oblak, ki se je razširil nad vso Evropo.
Do konca leta 1986 so bile takratne sovjetske oblasti primorane preseliti 116.000 ljudi s 30-kilometrskega območja okoli nuklearke. V naslednjih letih je enaka usoda doletela še dodatnih 230.000 ljudi.
Koliko žrtev je terjala katastrofa v Černobilu, skoraj štiri desetletja kasneje ostaja neznanka. Z izjemo 30 neposrednih žrtev nesreče, skupno število preostalih smrti ostaja predmet ugibanj, ocene pa se gibljejo od nekaj tisoč do približno 100.000 ljudi.
Med žrtvami je bilo tudi neznano število umrlih "likvidatorjev", torej slabo zaščitenih policistov, vojakov in drugih državnih uslužbencev, katerih naloga je bila, da so čistili kontaminirano območje in gradili betonski sarkofag nad uničenim reaktorjem.
Kljub tragičnim posledicam je černobilska katastrofa na dolgi rok prinesla določene pozitivne učinke, saj je spodbudila mednarodna prizadevanja za izboljšanje jedrske varnosti in pomiritev javnosti, ki so presegla tudi delitve hladne vojne.
